VDSS Sodba in sklep Pdp 1012/2016

Jedro

Po določbi 216. člena ZPP je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ali je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila koriščenje tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur in, kolikokrat (če sploh), je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Ne gre le za vprašanje višine v smislu 216. člena ZPP. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da mu tožena stranka tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni zagotovila, predlagal zaslišanje več prič. Sodišče je zaslišalo priče, predlagane s strani tožene stranke, in dve priči, predlagani s strani tožnika. Ostale priče, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa je protislovno razlogovalo, da odločilnih dejstev ne more z gotovostjo ugotoviti, zaradi česar je število koriščenih dni tedenskega dopusta določilo po prostem preudarku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Po 299. členu OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 28. 2. 2009, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 1. 3. 2009 dalje

Izrek

I. Pritožbi tožnika in tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe:

- v II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi:

II. "Tožena stranka je dolžna tožniku od dosojene glavnice 3.056,72 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2009 do 19. 8. 2013."

- v preostalem delu pa se II. točka izreka in tudi III. točka izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati 3.056,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (plačilo 1.126,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od dosojene glavnice 3.056,72 EUR za čas od 1. 3. 2009 do 19. 8. 2013) je sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 449,55 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje štirih prič, ker naj bi že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva. Nato pa je, sklicujoč se ravno na nemožnost ugotovitve dejanskega stanja, uporabilo pravilo prostega preudarka. Napačno je torej po prostem preudarku odločilo, da mu je bil v času misije trikrat zagotovljen tedenski počitek. Prav tako izpovedbe prič, ki so bile zaslišane na predlog tožene stranke, niso bile dovolj natančne, da bi lahko sodišče zaključilo, da je bilo tožniku omogočeno koriščenje treh dni tedenskega počitka. Dejstvo, da se je enkrat udeležil izleta in enkrat "nakupovalnega izleta" še ne pomeni, da mu je bil omogočen tedenski počitek v trajanju 24 neprekinjenih ur, saj tudi ni jasno ugotovilo, koliko časa je posamezen izlet trajal. Priče niso potrdile dejanskega 24 urnega počitka. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice za čas od 1. 3. 2009 do 19. 8. 2013. Po sodni praksi bi moral biti tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti že od dneva vrnitve z misije, tj. od 1. 3. 2009, ne šele od vložitve tožbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka se pritožuje le zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja znižanje stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožniku, in sicer iz naslova kilometrine, saj meni, da ne gre za potreben strošek postopka.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo o prostem preudarku (216. člen ZPP), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP). Tudi je zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zakonskih zamudnih obrestih.

6. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da pravico do tedenskega počitka ureja tudi Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), ki v 97.f členu določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih delovnih dni poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur.

7. Tožnik je bil kot pripadnik Slovenske vojske od 20. 8. 2008 do 20. 2. 2009 napoten na opravljanje vojaške službe na A. v okviru mirovnih sil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku v tem času pravica do koriščenja tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni bila zagotovljena, razen izjemoma, ko mu je tožena stranka omogočila odhod na izlet in nakupovanje. Izpostavilo je, da na podlagi izvedenih dokazov ne more z gotovostjo ugotoviti, kolikokrat se je tožnik udeležil tovrstnih izletov, zato je, sklicujoč se na prosti preudarek, zaključilo, da je bil tožniku v času misije trikrat zagotovljen tedenski počitek.

8. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da uporaba pravila o prostem preudarku v konkretnem primeru ni utemeljena, še zlasti zato ne, ker je sodišče prve stopnje to pravilo uporabilo v posledici zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje s strani tožnika predlaganih prič. Po določbi 216. člena ZPP je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Ali je tožena stranka tožniku v času misije zagotovila koriščenje tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur in kolikokrat (če sploh), je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožene stranke. Ne gre torej le za vprašanje višine v smislu 216. člena ZPP. Tožnik je za dokazovanje svojih trditev, da mu tožena stranka tedenskega počitka v trajanju 24 neprekinjenih ur ni zagotovila, predlagal zaslišanje več prič. Sodišče je zaslišalo priče, predlagane s strani tožene stranke, in dve priči, predlagani s strani tožnika. Ostale priče, ki jih je predlagal tožnik, je zavrnilo z obrazložitvijo, da je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa odločilna dejstva, nato pa je protislovno razlogovalo, da odločilnih dejstev ne more z gotovostjo ugotoviti, zaradi česar je število koriščenih dni tedenskega dopusta določilo po prostem preudarku, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje, da lahko zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine iz naslova neizkoriščenih dnevov tedenskega počitka tečejo šele od dneva vložitve tožbe (20. 8. 2013). Po 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Kot pravilno navaja pritožba, je pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah (npr. Pdp 1242/2009, Pdp 153/2010, Pdp 259/2012, Pdp 1158/2015) zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 28. 2. 2009, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 1. 3. 2009 dalje.

10. Zato je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožniku zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice 3.056,72 EUR priznalo še za čas od 1. 3. 2009 do 19. 8. 2013 (5. alinea 358. člena ZPP), delno pa razveljavilo - glede zavrnjenega zahtevka za plačilo 1.126,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009 dalje do plačila (354. člen ZPP). Posledično je na pritožbo obeh strank razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi zgoraj opisano postopkovno kršitev. Če na podlagi izvedenih dokazov (obe eventualni dopolnitvi dokaznega postopka) ne bo moglo zanesljivo ugotoviti odločilnih dejstev (med temi so npr. število, trajanje in narava izletov, ki se jih je udeležil tožnik), naj o obstoju teh dejstev sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), ne pa po prostem preudarku. Pri ponovnem odločanju o zahtevku naj upošteva tudi uveljavljeno stališče sodne prakse o začetku teka zakonskih zamudnih obresti.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 170/2016
• VDSS sodba Pdp 122/2015
• VDSS sodba Pdp 451/2015