VDSS Sodba Pdp 864/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki glede odškodnine, ki jo je dolžan plačati toženec, uspelo dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec, kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja, odšel v tujino in pri tuji banki, brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja, z depozitnega računa tožeče stranke dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 6.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 200,00 EUR od dne 14. 3. 2012 dalje do plačila in od zneska 6.000,00 EUR od dne 22. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 1.482,00 EUR, svoje stroške postopka pa krije sam (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške toženca. Ne strinja se z zaključki prvostopenjskega sodišča, da za dvig gotovine ni imel ustreznega pooblastila direktorja, da o dvigih ni obvestil tožeče stranke oz. zaposlenih v računovodstvu tožeče stranke, da se obveznost tožeče stranke do A. d. o. o. za navedeni znesek ne bi zmanjšala ter da je tožeča stranka utrpela škodo v višini 6.200,00 EUR. Navaja, da je sicer res dvignil 6.200,00 EUR z računa tožeče stranke v B.i in s tem kršil Zakon o davčnem postopku, vendar je to storil zato, da bi rešil stisko hudo poškodovanega delavca podizvajalca družbe A. d. o. o. Ne drži zaključek, da za dvig ni imel pooblastila tedanjega direktorja C.C. Tedanji direktor je namreč izpovedal, da je vedel za dvig, da je vedel, da je bil dvig opravljen za poplačilo podizvajalca, da je bil toženec pooblaščen za dvig, da sta se pogovarjala o dvigu in izplačilu ter da je toženec po predstavitvi problema in po pogovoru z direktorjem to tudi izpeljal. Pojasnjuje, da je gotovinski dvig in izplačilo gotovine A. d. o. o. skušal poknjižiti na račun zmanjševanja dolga do A. d. o. o. z vplačili na B. račun v breme slovenskega računa tožeče stranke, ki pa ni uspelo. Sedanja računovodkinja D.D. in tedanja knjigovodkinja E.E. sta potrdili njegovo izpovedbo, da je bilo nakazilo res nakazano na račun v B. in potem vrnjeno nazaj na račun tožeče stranke v Slovenijo. Poudarja, da je A. d. o. o. dne 11. 5. 2012 izstavila tožeči stranki izpis odprtih postavk, iz katerega izhaja, da se je dolg tožeče stranke 15.115,67 EUR zmanjšal za znesek prejetega gotovinskega plačila 6.200,00 EUR tako, da je dolg znašal 8.658,13 EUR. Toženec ter priči D.D. in E.E. so izpovedali, da se izpisi odprtih postavk usklajujejo ponavadi konec koledarskega leta, ko se najkasneje za tekoče leto tudi opravijo vse vknjižbe. Ker je tožeča stranka tožencu konec novembra 2012 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu prepovedala nadaljnje prihajanje na delo, toženec teh vknjižb ni mogel opraviti oz. ni mogel dati ustreznih navodil za knjiženje. Ravnanje tožeče stranke, ki je tožencu nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne more iti v škodo tožencu. Toženec namreč ravno zaradi prepovedi prihajanja na delo ni mogel opraviti določenih vknjižb, sedaj pa se mu kot razlog nedopustnega ravnanja očita prav to, kar ni mogel storiti zaradi nezakonitih ravnanj tožeče stranke. Navaja, da tožeča stranka kljub prejetju izpisa odprtih postavk z dne 11. 5. 2012, le-tega ni upoštevala v svojih poslovnih knjigah, kar je razvidno iz kartice dobaviteljev, iz katere izhaja, da dne 7. 4. 2015 še vedno ni zmanjšan dolg tožeče stranke iz 15.115,67 EUR na 8.658,13 EUR. Navaja, da bi njegove navedbe lahko potrdil predstavnik A. d. o. o., vendar pa z njim ni mogel vzpostaviti stika zaradi stečaja navedene družbe. Zatrjuje, da je izpis odprtih postavk pristen in verodostojen. Prepričljivo naj bi dokazal, zakaj ni poknjižil navedenega izpisa. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpisa odprtih postavk. Poudarja, da dejstvo, da sedanja računovodkinja ni poknjižila listine - izpis odprtih postavk z dne 12. 5. 2012 (s katero je bila tožeča stranka seznanjena najkasneje 12. 12. 2014, ko jo je v spis vložil toženec), s čimer bi se tudi knjigovodsko zmanjšal dolg tožeče stranke do A. d. o. o., ne more iti v škodo toženca. Sodišče prve stopnje je tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo s strani tožene stranke predlagane priče F.F., čeprav je sklep o njegovem zaslišanju sprejelo že na obravnavi 12. 12. 2014. Ta priča bi izpovedala ne le o obstoju in povezavah med A. d. o. o. in njenih podizvajalcem G.G., temveč tudi o razmerjih med tožečo stranko in A. d. o. o. Navedena priča je bila operativni upravnik objekta, za katerega je imela tožeča stranka pogodbo za obnovitev fasade z A. d. o. o. in je bila zraven pri dogovarjanju glede plačila. Glede na vse navedeno toženec meni, da ne more biti odškodninsko odgovoren, saj tožeča stranka ni uspela dokazati vseh predpostavk toženčeve odškodninske odgovornosti.

3. Tožeča stranka podaja odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo pravno odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi prvič odločilo s sklepom opr. št. Pdp 797/2015 z dne 21. 1. 2016 ter sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 2286/2013 z dne 6. 5. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da dokazno oceni kartico dobaviteljev in izpis odprtih postavk, upoštevaje toženčeve navedbe v pripravljalni vlogi z dne 12. 12. 2014, ter da ugotovi, ali je tožeči stranki nastala škoda v znesku 6.200,00 EUR. Strinjalo pa se je s presojo sodišča prve stopnje, da je podano nedopustno ravnanje toženca.

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo s strani toženca predlagane priče F.F. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da navedene priče ni zaslišalo, ker so v obravnavani zadevi odločilna dejstva, ki so se nanašala na dvig in izplačilo zneska v višini 6.200,00 EUR, dejstva o razmerju med G.G. in A. d. o. o., kakšno delo je opravljal in kako se je poškodoval, za odločitev v predmetni zadevi niso bila relevantna. Zavrnitev navedenega dokaznega predloga v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odškodninski odgovornosti delavca. V skladu s prvim odstavkom 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl., ZDR) mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to povrniti. Za ugotovitev odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava, tj. nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožeči stranki glede odškodnine, ki jo je dolžan plačati toženec, uspelo dokazati vse elemente odškodninske odgovornosti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec kljub zakonskim omejitvam gotovinskega poslovanja odšel v B. in pri banki H. (tujina), brez izrecnega pooblastila tedanjega direktorja C.C., z depozitnega računa tožeče stranke dvignil dva zneska v skupni vrednosti 6.200,00 EUR. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec storil očitano mu dejanje. Toženec je celo sam izpovedal, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in zanj prevzel odgovornost. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je imel toženec za dvig gotovine pooblastilo tedanjega direktorja C.C. Slednji je sicer res izpovedal, da sta se s tožencem pogovarjala o poplačilu enega podizvajalca, vendar ni vedel, kako je bil postopek izpeljan, saj ga je izpeljal toženec. Prav tako ni bil prisoten pri izplačilu. Priča D.D., sedanja računovodkinja, pa je pojasnila, da so gotovinski dvigi za plačilo računov, potnih nalogov ali solidarnostnih pomoči omejeni na znesek 420,00 EUR in da bi moral toženec imeti posebno odločbo oziroma pooblastilo takratnega direktorja, na podlagi katerega bi se povišal limit blagajniškega poslovanja, ki je bil takrat 1.500,00 EUR.

10. Toženec za svoje trditve, da je znesek 6.200,00 EUR izročil direktorju družbe A. d. o. o., ki jih je tožena stranka prerekala, ni predložil nobenih dokazov. O dvigu dveh zneskov v skupni vrednosti 6.200,00 EUR toženec, zaposlen kot vodja finančnega sektorja, ni obvestil tožene stranke oziroma zaposlenih v računovodstvu. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo nobenih ovir, da toženec računovodstva tožeče stranke ne bi obvestil o dvigih denarja do podaje izredne odpovedi 17. 12. 2012 oziroma prenehanja delovnega razmerja. Toženec je natančno poznal finančno poslovanje in zato se je zavedal, da mora biti dvig denarja evidentiran. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izjava direktorja A. d. o. o. ostala v srebrni omari pri tožeči stranki. Toženec bi kot vodja finančnega sektorja moral poskrbeti za ustrezno knjiženje oziroma evidentiranje dviga gotovine v računovodskih dokumentih tožeče stranke, s čimer bi se zagotovila transparentnost poslovanja.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeči stranki nastala premoženjska škoda v višini 6.200,00 EUR. Toženec je sicer sodišču predložil kartico obveznosti do družbe A. d. o. o. za obdobje od 1. 1. 2010 do 15. 10. 2012 in dokument odprtih postavk z dne 11. 5. 2012, vendar iz teh dokumentov ni razvidno, da bi toženec z dvignjenima zneskoma poplačal obveznosti do družbe A. d. o. o. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da se računi in zneski iz kartice dobaviteljev ne ujemajo z dvignjenima zneskoma 6.000,00 EUR in 200,00 EUR, pri čemer je na izpisu odprtih postavk z roko popravljeno leto 2011 v 2012. Poleg tega ni naveden podpisnik izpisa odprtih postavk niti da bi bil dokument poslan in vročen tožeči stranki. Zato je sodišče utemeljeno podvomilo v verodostojnost takšne listine. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, izpis odprtih postavk tudi ne dokazuje trditev toženca o zmanjšanja dolga tožeče stranke do družbe A. d. o. o. za znesek 6.200,00 EUR, upoštevaje še 3 % kot nadomestilo za poplačilo obveznosti po pogodbi o poslovnem sodelovanju.

12. Pritožbeno sodišče se je v razlogih te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP), in ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 537/2016
• VDSS sodba Pdp 551/2013
• VDSS Sodba Pdp 404/2018