<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 590/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.590.2016
Evidenčna številka:VDS00000343
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:denarna kazen - disciplinska odgovornost - hujša kršitev delovne obveznosti

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica spornega dne kadila na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila 1. čl. Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih, s čimer je storila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. tč. 4. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero ji je bila na podlagi 4. odst. 12. čl. tega pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev odločbe toženke o disciplinski odgovornosti z dne 7. 12. 2015, ter da je toženka dolžna tožnici povrniti od plače odtegnjeno denarno kazen po odločbi o disciplinski odgovornosti in pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica pravočasno vložila pritožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. tč. 1. odst. 338. čl. ZPP). Navaja, da je toženka z disciplinsko odločbo ugotovila, da je tožnica disciplinsko odgovorna, ker je 10. 11. 2015 okoli 20.00 ure kadila za A. postajo pri PVC cisternah, pri departmaju lakirnici in jo kaznovala z denarno kaznijo. Tožnica je že v disciplinskem postopku, pa tudi pred sodiščem prve stopnje, zatrjevala, da spornega dne ni kadila, saj ve, da je to z internimi akti toženke strogo prepovedano. Varnostnik tožnice in njene sodelavke ni mogel zalotiti pri kajenju, ker tega enostavno nista počeli. Ko je za njunima hrbtoma zaropotalo, sta takoj zbežali v smeri tovarne in jima varnostnik ni mogel posvetiti v obraz, temveč v hrbet, tako da so navedbe varnostnika neresnične. Prvostopno sodišče je po mnenju tožnice povsem nekritično sledilo izpovedi varnostnika in zapisalo, da se je tudi z neposrednim vtisom ob zaslišanju prepričalo, da govori resnico. Tožnici in B.B. pa ne verjame, da sta šli za A. postajo, da bi se pogovarjali, saj bi to lahko storili tudi na ustreznem prostoru pred vhodom v tovarno. Po zaključku sodišča sta se prestrašili varnostnikove luči, ker sta vedeli, da ju je zalotil pri prepovedanem kajenju. Tožničina sodelavka je tožničino izpovedbo potrdila zato, ker je bila tudi sama soudeležena pri dogodku in da bi tožnici pomagala. Tožnica trdi, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi izvedenih dokazov naredilo napačne zaključke. Varnostnik je vsekakor imel interes, da tožnico obremeni, da bi imel večji uspeh pri svojem delu in bil s strani nadrejenega pohvaljen. Njegova izpovedba se je ujemala z njegovo izjavo, saj jo je pred zaslišanjem prebral, pa tudi s strani predpostavljenih je bil pripravljen na zaslišanje. Vendar bolj pomembno je, da če bi delavki res kadili, bi ju varnostnik zagotovo fotografiral oziroma fotografiral bi odvržene ogorke ali pa obe delavki skupaj z njunim predpostavljenim povabil do A. postaje in jima tam predočil odvrženi cigareti. Lahko bi odvrženi cigareti tudi shranil z namenom kasnejšega dokazovanja. Vsega navedenega pa varnostnik ni storil, ker tega niti ni mogel, saj tožnica in B.B. nista kadili. Tako toženka nima neposrednih kot tudi ne posrednih dokazov, da bi lahko zakonito ugotovila disciplinsko odgovornost tožnice. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da je prvostopno sodišče sodbo pravilno oprlo na izpovedbo tožnice in dveh prič in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je pritožba neutemeljena in zato naj se jo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti disciplinske odločbe z dne 7. 12. 2015, s katero je bila tožnica spoznana za odgovorno hujše kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v 1. odst. 172. čl. določa, da lahko delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem bonitet, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nadrejeni C.C. varnostniku D.D. 10. 11. 2015 naročil, naj med odmorom ob 20.00 uri pri A. postaji naredi zasedo, ker je bil obveščen, da ženske iz E. vsakodnevno hodijo tja kadit. D.D. je nato tega dne med opravljanjem svoje delovne obveznosti naredil zasedo in se tam skril. Prišli sta dve delavki (tožnica in sodelavka B.B.) in si prižgali cigareto. Takrat je varnostnik v obe delavki posvetil s svetilko in ju videl v obraz. Delavki sta cigareti odvrgli in zbežali v prostore tovarne. Šel je za njima na njuno delovno mesto in od njiju zahteval razpoznavni obesek ter nato sestavil poročilo. Tožnica je ves čas trdila, da je vedela, da je kajenje prepovedano in zato tudi ni kadila, s sodelavko sta šli le malo na zrak.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (vpogledom v listinske dokaze v spisu, zaslišanja tožnice ter prič B.B. in D.D.) pravilno ugotovilo, da je tožnica 10. 11. 2015 skupaj s sodelavko kadila na področju toženke, kjer je to izrecno prepovedano s pravilnikom toženke in ker je tožnica tudi vedela ter se zavedala očitane kršitve. Sledila je izpovedi varnostnika, ki se je v celoti ujemala z njegovim pisnim poročilom. Varnostnik ni imel nobenega razloga za krivo obdolžitev, videl je, da sta delavki prižgali cigareto in ju osvetlil s svetilko, da ju je videl tudi v obraz. Zagovoru tožnice in izpovedbi priče B.B. ni verjelo, s čimer se pritožbeno sodišče tudi izrecno strinja. Neverjeten je zagovor tožnice, da sta s sodelavko šli na skrito mesto le zato, da bi se lahko pogovarjali, ko sta za take namene imeli druge ustrezne prostore. Obe sta potrdili, da sta kadilki. Če takrat ne bi kadili, nista imeli razlogov, da sta po osvetlitvi s strani varnostnika zbežali nazaj v tovarniške prostore. Sodišče prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP prosto presodilo izvedene dokaze, o verodostojnosti izpovedi zaslišanih prič in tožnice se je prepričalo tudi z neposrednim vtisom na glavni obravnavi. Svojo dokazno oceno je sodišče prve stopnje tudi podrobno in prepričljivo obrazložilo in tudi pravilno pojasnilo, da sploh ni bilo potrebno, da bi se iskalo še goreče ogorke odvrženih cigaret in druga ravnanja, kot tožnica to vztrajno navaja tudi v pritožbi.

Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnica 10. 11. 2015 kadila na območju toženke, kjer je to prepovedano, je pravilen tudi zaključek, da je tožnica kršila 1. čl. Pravilnika o prepovedi kajenja v vseh zaprtih in odprtih prostorih podjetja F. d. d., s čimer je storila hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti po 12. tč. 4. čl. Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, za katero ji je bila na podlagi 4. odst. 12. čl. tega pravilnika izrečena disciplinska sankcija denarne kazni v višini 15 % akontacije mesečne plače, ustvarjene v mesecu kršitve, za dobo treh mesecev.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 172, 172/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTc5