<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 100/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.100.2017
Evidenčna številka:VDS00000263
Datum odločbe:09.03.2017
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Samo Puppis (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek

Jedro

Do nesreče pri delu je prišlo, ko je bilo tožniku s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla ter utrpel poškodbe. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom ZVZD, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se v tem delu glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje pa se zavrne."

- v II. točki izreka tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, znižajo na znesek 600,16 EUR (od zneska 1.090,24 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti del njenih pritožbenih stroškov v višini 80 EUR, v 15 dneh po izdaji te sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati znesek 6.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku I. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnika (razliko do vtoževanih 7.500,00 EUR) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti sorazmerni del njegovih pravdnih stroškov in jih nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po tem sklepu v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se do višine 4.230,00 EUR in zoper odločitev o pravdnih stroških pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino na znesek 2.520,00 EUR, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. V pritožbi navaja, da je tožnik vsaj do 30 % prispeval k nastali škodi, saj je pri delu opustil potrebno skrbnost, delo pa bi lahko tudi odklonil. Štetje vreč je bilo enostavno opravilo, s strani tožene stranke pa tožniku ni bilo naročeno, kako naj vreče prešteje. Tožnik se je sam odločil, da bo delo opravil na nevaren način. Tožniku je bila prisojena previsoka odškodnina tudi po posameznih postavkah negmotne škode. Glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem bi mu pripadala odškodnina le v višini 3.000,00 EUR, primerna odškodnina iz naslova prestanega strahu bi znašala 600,00 EUR, do odškodnine zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožnik sploh ni upravičen. V postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi bila zaradi tožnikovih poškodb njegova življenjska aktivnost trajno zmanjšana, začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa se upošteva pri odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Priglaša stroške takse za pritožbo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od svojega delodajalca in tožene stranke (pri kateri je imel delodajalec zavarovano civilno odgovornost) vtoževal odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.500,00 EUR, ki jo je utrpel ob nesreči pri delu pri svojem delodajalcu dne 5. 1. 2010. Do nesreče pri delu je prišlo, ko mu je bilo s strani delodajalca naloženo, da prešteje "jumbo" vreče, ki so bile zložene v boksih. Če je hotel tožnik te vreče prešteti, je moral splezati na steno boksa, od koder je imel pregled nad celotno vsebino boksa. Pri sestopu s stene boksa pa se je spornega dne z nogo zataknil v zanko ene od vreč in padel v sosednji boks na tla, po ugotovitvah sodišča prve stopnje z višine okoli 1,8 metra. Pri padcu si je poškodoval glavo in ramo, po poškodbi pa ga je sodelavec odpeljal v bolnišnico. Tam je ostal 3 dni, nato pa je bil približno 3 mesece v bolniškem staležu.

6. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik odškodnino za nepremoženjsko škodo v tožbi uveljavljal od svojega delodajalca in od tožene stranke. Nad tožnikovim delodajalcem je bil začet stečajni postopek, tožnik pa svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, v stečajnem postopku zoper delodajalca ni prijavil. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje postopek zoper delodajalca, ki je bil zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka prekinjen, nadaljevalo in zavrnilo zahtevek tožnika zoper delodajalca, poleg tega pa je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in toženo stranko in da bo zadevo po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru (sodba in sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 413/2012 z dne 22. 9. 2015). Zoper navedeno odločbo in sicer le zoper sklep o nepristojnosti se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče pa je njegovi pritožbi ugodilo in s sklepom opr. št. Pdp 1044/2015 z dne 10. marca 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za škodo, ki je nastala tožniku ob padcu, saj ni poskrbel za tožnikovo varno delo. Tožnik ni dobil posebnih navodil o tem, kako naj se loti štetja vreč, poleg tega pa tožnik ni imel zagotovljenih sredstev za varno delo (na primer ustrezne lestve, s katero bi tožnik lahko opravil varno štetje vreč). Vse navedeno je sicer ugotovil tudi sodni izvedenec iz področja varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je tožnik opravljal nevarno delo, saj se je moral (če je hotel izvesti naloženo opravilo) povzpeti na zid (ki je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje visok 180 cm in po ugotovitvi izvedenca širok približno 28 cm), ki tožniku ni nudil zanesljive opore. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je podana vzročna zveza med krivdno odgovornostjo tožnikovega delodajalca in poškodbo tožnika, pri čemer je v nadaljevanju zaključilo, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %. Ugotovilo je, da je bilo ravnanje tožnika neprimerno z vidika življenjskih izkušenj odraslega in izkušenega delavca (ko je splezal na sporni zid boksa).

8. Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi bilo treba tožnikov soprispevek k nastali škodi ovrednotiti z več kot 10 %. Delavec je sicer tudi sam dolžan skrbeti za to, da varno opravlja svoje delo, vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega tožnikovega soprispevka utemeljeno dalo večjo težo dejstvu, da tožnik ni imel na razpolago sredstev za varno delo, pa tudi, da mu tožnikov delodajalec za opravljanje spornega dela ni dal ustreznih navodil. S tem je ravnal v nasprotju z 5., 6. in 15. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj., ki je bil v veljavi v času nesreče pri delu), zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je znašal tožnikov soprispevek k nastali škodi 10 %, pravilna.

9. Tožnik je sicer vtoževal nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.000,00 EUR, iz naslova strahu v znesku 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na posamezno obliko nepremoženjske škode, ki jo je utrpel, upravičen do vtoževanih zneskov, s tem da mu je glede na že ugotovljeni 10 % soprispevek k nastali škodi to skupno odškodnino v znesku 7.500,00 EUR za vse tri oblike nepremoženjske škode znižalo za 10 %.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem upravičen do odškodnine v višini 4.000,00 EUR. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik ob nesreči pri delu utrpel udarnino glave in poškodbo desne rame, da je bil 3 dni hospitaliziran, da je v času zdravljenja utrpel številne nevšečnosti (RTG preiskave glave, RTG preiskave prsnega koša, prejemal je medikamentozno terapijo, protibolečinske tablete, bolečine zaradi poškodbe so trajale od 4 do 8 tednov, desno ramo ima še vedno občutljivo, naknadno pa je bil pri njem ugotovljen tudi zlom sternuma v okviru CT preiskave). Za dva meseca so bile tožniku odsvetovane težje telesne obremenitve, v bolniškem staležu pa je bil od 1. 5. 2010 do 19. 3. 2010. Poleg tega je v obdobju od 1. 3. 2010 do 12. 3. 2010 opravljal tudi fizikalno terapijo in vaje doma, bolečine pa je trpel še dva meseca po škodnem dogodku. Glede na zgoraj ugotovljena dejstva je tožnik tudi po stališču pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenem v višini 4.000,00 EUR, kar pomeni, da so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

11. Po zaključku pritožbenega sodišča je tudi odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR primerna. V postopku je bilo ugotovljeno, da se je tožnik ob padcu ustrašil, strah je trpel tudi zaradi hudih bolečin, zaradi česar se je bal za izid zdravljenja. Zaradi telesnih bolečin mu je bila šele kasneje odrejena CT preiskava in odkrit zlom sternuma. Glede na to so tudi pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem, da bi bil tožnik iz naslova strahu upravičen do odškodnine le v višini 600,00 EUR, neutemeljene.

12. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnik ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni bilo ugotovljeno, da bi bile tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane zaradi poškodb, ki jih je tožnik utrpel ob nesreči pri delu. Glede na to je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za to obliko nepremoženjske škode prisodilo odškodnino v višini 2.500,00 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo za znesek odškodnine, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti (upoštevaje tožnikov soprispevek k nastali škodi), torej za znesek 2.250,00 EUR.

13. Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo treba ponovno odločiti o pravdnih stroških tožnika in tožene stranke, ki so jima nastali v postopku na prvi stopnji. Glede na pravilno odmerjene in priznane stroške tožnika in tožene stranke s strani sodišča prve stopnje in glede na dejstvo, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu uspel do 60 %, tožena stranka pa do 40 %, je tožnik upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v višini 752,15 EUR, tožena stranka pa do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v višini 151,99 EUR. Po pobotu teh stroškov je dolžna tožena stranka tožniku izplačati še del njegovih stroškov postopka na prvi stopnji v višini 600,16 EUR.

14. Ker je tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavljala delno zmotno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, ji je v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, saj glede tega izpodbijanega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (uspeh tožene stranke glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe znaša 50 %), ji je dolžan tožnik povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je v pritožbi priglasila stroške sodne takse za pritožbo, ki so znašali 160,00 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve dela teh stroškov v znesku 80,00 EUR. Pritožbeno sodišče o preostalih pritožbenih stroških tožene stranke (vključno z morebitnimi zamudnimi obrestmi od prepozno izplačanih prisojenih pritožbenih stroškov), ni odločalo, ker niso bili priglašeni.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (1990) - ZDR - člen 184.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (1999) - ZVZD - člen 5, 6, 15.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTc4