VDSS Sodba Pdp 1019/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpeljala ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, in da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se (1) razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 15. 9. 2015, ki jo je tožnici izdala tožena stranka; (2) da je tožena stranka dolžna tožnico po prenehanju delovnega razmerja pozvati nazaj na delo ter ji omogočiti delo v skladu z omejitvami odločbe ZPIZ-a z dne 9. 9. 2014, ji za čas, ko tožnica ni delala, priznati vse pravice glede na zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, jo od dneva prenehanja delovnega razmerja dalje prijaviti v zavarovanje in ji za čas, ko ni delala izplačati pripadajoče plače, ki bi jih tožnica prejela, ko bi delala na delovnem mestu "prodajalka", skladno z zadnjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač, ter od bruto plač plačati prispevke pristojnim zavodom socialnega zavarovanja ter odvesti ustrezne davke v 8 dneh, da ne bo izvršbe in (3) tožnici povrniti stroške tega postopka v 8 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza po pridobitvi dokumentacije, ki jo je tožena stranka predložila Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ta dokazni predlog je tožnica podala zato, ker meni, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za njeno zaposlitev na drugem delu. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na mnenje komisije, ki je bilo tudi podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa ni imela možnosti vpogleda v to dokumentacijo. Zato ni imela možnosti, da bi se odločitev komisije preizkusila. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. Za odpoved ne obstojijo zakonski pogoji. Tožena stranka bi ji lahko ponudila drugo delo, kot npr. prodajalke z omejitvami, lahko bi varovala in kodirala blago, prevzemala blago na tekstilnem oddelku, delala bi lahko na recepciji v informacijah, na prodaji kruha, ipd. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da gre pri teh delih le za nekaj del iz posameznih opisov, vendar pa bi ji tožena stranka, v kolikor bi to želela, lahko ponudila kombinacijo takšnih del, ki bi jih tožnica lahko opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri odpovedi ni ravnala diskriminatarno, ko je preko nadrejene delavke ves čas poudarjala, da želi le zdrave delavce in ne more imeti zaposlenih invalidov.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 10. 2007 (A2) za nedoločen čas, na delovnem mestu "prodajalec". Z odločbo ZPIZ z dne 28. 3. 2014 (A4) je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti. Priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto, in sicer fizično lahko in psihično manj zahtevno delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez del v globokem predklonu, izmenoma stoje in sede, s hojo na krajše razdalje le po ravnem terenu, s polnim delovnim časom, od 20. 3. 2014. Po pritožbi tožnice je bila odločba ZPIZ spremenjena tako, da ji je bila priznana pravica do premestitve na delovno mesto, ki bi bilo psihično manj zahtevno delo, fizično lahko delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, brez del v globokem predklonu, izmenoma stoje in sede, s hojo na krajše razdalje le po ravnem terenu, brez pogostih ponavljajočih gibov prstov rok in zapestja, brez del, ki zahtevajo porabo moči za roko, brez izpostavljenosti lokalnim vibracijam, s polnim delovnim časom. Dne 5. 5. 2015 (B9) je tožena stranka podala predlog Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pozitivno mnenje je Komisija izdala z dne 3. 9. 2015, v katerem je ugotovila, da tožena stranka tožnici ni zmožna zagotavljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe po prvem odstavku 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.) in 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 s sprem.). Tožena stranka je tožnici dne 15. 9. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 (A3).

7. Po določbi prvega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1, ki se uporabljajo na podlagi določbe tretjega odstavka 329. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012), je presoja glede zagotovitve pravic iz invalidskega zavarovanja delovnemu invalidu v pristojnosti posebne komisije. Institut posebne komisije je bil uveden v ZPIZ-1 z namenom, da se zagotovi nadzor nad neutemeljenim odpuščanjem delovnih invalidov s strani delodajalcev. Delodajalec, ki ima več kot 5 zaposlenih delavcev (kar med strankama ni sporno), po določbi prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 nima pristojnosti, da sam enostransko odpove delovnemu invalidu pogodbo o zaposlitvi na podlagi določbe prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. V takšnem primeru lahko ugotovi obstoj podlage za odpoved le 5 članska komisija pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je sestavljena od predstavnikov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Inšpektorata RS za delo, Zavoda RS za zaposlovanje, delodajalcev in sindikata. V primeru, ko delodajalec delovnemu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na primernem delovnem mestu, ki je opredeljeno v drugem odstavku 37. člena ZZRZI, oziroma na ustreznem delovnem mestu v skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZZRZI, o čemer odloča komisija v skladu s predpisi o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, lahko delovnemu invalidu redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez predhodne ponudbe nove pogodbe (četrti odstavek 40. člena ZZRZI).

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter v sodnem postopku preverilo vse trditve tožnice glede možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu, ter se opredelilo do navedb tožnice glede vsakega delovnega mesta, za katerega tožnica meni, da bi ji ga lahko tožena stranka ponudila. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v sodnem postopku vsebinsko preverilo odločitev Komisije oziroma njeno mnenje, da tožena stranka nima delovnega mesta, na katerem bi lahko tožnica opravljala delo z upoštevanjem zdravstvenih omejitev. Sodišče prve stopnje ni zgolj povzelo ugotovitev Komisije in jih nekritično sprejelo, zato ni bilo dolžno pridobiti dokumentacije, ki jo je tožena stranka posredovala Komisiji, skupaj s predlogom. Vsa relevantna dejstva, ki bi lahko bila tudi predmet predloga, je namreč sodišče preučilo ter sprejelo dokazno oceno, ki upošteva oziroma se po vsebini opredeli do mnenja Komisije. Zato tožnici ni bila kršena pravica do kontradiktornega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Tožena stranka se ukvarja s trgovinsko dejavnostjo, delo pa poteka v prodajalnah. Večina delovnih mest zahteva delo s strankami, ki je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje vedno psihično zahtevno. Vsa vodstvena delovna mesta pa vključujejo odgovornost, zato gre za psihično naporno in stresno delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da delovna mesta "blagajnik", "glavni blagajnik" in "prodajalec blagajnik" vključujejo neposredno delo z denarjem ter so posledično stresna in psihično naporna, izvajajo pa se le sede. Delovna mesta, ki ne vključujejo stika s strankami, pa so "skladiščnik", "skladiščni manipulant" in "prevzemalec", kjer pa mora delavec po ugotovitvi sodišča prve stopnje dvigovati težka bremena, delo pa poteka stoje. Glede administrativnih del (ki se nanašajo na administrativnega referenta) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sicer ni stika s strankami in z denarjem, vendar se opravljajo le sede, razen tega pa zaradi avtomatizacije delovnih procesov in zmanjšanja obsega dela tožena stranka zmanjšuje število zaposlenih na administrativnih delovnih mestih. V zvezi z navedbami tožnice, da bi ji lahko tožena stranka ponudila delo prodajalke z omejitvami, da bi kodirala in prevzemala blago na tekstilnem oddelku ali delala na recepciji v informacijah ali na prodaji kruha, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A.A., vodje trgovine B., ki je bila tožnici tudi nadrejena, ugotovilo, da delo na blagajni za tožnico ne bi bilo ustrezno oziroma bi bilo psihično prenaporno. Delavci morajo na tem delovnem mestu tudi premeščati kartone, ki so težji od 5 kg. Delo telefonista je bilo ukinjeno leta 2010, administrativnega referenta pa v juliju 2015. Zato drugih pisarniških del razen vodje uprave in namestnika, kjer se zahteva ekonomska srednja izobrazba, tožena stranka ni imela, pri čemer namestnica opravlja tudi delo na blagajni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ne bi mogla samostojno opravljati del, za katere tožnica šteje, da ustrezajo njenim zdravstvenim omejitvam, zato bi ji drugi delavci morali pomagati, ji prinašati blago oziroma ga dvigovati. Delo v recepciji opravlja namestnica med 6.00 in 10.00 uro, gre za zahtevno delo s strankami, s samimi papirji, z izdajanjem računov, pri katerih mora biti zelo osredotočena, ima pa tudi nadzor nad blagajnami. Psihični pritiski so tu veliki, ker hočejo biti stranke čimprej postrežene. Potrebno je tudi krožiti med blagajnami in restavracijo, potrebno je dobro poznavanje vseh del na blagajni. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da delo informatorja opravlja glavna blagajničarka in ga tudi nikoli niso imeli. Nadalje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da delovno mesto vhodni koordinator ni ustrezno, saj gre za kontaktiranje s sodelavci, dobavitelji, urejanje dokumentacije, kar predstavlja psihične obremenitve. Poleg tega pa tudi nikoli ni zasedeno in ta dela opravljajo administrativni referenti, čemur tožnica ni oporekala. Zato je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju delovnih mest, kot so opredeljena v sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki (B3 in B11) pravilno ugotovilo, da tožena stranka nima dela, ki bi ga lahko ponudila tožnici.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da v ravnanju tožene stranke ni podana diskriminacija. Na podlagi ocene izvedenih dokazov, in sicer izpovedbe tožnice, C.C. in D.D., je ugotovilo, da na podlagi izjave C.C. ni mogoče sklepati, da je imela tožena stranka v času odpovedi prosto delovno mesto, ki bi ustrezalo zdravstvenim omejitvam tožnice, izjave nadrejene o zdravih delavcev ni mogoče šteti za diskriminacijo, saj je ni podala oseba, ki bi bila pristojna za odločanje o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena stranka pred sprejemom odločitve, da tožnici odpove pogodbo o zaposlitvi, preverila vse možnosti za zaposlitev tožnice znotraj tožene stranke in tudi pri drugih delodajalcih, vendar možnosti za prezaposlitev ni bilo.

12. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka izpeljala ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v nadaljevanju pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo, zato je zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. ter 154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 421/2017
• VDSS Sodba Pdp 786/2016
• VDSS sodba Pdp 1170/2013