<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Pdp 920/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.920.2016
Evidenčna številka:VDS00000359
Datum odločbe:16.03.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Marko Hafner (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - sodna razveza

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v nasprotju s pravilnikom podpisala spričevalo kot razrednik, čeprav to ni bila, kljub temu, da je pred tem prejela e-mail ravnatelja, iz katerega izhaja, da sicer ima funkcijo namestnika razrednika, vendar pa to ne pomeni, da bi lahko podpisovala spričevala, na kar so bili opozorjeni tudi vsi razredniki. Tožnica torej ni smela podpisati spričevala, saj za to ni bila upravičena. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo potrebno izpolniti novo spričevalo, ki ga je podpisala razredničarka, prav zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke, ki ni upoštevala navodil za opravljanje svojega dela. Glede ocene teže kršitve pritožbeno sodišče ugotavlja, da po vsebini ne gre za kršitve, ki bi utemeljevale izrek pisnega opomina, kot je to razlogovalo sodišče prve stopnje, temveč da gre za težje neupoštevanje navodil, glede katerih je bila tožnica že predhodno opozorjena, vendar tega opozorila ni upoštevala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 9. 7. 2013, vročena tožeči stranki dne 25. 7. 2013, nezakonita (točka I izreka). Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 7. 2013 in še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter ji za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 26. 7. 2013 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečno bruto plačo, od bruto zneska obračunati in plačati vse prispevke in davke v skladu z veljavno zakonodajo ter tožeči stranki izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska (od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.064,45 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi povzema odločitev sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi kršitev, ki se je tožnici očitala in sicer, da je nepravilno izpolnila spričevalo v šolskem letu 2009/2010, 2010/2011 in 2011/2012 zastarala, saj je potekel 6 mesečni rok za podajo odpovedi v zvezi z obravnavano kršitvijo. Zato tudi ni bilo treba obravnavati kršitve z vidika 30-dnevnega subjektivnega roka od seznanitve s kršitvijo. Tožnica pa je storila očitani kršitvi (druga in tretja kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in sicer je podpisala spričevalo dijakinje A.A. v šolskem letu 2012/2013 ter pripravila dopis in pedagoško pogodbo za dijaka B.B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved za navedeni kršitvi prehuda sankcija, zato je ugotovilo nezakonitost odpovedi. Napačno je tudi ugotovilo, da ni pogojev za ugoditev predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. člena ZDR-1. Tožena stranka je predlagala, da se upoštevajo vse navedbe in dokazi ter da sodišče prve stopnje ugotovi, da trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki od datuma prenehanja razmerja ni več mogoče. Sklicevala se je na 27. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva (Ur. l. RS, št. 62/10 in 99/10), saj ima sistemizirano zgolj eno delovno mesto svetovalnega delavca. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s skrajšanim delovnim časom v obsegu 87,5 %, medtem ko je imela druga strokovna delavka C.C. na delovnem mestu svetovalni delavec polno delovno obveznost. Sodišče prve stopnje je spregledalo, ker ni izvedlo ustreznih dokazov, da je tožnica vložila v spis izpiske iz obveznih zdravstvenih zavarovanj, iz katerih izhaja, da tožnica že vse od 1. 9. 2012 dalje dela v družbi D. d. o. o. ter da tožena stranka za zaposlitev tožnice v drugi družbi za razliko do polnega delovnega časa v času njenega delovnega razmerja pri toženi stranki, ni vedela, ker je tožnica kljub obvestilni dolžnosti o tem ni obvestila, in je tožena stranka to izvedela po naključju. Zato je predlagala, da sodišče v okviru odločanja o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi preveri v javno dostopnih bazah podatkov, kakšna je trenutna zaposlitev tožnice pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, zato je kršilo določbe postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Svojo odločitev je oprlo na dejstvo, da je res prihajalo do nesoglasij med tožnico in takratnim ravnateljem tožene stranke E.E., da pa je bil le-ta dne 24. 11. 2014 razrešen s funkcije ravnatelja. Povsem nekritično in ponovno brez izvedbe dokazov je samo presodilo, da ima tožena stranka sedaj novega ravnatelja, zato ni upoštevalo navedb, da prejšnji ravnatelj ni imel več zaupanja v tožnico in njeno delo. Prezrlo je tudi izpoved takratne v. d. ravnateljice F.F. na naroku dne 19. 5. 2015, da tožena stranka po sistemizaciji potrebuje 0,95 svetovalnega delavca, glede na število vpisanih dijakov, in da C.C. dela polni delovni čas. Prav tako je izpovedala, da število vpisanih učencev upada. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, glede na vse okoliščine primera in interes obeh pogodbenih strank, tudi glede na to, da je tožnica očitno zaposlena v družbi D. d. o. o., da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Tudi navedba sodišča prve stopnje, da je priča C.C. izpovedala, da celotno delo svetovalnega delavca pokriva sama in da je preobremenjena, ne vzdrži kritične presoje, saj je v. d. ravnateljice F.F. izpovedala, da imajo sistemizirano delovno mesto 0,95 svetovalnega delavca.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožb, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožba sicer izpodbija celotno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, vendar pa ima pritožba razloge le glede odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo glede odločitve o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le v mejah preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja možnosti nadaljevanja pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) oziroma da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Glede odločitve o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tem delu podani vsi pritožbeni razlogi, saj je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke zavrnilo, kljub temu, da ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Zato je posledično odločitev najmanj preuranjena.

6. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu svetovalne delavke, za nedoločen čas in s skrajšanim delovnim časom v obsegu 87,5 % (A1). Tožena stranka ji je dne 9. 7. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 8. 2012, zaradi razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici so se očitale tri kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer (1) da je v računalniško aplikacijo "evidenca učencev" napačno vnesla naziv predmeta ter da ni upoštevala novega naziva predmeta s prehodom na nov, prenovljen, izobraževalni program v izobraževalnem programu "G. tehnik". Zato je bil vse od začetka šolskega leta 2009/2010 do ugotovitve kršitve 10. 6. 2013, v evidenci učencev vnesen star naziv "H." in ne pravilno "I.". Nadalje se ji je očitalo, (2) da je v letnem spričevalu dijakinje A.A., ki ga je lastnoročno izpolnila dne 21. 5. 2013, v nasprotju z določbo 28. člena Pravilnika o šolski dokumentaciji v srednješolskem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 96/99) in v nasprotju s Pravilnikom o obrazcih javnih listin v srednješolskem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 44/08 in naslednji), kot razredničarko navedla sebe in se podpisala, čeprav ni bila razredničarka dijakinje A.A.. Nadalje je (3) pripravila predlog pedagoške pogodbe ter ga odposlala na naslov dijaka B.B., čeprav predloga pedagoške pogodbe pomočnik ravnatelja ni odobril in je bilo nadaljnje pošiljanje predloga zadržano še v okviru tožene stranke, oziroma ni bilo odposlano. Predlog je poslala kljub temu, da je bil zadržan kot neustrezen in da je B.B. kljub prvotni prošnji do 24. 6. 2013 že prejel spričevalo za 3. letnik in torej predlog za prilagoditev šolskih obveznosti ni bil več utemeljen oziroma je bil brezpredmeten.

7. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), oziroma če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka). Delavec in delodajalec lahko v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožnice, v zvezi s prvo očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti, niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj). Posledično je zato pravilno štelo, da ni mogoče šteti, da je tožnici dopustno podati izredno odpoved ves čas, ko bi bil možen kazenski pregon. Glede teka roka za podajo odpovedi v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa je pravilno zaključilo, da je potekel objektivni rok 6 mesecev, saj je tožnica nepravilen podatek vnesla že v letu 2009 in je bil potem ta podatek nepravilno voden v evidencah vse do leta 2013. V zvezi z drugo in tretjo kršitvijo pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta kršitvi podani, vendar pa je zmotno štelo, da gre za lažji kršitvi, ki ne utemeljujeta izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica v nasprotju s Pravilnikom podpisala spričevalo kot razrednik, čeprav to ni bila, kljub temu, da je pred tem prejela e-mail ravnatelja, iz katerega izhaja, da sicer ima funkcijo namestnika razrednika, vendar pa to ne pomeni, da bi lahko podpisovala spričevala, na kar so bili opozorjeni tudi vsi razredniki. Tožnica torej ni smela podpisati spričevala, saj za to ni bila upravičena. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo potrebno izpolniti novo spričevalo, ki ga je podpisala razredničarka, prav zaradi nepravilnega ravnanja tožene stranke, ki ni upoštevala navodil za opravljanje svojega dela. Glede tretjega očitka pa je sodišče prve stopnje tudi zavzelo stališče, da toženi stranki ni nastala škoda oziroma da ravnanje ni primerno, pri čemer pa ni upoštevalo ugotovitve, da iz zapisnika z dne 22. 10. 2010 (B6) izhaja, da je bila tožnica predhodno že opozorjena na pravila pošiljanja uradne pošte šole. Iz navedenega zapisnika izhaja, da je tožnica že v letu 2010 ravnala v nasprotju z navodili ter odposlala pošto, ki ni bila odobrena, odobreno pa pomeni, da je ni podpisala za to pristojna oseba, to je ravnatelj oziroma pomočnik ravnatelja. Tožnica je bila torej že v letu 2010 opozorjena na to, da mora pri opravljanju dela upoštevati navodila ter ne sme pošiljati pošte brez predhodne odobritve, to je podpisa za to upravičene osebe. Glede ocene težje kršitve torej pritožbeno sodišče ugotavlja, da po vsebini ne gre za kršitve, ki bi utemeljevale izrek pisnega opomina, kot je to razlogovalo sodišče prve stopnje, temveč da gre za težje neupoštevanje navodil, glede katerih je bila tožnica že predhodno opozorjena, vendar tega opozorila ni upoštevala.

9. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s presojo, ali navedena kršitev pomeni takšno okoliščino, ki onemogoča nadaljnje delo tožnice pri toženi stranki v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi z vprašanjem, ali so izpolnjeni pogoji, izhaja, da sta 2. in 3. kršitev manjše teže, ter da tožena stranka v zvezi z njima ni utrpela prav nobene škode oziroma posledice in nista takšne narave, da zaradi njih ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje torej tudi utemeljitev pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 presoja zgolj z vidika teže kršitve, kar je po eni strani materialnopravno zmotno, saj kršitvi nista lažji, po drugi strani pa sodba sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov o drugih odločilnih dejstvih, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje presojati in ki jih je tožena stranka navajala, predvsem to, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje v njeno delo, da jo je treba nadzorovati ter preverjati njeno delo.

10. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi iz 118. člena ZDR-1. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi predloga izhajalo iz ugotovitve, da takratni ravnatelj ni več zaposlen pri toženi stranki oziroma da je bil razrešen ter da naj v primeru, če ugotovi, da je ena delavka presežna, tožena stranka izvede postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje v tem delu sploh ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je porušeno medsebojno razmerje zaradi ravnanja tožnice, ki ne upošteva navodil za delo. Sodišče prve stopnje se do tega ne opredeli, temveč zmotno zaključuje, da je za reintegracijo bistveno, da je sedaj pri toženi stranki drug ravnatelj. To za odločitev ni odločilno ter ne pomeni, da zaradi tega ni podan interes tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožnica v celotnem obravnavanem obdobju zaposlena tudi pri drugi družbi, kar bi lahko vplivalo na odločitev o reintegraciji. Bistveno je torej, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da mora tožena stranka izvesti postopek odpovedi in da pri presoji reintegracije ni potrebno upoštevati dejstva, da ima tožena stranka sistemizirano le eno delovno mesto svetovalnega delavca in še to za 0,95 delovne obveznosti.

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo (354. in 355. člen ZPP) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje sodbo ustrezno utemeljiti glede izpolnjevanja pogoja iz 109. člena ZDR-1, pri čemer ne bo moglo šteti, da pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podan zaradi same teže kršitve. Prav tako bo moralo odločiti o predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. Ko bo dopolnilo dokazni postopek v navedeni smeri oziroma se opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev, bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

13. Do vseh ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 258.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.08.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MTc2