VDSS Sodba in sklep Pdp 1038/2016

Jedro

Smisel pogodbene kazni je v povrnitvi pavšalne škode, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa (I. in III. točka izreka) se spremenita tako, da se glasita:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pogodbeno kazen v višini 5.069,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila ter na neto izplačano pogodbeno kazen obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je v roku 8 dni dolžna plačati 399,83 EUR stroškov postopka. "

II. Tožeča stranka je dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti pritožbene stroške 285,59 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati pogodbeno kazen v višini 5.069,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 dalje do plačila ter na neto izplačano pogodbeno kazen obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke. Sklenilo je, da se umik tožbe za znesek 430,65 EUR vzame na znanje in se v tem delu postopek ustavi, ter še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 589,82 EUR stroškov postopka v roku 8 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka (I. in III. točka izreka) se pritožuje tožena stranka, pri čemer uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da pravzaprav uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je v sporu Pd 61/2015, v katerem je izpodbijal izredno odpoved, zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi za čas 30 dni, čemur je delodajalec ugodil. Nato je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe z zadržanjem učinkovanja, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo, pritožbeno sodišče pa (dvakrat) razveljavilo, tako da do učinkovanja odpovedi dejansko ni nikoli prišlo. Tožnik je bil tako kljub izredni odpovedi ves čas v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pogodbena kazen je institut, ki ga lahko stranke kolektivne pogodbe prosto dogovarjajo. Smisel pogodbene kazni je v povrnitvi škode, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. V zadevi Pd 61/2015 je sodišče sicer ugotovilo obstoj odpovednega razloga, vseeno pa je ugotovilo odpoved za nezakonito, ker tožena stranka o tem ni predhodno obvestila inšpektorja za delo. Meni, da podlaga za priznanje pogodbene kazni ni podana že zato, ker je bila odpoved ugotovljena za nezakonito zgolj iz t.i. formalnega, ne pa vsebinskega razloga. Predvsem pa je treba upoštevati, da tožniku delovno razmerje ni nikoli prenehalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži povračilo njenih pravdnih stroškov.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških) v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo navedenih postopkovnih kršitev, pravilno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, kar je razlog za spremembo sodbe in posledično še odločitve o stroških postopka.

5. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je pogodbena kazen poseben institut, ki ga lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe, mu dajo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje, njen namen pa je preprečevati nezakonito ravnanje delodajalcev glede prenehanja delovnih razmerij (VIII Ips 92/2001).

6. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KP, Ur. l. RS, št. 15/94 in nasl.), ki je relevantna v tem sporu, v 62. členu določa, da pripada delavcu pogodbena kazen v višini petih povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

7. Iz pravnomočne sodbe Pd 61/2015 izhaja, da je sodišče ugotovilo obstoj odpovednega razloga po 110. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ter tudi izpolnjevanje nadaljnjih pogojev za zakonitost odpovedi po 109. členu ZDR-1, nato pa je zaradi kršitve 115. člena ZDR-1 izredno odpoved vendarle ugotovilo za nezakonito. Četudi je bil ključni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi v tem, da tožena stranka ni upoštevala tožnikovega varstva pred odpovedjo po 115. členu ZDR-1 (v času podaje odpovedi je bila na starševskem dopustu, tožena stranka pa ni pridobila soglasja inšpektorja za delo), to po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni odločilno za presojo tožnikovega upravičenja do pogodbene kazni. Pritožba torej napačno vztraja, da je že to, da je bila odpoved ugotovljena za nezakonito zgolj iz t.i. formalnih razlogov, zadostna podlaga za zavrnitev zahtevka iz naslova pogodbene kazni.

8. Ključno je namreč vprašanje, ali izrek pravnomočne sodbe Pd 61/2015, da je izredna odpoved nezakonita, res zadostuje za priznanje pogodbene kazni, ali pa ima posebno težo dejstvo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi ni nikoli prenehalo.

9. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik po vročitvi izredne odpovedi zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi in je delodajalec to učinkovanje odpovedi zadržal. Po vložitvi tožbe je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe z zadržanjem učinkovanja v smislu določbe 113. člena ZDR-1. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, pritožbeno sodišče je takšno odločitev razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje, nakar o predlagani začasni odredbi do konca postopka ni bilo več odločeno, tožena stranka pa je dejansko sama zadržala učinkovanje izredne odpovedi. Tožniku je vse do pravnomočne odločitve v zadevi Pd 61/2015 izplačevala nadomestilo plače, ni ga odjavila iz sistema obveznih zavarovanj in je zanj plačevala tudi pripadajoče davke in prispevke.

10. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bil 62. člen KP sprejet v času, ko še ni veljal sedaj ali prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je uvedel institut odpovedi, zaradi česar je zaključilo, da navedeno določilo KP (četudi to pogodbeno kazen pogojuje s pravnomočno ugotovitvijo prenehanja delovnega razmerja na nezakonit način), velja tudi za primer, ko je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi, ne tudi nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Sklicujoč se na primer pritožbenega sodišča Pdp 20/2008, je še dodalo, da zadržanje učinkovanja odpovedi, torej dejstvo, da tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi sploh ni prenehalo, ni relevantno za odločitev o pogodbeni kazni. Takšno razlogovanje ni pravilno.

11. V sodbi VIII Ips 141/2014 z dne 23. 12. 2014 je Vrhovno sodišče RS v primeru, ki se je prav tako nanašal na kolektivno pogodbo, sprejeto v času pred uveljavitvijo ZDR oz. ZDR-1, in v kateri je bila pogodbena kazen prav tako pogojevana z ugotovitvijo nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ne pa z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi, poudarilo, da besedilo kolektivne pogodbe upravičenje do pogodbene kazni ne veže na nezakonitost odpovedi, ampak na nezakonito prenehanje delovnega razmerja. Kot v zvezi s tem pravilno navaja pritožba, je pogodbena kazen institut, ki ga lahko stranke kolektivne pogodbe prosto dogovarjajo. To, da je besedilo 62. člena KP ostalo nespremenjeno - kljub siceršnjim bistvenim spremembam zakonodaje s področja delovnih razmerij, očitno ne daje podlage za to, da bi se novi instituti interpretirali na način, kot se glasi starejša kolektivna pogodba, pač pa bi se morala vsebina kolektivne pogodbe spremeniti oziroma prilagoditi novim institutom, da bi bila tudi v zvezi z njimi uporabljiva.

12. Predvsem pa je v navedeni zadevi Vrhovnega sodišča RS izpostavljeno dejstvo, da delavcu delovno razmerje na podlagi odpovedi, ki je bila sicer pravnomočno ugotovljena za nezakonito, ni nikoli prenehalo. Razlog za to sicer ni bilo zadržanje učinkovanja odpovedi, ampak pripoznava tožbenega zahtevka, kar pa ne spremeni ključne okoliščine za zavrnitev zahtevka iz naslova pogodbene kazni, ki je v tem, da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sploh ni prišlo. To pa pomeni, da je pravilno stališče pritožbe tudi o tem, da je smisel pogodbene kazni v povrnitvi pavšalne škode, ker je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.

13. Iz navedenih razlogov izhaja, da ni podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo pogodbene kazni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

14. Posledično je poseglo tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (165. člen ZPP). Ker je v postopku uspela tožena stranka, krije tožnik sam svoje stroške prvostopenjskega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene potrebne stroške postopka na prvi in drugi stopnji (154., 155. člen ZPP). Tožena stranka je v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015, 67/2008 in nasl.) upravičena do stroškov sestave odgovora na tožbo (400 točk) in pripravljalne vloge (300 točk), do 2 % materialnih stroškov (14 točk) ter 22 % DDV (72,10 EUR), kar skupaj znese 399,83 EUR. Pritožbeni stroški tožene stranke pa so stroški sestave pritožbe 500 točk, 2 % materialni stroški (10 točk) ter 22 % DDV (51,50 EUR), kar znese 285,59 EUR. Tožena stranka glede priglašenih stroškov postopka ni zahtevala zakonskih zamudnih obresti, tako da je pritožbeno sodišče v zvezi s priznanimi stroški zgolj še določilo paricijski rok - v skladu z 29. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1688/2014
• VDSS sklep Pdp 1058/2015
• VDSS Sklep in sodba Pdp 323/2017