VDSS Sklep Pdp 720/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, čeprav je šlo za posamične odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri določitvi delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz podjetniške kolektivne pogodbe. Ker je tožena stranka, kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, v postopku obravnavane odpovedi uporabila kriterije iz podjetniške kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je te kriterije uporabila pravilno in zakonito.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 11. 2015 (I. točka izreka). Razsodilo je, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še traja ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto "prodajalec I", ga za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, mu za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožniku izplačana, če bi v istem obdobju delal, od tako obračunanih zneskov plačati predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati mesečne neto zneske nadomestil plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 753,50 EUR, pravdne stroške v znesku 191,07 EUR pa je dolžna nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da priči A.A. v roku 8 dni povrne 9,40 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno presojalo, ali je v postopku izpodbijane odpovedi pravilno uporabila kriterije iz kolektivne pogodbe. Opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo, glede na katero osebno okoliščino naj bi tožnika neenako obravnavala. Tožnik v tem sporu ni postavil ustrezne trditvene podlage glede diskriminacije, ker je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, pa je kršilo razpravno načelo in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi A.A., če bi bilo njeno točkovanje pravilno, prejela manjše število točk kot tožnik. Tudi v tem primeru bi bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj so le trije delavci prejeli 60 točk, pogodba o zaposlitvi pa je bila odpovedana dvanajstim. Navaja, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval, da je bilo njegovo točkovanje nepravilno, temveč da je prišlo do napak pri točkovanju drugih delavcev. Z ugotovitvijo, da bi tožnik gotovo dosegel višje število točk kot A.A., ker je od nje starejši 14 let, je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožnika. Tožena stranka nadalje nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni dokazala zakonitosti točkovanj vseh primerjanih delavcev. Tega niti ni bila dolžna storiti, saj je tožnik zatrjeval nepravilnosti le pri točkovanju treh delavcev. Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno očita, da ni jasno in nedvoumno preverila točnosti izjav svojih delavcev o njihovem zdravstvenem in socialnem stanju. Za takšno preverjanje tožena stranka nima pooblastil, poleg tega pa je podatke o socialnem stanju treh delavcev preverjala dvakrat. Uveljavlja protispisnost ugotovitve, da je B.B. na elektronsko sporočilo C.C. odgovorila, da ona s tem nima nič. Po mnenju tožene stranke se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe neutemeljeno sklicuje na definicijo brezposelne osebe iz Zakona o urejanju trga dela. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopek določanja presežnih delavcev izvedla na neustrezni ravni. Iz skladnih izpovedi prič D.D., E.E. in F.F. izhaja, da je maloprodajna enota ena izmed samostojnih organizacijskih enot v strukturi tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo, da maloprodajna enota ne more biti hkrati tudi organizacijska enota. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka v postopku odpovedi opraviti primerjavo vseh delavcev, ki delo opravljajo na območju iz 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je v nasprotju z določilom 77. člena kolektivne pogodbe. Napačna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 73. člena kolektivne pogodbe. Tudi če bi pri toženi stranki resnično obstajala politika zaposlovanja za določen čas, to ne spremeni dejstva, da zaposlitev za določen čas ni ustrezna zaposlitev po določbah Zakona o delovnih razmerjih. Izpovedi prič E.E. in B.B. dokazujeta, da je tožena stranka preverila možnost zaposlitve vseh delavcev, ki so prejeli odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar te možnosti ni bilo. Sodišče prve stopnje se do njunih izpovedi ni opredelilo. Tožena stranka še opozarja, da odločitev o tem, da je dolžna priči A.A. povrniti njene stroške za prihod na sodišče, ne sodi v izrek izpodbijane sodbe. Pritožbi prilaga organizacijsko shemo izvršnega področja G. in seznam samostojnih organizacijskih enot, iz katerih je to izvršno področje sestavljeno (B35).

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka na več mestih v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki pomeni obstoj nasprotja med tem, kar sodišče glede odločilnih dejstev navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, pritožba pa takšnega nasprotja obrazloženo ne zatrjuje. Z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da bi A.A., če bi bilo njeno točkovanje pravilno, zbrala manjše število točk kot tožnik ter da je B.B. na elektronsko sporočilo C.C. odgovorila, da ona s tem nima nič, tožena stranka ne uveljavlja protispisnosti, temveč nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

7. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 11. 2015. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2010 na delovnem mestu "prodajalec I" za nedoločen čas. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je Kolegij vodstva G. tožene stranke z namenom racionalizacije poslovanja in optimiziranja stroškov dela 14. 10. 2015 sprejel odločitev, da z dnem 1. 11. 2015 stopi v veljavo nova organizacijska struktura enote H., I., v kateri je delo opravljal tudi tožnik. Kvadratura prodajnega prostora se je zmanjšala iz dveh etaž na eno, zato je tožena stranka dvanajstim od skupno štiriindvajsetih prodajalcev v tej organizacijski enoti podala odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi podan utemeljen organizacijski razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, čeprav je šlo za posamične odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri določitvi delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabila kriterije za ugotavljanje presežnih delavcev iz 80. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke (priloga B20 - v nadaljevanju: Kolektivna pogodba). V skladu z določilom 74. člena Kolektivne pogodbe je sicer tožena stranka te kriterije dolžna uporabiti (le) v primeru, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo najmanj 30 delavcev v obdobju 30 dni oz. 20 ali več delavcem v obdobju treh mesecev. Tudi ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga posamičnim delavcem v 89. členu ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za opredelitev preseženih delavcev, oziroma tistih delavcev, ki se jim pogodba o zaposlitvi iz tega razloga odpove. Obvezna uporaba formalnih kriterijev za izbiro preseženih delavcev je predvidena le v primeru odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (98. člen ZDR-1).

11. Ker je tožena stranka, kljub temu, da tega ni bila dolžna storiti, v postopku obravnavane odpovedi uporabila kriterije iz 80. člena Kolektivne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo, ali je te kriterije uporabila pravilno in zakonito. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem zavzelo zmotno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz razloga, ker je prišlo do nepravilnosti pri točkovanju tožnikove sodelavke A.A. Pritožbeno sodišče namreč po vpogledu v listino "Ocena po kriterijih" v prilogi B10 pritrjuje toženi stranki, da so med dvanajstimi presežnimi delavci le trije delavci (med njimi tudi tožnik) prejeli 60 točk, preostalih 9 delavcev, ki jim je bila prav tako odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pa je prejelo 65 točk in več. Ker je torej tožnik v postopku ocenjevanja po kriterijih prejel najnižje število točk, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo kar dvanajst od skupno štiriindvajsetih delavcev, ki so delali na primerljivih delovnih mestih, je zaključek, da je obravnavana odpoved nezakonita zaradi napačnega točkovanja ene sodelavke¹ , vsaj preuranjen. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je nezakonitost izpodbijane odpovedi utemeljilo tudi na ugotovitvi, da je tožena stranka postopek določanja presežnih delavcev izvedla na neustrezni ravni glede na določilo drugega odstavka 77. člena Kolektivne pogodbe. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka v postopku odpovedi primerjati delavce v okviru maloprodajne enote, ta pa po prepričanju sodišča prve stopnje obsega območje, na katerem je bil tožnik dolžan opravljati delo (9. člen njegove pogodbe o zaposlitvi). Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno stališče materialnopravno zmotno. Določilo drugega odstavka 77. člena Kolektivne pogodbe (v zvezi z določilom 17. člena Aneksa št. 6 k tej pogodbi) namreč jasno določa, da se postopek določanja presežnih delavcev pri delodajalcu izvede na ravni maloprodajne enote, če gre za zmanjševanje števila delavcev v okviru posamezne organizacijske enote. Tožena stranka je zato ravnala pravilno, ko je postopek določanja presežnih delavcev izvedla na ravni maloprodajne enote (tj. organizacijske enote H., I.), v kateri je delo opravljal tožnik. Tudi v tem delu je zato pritožba utemeljena.

13. Sodišče prve stopnje je nezakonitost izpodbijane odpovedi ugotovilo tudi iz razloga, ker tožena stranka po njegovi presoji v postopku podaje odpovedi ni izpolnila dolžnosti iz 73. člena Kolektivne pogodbe. V skladu z navedenim določilom je tožena stranka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dolžna preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oz. ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka v pritožbi vztraja pri navedbah, da je preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji, pa te možnosti ni bilo, ter da to potrjujeta izpovedi prič E.E. in B.B., vendar pritožbeni preizkus teh navedb ni mogoč. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s tem navedlo le, da je imela tožena stranka v času, ko je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, potrebo po novih delavcih, pri čemer ni jasno, na podlagi katerih dokazov je prišlo do takšnega zaključka. Ker izpodbijane sodbe v tem delu zaradi odsotnosti razlogov za odločitev ni mogoče preizkusiti, je pritožba tudi v tem delu utemeljena.

14. Tožena stranka v pritožbi še pravilno navaja, da odločitev o stroških priče, ki ji jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo v IV. točki izreka sodbe, ne sodi v izrek sodne odločbe, s katero sodišče odloči o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče mora namreč v skladu z določbo tretjega odstavka 242. člena ZPP o teh stroških odločiti s posebnim sklepom.

15. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi zmotne materialnopravne presoje je namreč dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

16. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek, tako da ugotovi, ali bi bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v primeru, če bi bilo točkovanje njegovih sodelavcev pravilno. Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je namreč bistveno, ali je bil tožnik na seznam presežnih delavcev uvrščen prav zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri točkovanju drugih delavcev tožene stranke. Če bi bil na ta seznam uvrščen tudi v primeru, da bi bilo točkovanje A.A., J.J. in K.K. pravilno, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni nezakonita. Sodišče prve stopnje naj ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča ponovno celovito oceni izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči v tem individualnem delovnem sporu. V novem sojenju naj navede jasne razloge za ugotovitev, da tožena stranka v postopku izpodbijane odpovedi ni izpolnila obveznosti iz 73. člena Kolektivne pogodbe, saj bo le v tem primeru mogoč pritožbeni preizkus sprejete odločitve. Ko bo ponovno odmerjalo stroške pravdnega postopka, naj upošteva, da odločitev o stroških priče ne sodi v izrek sodne odločbe, s katero sodišče odloči o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.

17. Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora je odvisna od uspeha strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev v III. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

19. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

-------------------------------
¹ Sodišče prve stopnje je sicer nepravilnosti ugotovilo tudi pri točkovanju K.K. in J.J., vendar je kot bistven argument za nezakonitost obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedlo (le) napake pri točkovanju A.A. (glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 742/2018
• VDSS Sodba Pdp 196/2017
• VDSS Sodba Pdp 532/2018