VDSS Sklep Pdp 87/2017

Jedro

Tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi:

"I. Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju ni stvarno pristojno za odločanje v delu zahtevka, s katerim se izpodbija sklep z dne 31. 3. 2016 v delu, ki se nanaša na razrešitev direktorja.

II. Zadeva se v tem obsegu odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču na Ptuju."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 233,33 EUR v roku 8 dni, po prejemu pisnega odpravka tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da za odločanje v tem sporu ni stvarno pristojno (točka I izreka) in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču na Ptuju (točka II izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Delovno sodišče v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju. Tožnik ugotavlja, da tožbeni zahtevek predstavlja tipični individualni delovni spor o prenehanju delovnega razmerja in pravicah, ki iz tega delovnega razmerja, sklenjenega na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, izhajajo. Iz sklepa VS RS opr. št. VIII R 3/2003 izhaja, da delovnopravna zakonodaja omogoča, da direktorji niso vedno samo v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju z gospodarsko družbo, ker je dana pravna podlaga tudi za sklenitev delovnega razmerja. Tako je tudi v obravnavanem primeru, ker je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je tudi njegovo razrešitev z mesta predsednika uprave potrebno obravnavati kot individualni delovni spor. Nadalje se sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 463/2012, po katerem je spor v zvezi z odpravnino, ki je določena v individualni pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katere je direktor z družbo v delovnem razmerju, podana stvarna pristojnost delovnega sodišča. Enako stališče pa je zavzelo tudi VS RS v sklepu opr. št. VIII R 2/2013. Ker tožbeni zahtevek izvira iz individualne pogodbe o zaposlitvi, ki jo ureja 73. člen ZDR-1 kot posebno obliko pogodbe o zaposlitvi, je potrebno spor obravnavati kot individualni delovni spor, za katerega je pristojno delovno sodišče, zato je podana stvarna in krajevna pristojnost Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek na Ptuju. Ob tem pa je tožnik še dodajal, da toženka v roku ni podala odgovora na tožbo, zato so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu, kjer tožnik izpodbija sklep o razrešitvi direktorja in redni odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi, podredno pa zahteva izplačilo odpravnine. Oprlo se je na načelno pravno mnenje, ki ga je dne 12. 6. 2008 na občni seji sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, da je v postopkih, kjer gre za spore med člani organov upravljanja gospodarskih družb in družbami, stvarno pristojno okrožno sodišče, tudi če imajo člani organov upravljanja sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da je v zadevi, v kateri je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, tožnica vložila tožbo za razveljavitev sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnice kot članice uprave in reintegracijo tožnice do poteka mandata na mesto članice uprave. V obravnavani zadevi pa tožnik izpodbija sklep z dne 31. 3. 2016, s katerim je bil razrešen s funkcije direktorja z dnem 31. 3. 2016 na podlagi sklepa skupščine o nezaupnici z dne 22. 3. 2016 (točka 1 izreka tega sklepa - A4), na podlagi tega sklepa o razrešitvi, pa mu je bila v točki 2 tega sklepa z istim dnem odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 29. 1. 2015 (individualna pogodba o zaposlitvi - A3). Ker tožnik izrecno kot nezakonit izpodbija tudi sklep o razrešitvi (kar izhaja iz tožbenih navedb), je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna le v tem delu, in je tem delu skladna z načelnim pravnim mnenjem.

6. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi po določbah 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Delovno razmerje je sklenil za mandatno dobo petih let od 1. 2. 2015 do vključno 1. 2. 2020 z možnostjo ponovnega imenovanja, kar izhaja tako iz 1. kot tudi 2. člena te pogodbe (A3). Skladno z 2. odstavkom 2. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, se med strankama sklene delovno razmerje z mandatno dobo imenovanja za delovno mesto direktorja družba, s polnim delovnim časom, v skladu z določili veljavne zakonodaje in šestmesečnim poizkusnim delom, ki se ga lahko podaljša za nadaljnjih šest mesecev, v kolikor nadzorni svet presodi upravičenost podaljšanja. V času poizkusnega dela lahko nadzorni svet kadarkoli brez obrazložitve prekine to pogodbo in v primeru prekinitve pogodbe v času poizkusnega dela direktor družbe ni upravičen do odpravnine. Tudi iz tožbenih navedb v zvezi z odpovedjo individualne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da gre za individualni delovni spor, saj tožnik uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jo je tožniku podala tožena stranka. Glede na navedeno ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da za odločanje v tem delu spora ni stvarno pristojno, saj gre za individualni delovni spor po točki a 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Enako stališče je med drugim zavzelo tudi VDSS v zadevi Pdp 463/2012 z dne 6. 6. 2012, prav tako pa tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII R 2/2013 z dne 23. 4. 2013 in sklepu opr. št. VIII R 3/2003 z dne 25. 3. 2003.

7. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke delno utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo kot izhaja iz izreka sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka glede na pritožbeni uspeh (50 %) v višini 233,33 EUR.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 15/2018
• VDSS Sodba Pdp 865/2017
• VDSS sodba Pdp 532/2010