VDSS Sodba Pdp 775/2016

Jedro

Tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, zato mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zaradi česar ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je izdala tožena stranka; da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 25. 9. 2014 do reintegracije (pravico do priznanja 4 dni od 24 priznanih v letu 2014 in za leto 2015 v višini najmanj 24 dni; pravico do upoštevanja nepretrgane skupne delovne dobe; pravico do zdravstvenega zavarovanja in vse druge pravice, vezane na skupno delovno dobo) in mu za ves čas od dne prenehanja delovnega razmerja do reintegracije obračunati plače v višini pripadajoče osnovne plače najmanj v višini 1.098,61 EUR bruto, povišani za dodatek na delovno dobo (v višini 2 % za čas do novembra 2014; od decembra 2014 do novembra 2015 2,5 % dodatke ter od decembra 2015 dalje do reintegracije 3 % dodatka) ter mu izplačati pripadajoč neto znesek plač, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač pa plačati vse davke in prispevke od plač akontacijo dohodnine, tožnika prijaviti v invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 8 dni, pod izvršbo, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od dne izteka paricijskega roka do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v višini 36,00 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper izpodbijani del sodbe, saj za izpodbijanje odločitve o stroških postopka nima pravnega interesa) se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče pri presoji zakonitosti preizkušane odpovedi vezano na dejanske opredelitve v odpovedi. Tožena stranka je v odpovedi navedla kršitev določb 36. in 37. člena ZDR-1, ker pa je hkrati navedla prepričanje, da tožnik dejanskega naslova bivanja ni sporočil zaradi goljufivega namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, razlog, ki je v odpovedi naveden, pomeni tudi razlog po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnikovo ravnanje, ko na delo ni prihajal z naslova A., vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Ker tožnik tega, da je začasno spremenil kraj bivanja in okoliščine, da na delo občasno prihaja iz drugega kraja, ni nikoli skrival, zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso podani. Iz istih razlogov prav tako ni storil kršitve po 36. in 37. členu ZDR-1. Tožena stranka namreč delavcem ni dala navodil, niti o potrebi javljanja spremembe bivanja za primer začasne spremembe in tudi ne, komu je potrebno spremembo javiti. Opozarja tudi, da je tožena stranka drugega svojega zaposlenega B.B., ki se je cca 7 mesecev na delo vozil iz drugega kraja, kot je dejansko bival, in je spremembo javil šele po opozorilu nadrejene, le opozorila na obveznost spremembe prijave prebivališča, v enakih okoliščinah pa je tožniku za bistveno krajše obdobje izrekla najtežjo sankcijo. Tožena stranka je tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi ene same tožnikove napake, ki je bila pogojena z objektivnim razlogom kratkotrajne funkcionalne nezmožnosti rabe hiše v juliju 2014, saj se mu je zamašila kanalizacija, kar pa predstavlja že višjo silo in brez dokazanega tožnikovega naklepa. Tožena stranka pri tem ni upoštevala, da tožnik v preteklosti ni bil nikoli sankcioniran, da je pri njej v delovnem razmerju že od leta 2009 dalje, da kraja bivanja, odkoder je prihajal na delo, ni nikoli tajil in da je bil voljan preveč prejeti znesek povrniti. Ni mu omogočila, da bi se pred uvedbo postopka izjasnil o razlogih za začasno spremembo prebivališča. Iz navedenega, po stališču pritožbe, izhaja, da tožena stranka ni ravnala v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158, saj je tožniku delovno razmerje pri toženi prenehalo kljub temu, da za to ni bilo utemeljenega razloga. Zaradi tega je izredna odpoved nezakonita, izdana pa je bila iz prepovedanih diskriminatornih razlogov, neobstoj katerih pa je sodišče prve stopnje zmotno utemeljevalo. V zvezi s prepovedano neenako obravnavno vseh delavcev je tožnik navajal in izpovedoval o ponavljajočih neugodnih oziroma graje vrednih ravnanj zakonite zastopnice tožene stranke in tudi nadrejenega C.C. v daljšem časovnem obdobju. Priči D.D. in E.E., ki sta opisovali posledice trpinčenja tožnika, sta potrdili zgoraj navedene tožnikove navedbe, vendar pa se sodišče do njunih izpovedi sploh ni opredelilo, ampak je svoje stališče, da ne gre za prepovedano diskriminatorno obravnavo tožnika, obrazložilo s tem, da ni ugotavljalo, v kolikšnem obsegu je tožnik opravljal vsako od nalog iz svoje pogodbe o zaposlitvi, in z izpovedjo C.C., ki je nepričakovano opisoval tožnikovo delo kot slabo, čeprav zaradi tega tožena stranka zoper tožnika ni izpeljala nobenega postopka. Dodaja še, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s tem, da spremeni datum v točki 2. tožbenega zahtevka na 26. 9. 2014 in naloži toženi stranki povrnitev vseh stroškov postopka v roku 8 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Nasprotuje vsem pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V zvezi z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa tožena stranka navaja, da je očitek preveč pavšalen, da bi se do njega sploh lahko opredelila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V pritožbi zgolj pavšalno zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi sploh ne navaja določno, katere so tiste pomanjkljivosti v sodbi, da se ta ne bi dala preizkusiti. Prav tako ni opredeljeno, kateri razlogi in o katerih odločilnih dejstvih so tako nejasni, da je zato kršen tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Ker gre zgolj za pavšalne navedbe, je sodišče obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka preizkusilo zgolj po uradni dolžnosti.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev in odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je s tem, ko delodajalcu ni javil spremembe kraja, s katerega prihaja na delo, posledično pa mu je delodajalec izplačeval višje povračilo stroškov za prevoz na delo, kot mu je dejansko pripadalo, kršil določbi 36. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji do vključno 9/2011).

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil navedeni odpovedni razlog podan, saj je tožnik dejansko kršil 36. člen ZDR-1, po katerem mora delavec delodajalca obveščati tudi o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožnik spremembe kraja, iz katerega je prihajal na delo, toženi stranki ni sporočil. Prav tako je ravnal v nasprotju z določbo 37. člena ZDR-1, po kateri se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Ker tožena stranka ni vedela, da tožnik na delo prihaja iz kraja, ki je bližje delovnemu mestu tožnika, mu je izplačevala višje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, zato ji je nastala škoda v višini razlike potnih stroškov, ki jih je tožniku izplačala in potnih stroškov, do katerih je bil tožnik dejansko upravičen. S tem je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

10. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj ima njegova kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po 210. členu KZ-1. To dejanje stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga v zmoti pusti in ga s tem zapelje, da s škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tožnik je s tem, ko tožene stranke ni obvestil, da se na delo in z dela ne vozi s kraja bivanja, prikrival dejanske okoliščine in jo pustil v zmoti, zato pa mu je tožena stranka izplačevala višje povračilo stroškov prevoza od dejansko nastalih, s tem pa si je tožnik pridobil protipravno premoženjsko korist.

11. Tožnikovo pritožbeno sklicevanje na to, da toženka delavcem ni dala navodil, da morajo javiti začasne spremembe bivanja in da tega, da je začasno spremenil kraj bivanja, ni nikoli skrival, je neutemeljeno. Določba 36. člena ZDR-1 namreč delavcu nalaga dolžnost obveščanja, zato delodajalcu ni delavce potrebno posebej opozarjati, da se morajo ravnati po tej določbi, to pa tudi ni potrebno glede na 7. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kjer je glede stroškov v zvezi z delom dogovorjeno, da delavcu pripadajo povračila stroškov v primerih in pod pogoji, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih, panožna kolektivna pogodba in splošni akti podjetja. Delodajalec namreč ni dolžan delavcu dajati navodil za prav vsako delovno obveznost delavca. Prav tako ni bistveno, da tožnik ni skrival, od kod se vozi na delo, bistveno je, da je opustil dolžnost o tem obvestiti delodajalca. Vse to pa je že pravilno in obširno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Tožnik je s svojim ravnanjem vsekakor kršil tudi 37. člen ZDR-1, saj mu je tožena stranka stroške za prihod na in odhod z dela izplačevala v višjih zneskih od tistih, do katerih je bil dejansko upravičen. Posledično je bil tožnik za to razliko neupravičeno obogaten, toženi stranki pa je nastala škoda. Ob tem ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da je bil voljan tožnik škodo povrniti.

13. Bistven tudi ni razlog, zakaj se tožnik na delo ni vozil s kraja bivanja. Navedba, da hiša na A., F. v juliju 2014 ni bila uporabna za bivanje, ne spremeni dejstva, da tožnik tožene stranke o spremembi kraja, od koder je prihajal ne delo, ni obvestil. Tega ne bi spremenilo tudi kakršnokoli tožnikovo pojasnilo pred uvedbo postopka izredne odpovedi, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka kršila 4. člen Konvencije MOD št. 158.

14. Pritožbeno sodišče se tudi v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točkah 11, 12 in 13 obrazložitve sodbe, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila zgolj zaključek trajajočega diskriminatornega ravnanja in trpičenja tožnika s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se je obširno opredelilo tako do tožnikovih trditev o diskriminaciji (glede primera B.B.), kakor tudi o trpinčenju (s strani direktorice G.G. in tožnikovega neposredno nadrejenega C.C.) in pravilno zaključilo, da te trditve niso utemeljene. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo oziroma da je nekritično presojalo izpovedi zakonite zastopnice in C.C., medtem ko se do izpovedi D.D. in E.E. ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je skladno z 8. členom ZPP pravilno presodilo vse izvedene dokaze in na podlagi tega ugotovilo, katere dejstva se štejejo za dokazana, vendar pa se sodišču v obrazložitvi sodbe ni potrebno opredeliti do popolnima vsake izjave vsake posamezne priče in vsakega stavka iz dokaznih listin.

15. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena, in jo je zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena in 1. odstavka 154. člena ZPP ter 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 195/2020
• VDSS sodba Pdp 1015/2010
• VDSS sodba Pdp 1150/2012