VDSS sodba Psp 570/2016

Jedro

Ker pokojni z dopolnjeno pokojninsko dobo ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do invalidske niti starostne ali predčasne pokojnine, niso izpolnjeni pogoji na njegovi strani za priznanje družinske pokojnine tožnici, hčeri pokojnega zavarovanca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 7. 2015 in št. ... z dne 5. 5. 2015, da se ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za pridobitev družinske pokojnine po pokojnem A.A., da se tožnici od 17. 3. 2015 prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem A.A. in da se tožencu naloži, da ji družinsko pokojnino od 17. 3. 2015 dalje prizna in odmeri z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (I. točka izreka) in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da pokojni A.A. po katerem tožnica uveljavlja družinsko pokojnino ne izpolnjuje pogojev minimalne zavarovalne dobe.

2. Pritožuje se tožnica. Meni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ima pomanjkljivosti in sicer ohlapno obrazložitev. Sodišče je navedlo le zavarovalne podlage, pri tem pa ni natančno navedlo preko katere pravne osebe je bil pokojni zavarovan. Gre za splošno obrazložitev in ne obrazložitev za konkretni primer. Sodišče v točki 8 izpodbijane sodbe navaja, da obdobja, ko je bil pokojni prostovoljno zavarovan - v obdobju od 24. 10. 1995 do 31. 1. 2002 in od 1. 2. 2015 do 2. 3. 2015 - in vključen le v zdravstveno zavarovanje, ni mogoče upoštevati v tej zadevi. V nasprotju s tem pa je ugotovitev sodišča v točki 6 sodbe, kjer navaja zavarovalne podlage in za obdobje od 24. 10. 1995 do 31. 1. 2002 navaja zavarovalno podlago 48 ter za obdobje od 1. 2. 2015 do 2. 3. 2015 navaja zavarovalno podlago 99, pri čemer se podlaga 48 uporabi za osebe z drugimi prihodki in ni izključeno, da je bil pokojni samo zdravstveno zavarovan, saj je očitno imel druge prihodke. Tudi ni moč zanemariti dejstva, da je pokojni opravil vojaški rok, katerega doba se je v določenih obdobjih veljavnosti zakona všteva v osnovo, o čemer pa sodišče ničesar ni navedlo. Tako obstaja očitno nasprotje, kar predstavlja kršitev določb postopka v skladu s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo odločilnih dejstev in posledično tudi ni podana argumentirana obrazložitev. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Za čas od 1. 2. 2002 do 30. 11. 2004, ko je bil zavarovan na podlagi 01 (v delovnem razmerju) nikjer ne navede v katerem podjetju je bil zaposlen v tem obdobju. Sodišče tudi ni ugodilo dokaznim predlogom in ugotovilo natančen in popoln status fizične osebe v zahtevanem obdobju, ki šteje v pokojninsko obdobje, ni ugotovljen čas služenja vojaškega roka in je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri tem ni upoštevalo prehodnih določb ZPIZ-2 in sicer 391. člena, 392. člena in 393. člena, ki določajo varstvo pričakovanih pravic. Pokojni je že konec leta 2008 dopolnil zahtevano dobo in bi sodišče moralo za pritožnico uporabiti določila pričakovanih pravic, saj je lahko pritožnica po letu 2008 utemeljeno pričakovala zavarovanje svoje pravice, glede na zakonsko izpolnjen pogoj dobe po prejšnjih predpisih in pri tožnici teh pravic ni mogoče odvzeti, tako da bi sodišče moralo upoštevati tudi določila ZPIZ-1 oziroma prejšnje predpise in ne samo določila ZPIZ-2. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pritožba posebej navaja.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDD-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote B. z dne 5. 5. 2015. S slednjo je bilo odločeno, da C.C., rojena 25. 4. 2000, nima pravice do družinske pokojnine po pokojnem A.A..

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), ki v 1. alineji prvega odstavka 52. člena določa, da vdova, vdovec oziroma drugi družinski člani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, določenih s tem zakonom, pridobijo pravico do vdovske oziroma družinske pokojnine po njem, če je ta izpolnil pogoje za pridobitev pravice do predčasne, starostne oziroma invalidske pokojnine po tem zakonu, pri čemer se smrt šteje, kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti. Po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2 v zvezi z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije pod pogojem, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (v nadaljnjem besedilu: delovna leta), šteto delovna leta kot polna leta. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja, obsega: čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; čas, ki se zavarovancu v skladu s tem zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona; čas, vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločbe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31. 12. 2012; čas, dopolnjen do 31. 12. 1999, ki se je po ZPIZ-1 všteval državljanu Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen, če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače (129. člen ZPIZ-2). V zavarovalno dobo se šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom (prvi odstavek 130. člena ZPIZ-2). V zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninski dobi upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe (133. člen ZPIZ-2). Ne glede na določbo prejšnjega člena se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Določba prejšnjega odstavka velja le za zavarovance iz prvega in tretjega odstavka 14. člena tega zakona (134. člen ZPIZ-2).

7. Pokojni A.A. je bil rojen 8. 12. 1971 in je do dneva svoje smrti 3. 5. 2015 dopolnil starost 43 let. Njegova delovna leta tako znašajo 23 let, kar pomeni, da bi za priznanje pravice do invalidske pokojnine moral dopolniti vsaj 7 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Navedene dobe pokojni ni izpolnil, zato niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kot to določa 52. člen ZPIZ-2. Niti ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne ali predčasne pokojnine, kot jih določa 27. člen oziroma 29. člen ZPIZ-2. Pokojni ob smrti ni imel lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja in torej smrt ni bila posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni.

8. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni niti med seboj niso v nasprotju. Sodba nima drugih pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ter tako ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče pojasni dejansko stanje glede pokojnega in za posamezno obdobje pove v kateri zavarovalni podlagi je bil oziroma ni bil prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, torej opredeli čas in status pokojnika v posameznem obdobju. Pri tem ni potrebno, da bi izrecno navedlo v katerem podjetju je bil v delovnem razmerju in ne gre za splošno obrazložitev, temveč za obrazložitev v kateri sodišče natančno pojasni posamezno obdobje in status pokojnika v tem obdobju. Prav tako ne gre za nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisniki glede odločilnih dejstev, ter tako ne obstaja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodišče je tako v točki 6, kakor točki 8 obrazložitve izrecno navedlo v kakem statusu je bil tožnik v času od 24. 10. 1995 do 31. 1. 2002 in od 1. 2. 2015 do 2. 3. 2015 (vključen je bil le v obvezno zdravstveno zavarovanje, ne pa tudi v invalidsko in pokojninsko zavarovanje). V času od 3. 5. 2005 do 11. 12. 2008 je bil v pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen kot družbenik zasebnih družb in zavodov v RS, ki so poslovodne osebe (zavarovalna podlaga 40) in od 1. 2. 2015 do 2. 3. 2015 zavarovan po zavarovalni podlagi 99 (državljan RS s stalnim prebivališčem v RS, ki niso zavarovani iz drugega naslova, po 21. točki 15. člena ZZVZZ, torej vključen samo v obvezno zdravstveno zavarovanje).

10. Do navedenih ugotovitev je sodišče prišlo na podlagi evidenc Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, AJPES-a in sodnega registra. Pri tem so med seboj podatki skladni, tožeča stranka pa tudi ni navedla takšnih konkretnih dejstev oziroma okoliščin, na podlagi katerih bi obstajal utemeljen dvom v pravilnost navedenih evidenc in je zato prvostopenjsko sodišče tudi upravičeno zavrnilo nadaljnje poizvedbe po tožničinem dokaznem predlogu, katere je bil podan šele potem, ko je sodišče že opravilo poizvedbe pri AJPES-u in v sodnem registru.

11. Prvostopenjsko sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali bi tožniku v obdobju, ko je bil zavarovan na zavarovalni podlagi 40, šlo celotno obdobje v pokojninsko oziroma zavarovalno dobo glede na plačilo prispevkov. Tudi v kolikor bi bili za to obdobje v celoti plačani prispevki (po podatkih toženca prispevki za pokojnega A.A. v glavnem niso bili plačani v tem obdobju), pokojni A.A. pogoja minimalne pokojninske dobe tudi s tem obdobjem ne bi izpolnil.

12. Iz dokaznega postopka pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da A.A. nikoli ni bil vpisan kot samostojni podjetnik posameznik v Poslovni register Slovenije (iz odgovora AJPES-a, da pa je bil v obdobju od 20. 4. 2005 do 11. 12. 2008 vpisan v sodni register kot ustanovitelj oziroma družbenik in kot oseba pooblaščena za zastopanje izbrisanega podjetja D. d. o. o.), kar je skladno iz izpisa iz registra ZZZS (C1) iz katerega pa je tudi razvidno, da je bil tožnik v delovnem razmerju v podjetju E. d. o. o. (od 1. 2. 2002 do 30. 11. 2004).

13. Upoštevajoč celotno pokojninsko dobo iz naslova delovnega razmerja in obdobje zavarovanja na podlagi 40, kakor da bi v tem obdobju bili v celoti plačani prispevki, znaša zavarovalna doba tožnika skupaj 6 let in 5 mesecev (morala pa bi vsaj 7 let in 8 mesecev) ter tako umrli zavarovanec A.A. ne izpolni pogoja minimalne pokojninske dobe za priznanje invalidske pokojnine.

14. Obdobje služenja vojaškega roka se po ZPIZ/92 in ZPIZ-1 nikoli ni štelo kot pokojninska oziroma zavarovalna doba. Po ZPIZ-1 je šlo za dodano dobo, ki se je upoštevala pri izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino po 36. členu ZPIZ-1 in ne za druge primere. Ob pogoju plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se zavarovancu čas služenja vojaškega roka všteje v zavarovalno dobo (216. člen ZPIZ/92 oziroma drugi odstavek 198. člena ZPIZ-1). Navedeno plačilo prispevkov ni izkazano.

15. Pritožba napačno razloguje varstvo pričakovanih pravic določeno v 391., 392. in 393. členu ZPIZ-2. 391. člen se nanaša na osebe, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka. Te osebe lahko uveljavljajo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi ZPIZ-2. V danem primeru ne gre za takšen primer. Določba 392. člena se nanaša na varstvo pravic družinskih članov in sicer gre za primere, ko družinski člani do umrlega do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnijo starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1. Ti družinski člani lahko uveljavljajo pravico do vdovske ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji določeni v 109. členu ZPIZ-1. Z določbo prvega odstavka 392. člena je družinskim članom umrlega, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 dopolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012 zagotovljeno varstvo pridobljenih in še neuveljavljenih pravic po prejšnjih predpisih. Za ugotovitev, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v prvem odstavku tega člena, je odločilen datum nastanka zavarovalnega primera (datum smrti zavarovanca ali uživalca pravic). Če je zavarovanec ali uživalec pravic umrl pred 1. 1. 2013, se izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine ugotavlja po predpisih veljavnih do 31. 12. 2012. V primeru smrti v letu 2000 ali pred tem letom so pogoji izpolnjeni, če je možni upravičenec dopolnil starost, določene v teh predpisih za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine v tem letu. Pri datumih smrti po letu 2000 pa so pogoji izpolnjeni, če je možni upravičenec dopolnil starost, določene v času trajanja prehodnega obdobja v 421., 425. ali 426. členu ZPIZ-1, po izteku prehodnega obdobja pa v 110. ali v 119. členu ZPIZ-1. V danem primeru je primer nastal po 1. 1. 2013 in tako te določbe ni mogoče uporabiti. V 393. členu ZPIZ-2 je določeno, da lahko uveljavijo pravice po tem zakonu tudi osebe, ki po uveljavitvi tega zakona nimajo lastnosti zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih. Z določbo tega člena se uresničuje načelo nezastarljivosti, in je edini pogoj za uveljavitev pravic iz tega zakona, da je bila oseba v preteklosti zavarovana po določbah katerega izmed zakonov, ki so urejale obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Enako pravilo velja tudi za njihove družinske člane oziroma za vdove in vdovce po njih.

16. Kot že rečeno predhodne določbe (391., 392. in 393. člen ZPIZ-2) se ne nanašajo na konkretni primer in jih v tem primeru tudi ni mogoče uporabiti tako kot to tolmači pritožba.

17. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi iz katerih se pritožba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

18. Pritožnica, ki v pritožbi ni uspela v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sama.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 301/2014
• VDSS sodba Psp 73/2017
• Sodba VIII Ips 192/2007