VDSS sodba Psp 540/2016

Jedro

Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.

Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeče stranke stroške pritožbe krijejo same.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 6. 2013 in št. ... z dne 3. 10. 2013 ter ugotovitev, da je bil A.A. od 1. 2. 2013 dalje invalid I. kategorije invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine (I. točka izreka). Sklenilo je, da tožniki sami krijejo svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma njeno razveljavitev in povrnitev stroškov.

Sodbe se ne da preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o pravno odločilnih dejstvih, ali je bilo pri A.A. spremembe v zdravstvenem stanju mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Sodišče tega ne pojasni, temveč le povzema posamezne dokaze. Ugotovilo je le, da so bile spremembe nedvomno podane, da pa je bilo zdravljenje šele začeto in niso bili vidni njegovi učinki. Zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja B. fakultete v C. (v nadaljevanju Komisija) niti sodišče nista pojasnila, katera številna druga zdravila, naj bi sindrom fibromialgije izboljšala, zato je ostalo nejasno, kakšna bi sploh bila verjetnost izboljšanja. Komisija je pojasnila, da je terapevtsko zaželjeno, da pacienti s fibromialgijo še naprej opravljajo delo, ni pa upoštevala drugih bolezni. Do tega se ni opredelilo niti sodišče, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Podana je tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so zaključki sodišča protispisni. Zaključilo je, da sodni izvedenec D.D. ni mogel podati odgovora na vprašanje, ali so izčrpane možnosti zdravljenja, čeprav je podal pritrdilen odgovor.

Nadalje sodišče ni zadostno obrazložilo, zakaj je bila za razjasnitev dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicine dela postavljena še Komisija, saj ni pojasnilo, v čem konkretno naj bi bila nasprotja v mnenju prvega izvedenca. Zadostno ni obrazložilo niti, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, še zlasti ne, zakaj ob treh različnih mnenjih sodnega izvedenca, Komisije in invalidske komisije II. stopnje ni postavilo novega sodnega izvedenca. S tem je kršilo 3. odstavek 254. člena ZPP, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Slednja kršitev je podana tudi zato, ker sodišče ni pojasnilo niti, zakaj je sledilo mnenju Komisije, ne pa mnenju sodnega izvedenca ter invalidske komisije II. stopnje. Izvedensko mnenje Komisije je bistveno drugačno od mnenja sodnega izvedenca, ki je ocenil, da je bil A.A. že od 24. 6. 2013 dalje in tudi 3. 10. 2013 zaradi posledic bolezni popolnoma nezmožen za opravljanje pridobitnega dela, torej je bila podana I. kategorija invalidnosti. Nadaljnje zdravljenje in medicinska rehabilitacija nista bili potrebni. Enako je zaključila tudi invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 11. 5. 2015. To pa predstavlja dvom v pravilnost izvedenskega mnenja Komisije.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 60. člen ZPIZ-1. Sprememb v zdravstvenem stanju pokojnega A.A. namreč ni bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Tako oceno sta podala sodni izvedenec in invalidska komisija II. stopnje. Niti zaslišan E.E. ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali bi bilo spremembo z zdravljenjem sploh mogoče doseči. Do tega pravno odločilnega dejstva se sodišče ni opredelilo, niti ga ni ugotavljalo.

Pri A.A. je bila invalidnost I. kategorije podana že od 27. 5. 2010 dalje. Zdravstveno stanje izhaja iz medicinske dokumentacije, pri čemer izpostavlja izvide psihiatra z dne 24. 11. 2012, psihologa z dne 18. 6. in 22. 6. 2012, ortopeda z dne 13. 8. 2011 in 13. 10. 2012, travmatologa z dne 13. 3. 2012 in nevrologa z dne 9. 8 2009. Bolečine so bile ugotovljene tudi pri pregledu na invalidski komisiji. Zaradi zdravstvenega stanja je 10. 3. 2015 umrl, čeprav se je zdravil. Neustrezno zdravljenje pa mu ne more biti v škodo. Zbolel je za rakom, ki je posledica padca pri delovni nesreči, v katerem so bila pljuča močno udarjena. Simptomi, ki so značilni za napredovalno obliko pljučnega raka, so bili podani tudi pri pokojnem. Iz izvida revmatologa izhaja, da je fibromialgija posledica padca, in da je potencialni kandidat za rakasta obolenja.

Zaradi navedenega so bili po mnenju pritožnikov kršeni členi 22., 23., 25., 33., 50. in 52. ustave. Predlagajo dodatno zaslišanje članov Komisije in vztrajajo pri izvedbi predlaganih dokazov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je A.A. po vložitvi tožbe umrl, izdalo meritorno sodbo.

Po že ustaljeni novejši sodni praksi pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS(1) namreč dediči zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati postopka. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Vendar v konkretnem primeru, ko se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.

5. Sicer pa pritožniki ne navajajo ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

K očitanim procesnim kršitvam

6. V pritožbi večkrat zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni bila storjena. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Ugotovljeno pravno relevantno dejstvo je, da pri A.A. zdravljenje do dokončnosti izpodbijane odločbe še ni bilo zaključeno. To pa je za odločitev v zadevi edino bistveno.

7. Poleg tega se je sodišče prve stopnje opredelilo do relevantnih navedb tožečih strank. Sodišče se v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh navedb strank, temveč le do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena. Kršitev dolžnosti opredelitve bi sicer predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni prišlo niti zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke in drugih predlaganih dokazov. Takšna kršitev bi sicer lahko predstavljala kršitev po 8. in ne 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot jo pritožba zmotno uveljavlja. Vendar je navedene dokazne predloge sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, saj je imelo za to sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo kot nepotreben, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.(2) Po tem, ko je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije, izvedensko in dopolnilno izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela ter ga tudi zaslišalo, je pridobilo še izvedensko mnenje postavljenega izvedenskega organa ter oba njegova člana še zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna ena od tožečih strank in njihov pooblaščenec, ki sta jima imela možnost postavljati vprašanja. Zato v pritožbi neutemeljeno, pa tudi prepozno predlagajo njuno dodatno zaslišanje. Po zaslišanju so tožniki predlagali, da se zaradi različnih izvedenskih mnenj sodnega izvedenca in izvedenskega organa postavi novega sodnega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede delovne zmožnosti A.A., kot je obstajalo v času do dokončnosti izpodbijane odločbe dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi. Pri ugotavljanju delazmožnosti oziroma invalidnosti gre najprej za strokovno medicinsko, nato pa pravno vprašanje, zato je bil utemeljeno zavrnjen tudi dokazni predlog z zaslišanjem ene od tožečih strank. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivejše sprejelo izvedensko mnenje Komisije. Pritožniki z navedbami v zvezi s tem, da sta si pridobljeni izvedenski mnenji v nasprotju, izpodbijajo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

9. Končno ni podana niti zatrjevana kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Gre za t. i. protispisnost, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. Torej takrat, ko sodišče listinam oziroma zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo dejansko imajo. Ker izpodbijana sodba ne vsebuje nasprotij med ugotovljenimi odločilnimi dejstvi sodbe in relevantno vsebino listin, ta kršitev ni podana. Sodni izvedenec D.D. je najprej res ocenil, da je bil pokojni A.A. popolnoma nezmožen za delo, vendar pa je na izrecno vprašanje, ali so bile izčrpane vse možnosti zdravljenja, izpovedal, da na to ne more odgovoriti.(3) Prav zaradi navedenega je sodišče prve stopnje skladno z 254. členom ZPP pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa, v katerem je sodeloval tudi revmatolog, kar je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo.(4)

Predmet sodne presoje

10. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 3. 10. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2013 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri pokojnem A.A. do 3. 10. 2013 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma priznanje pravice do invalidske pokojnine, kar tožniki uveljavljajo s tožbenim zahtevkom.

11. Pokojni je bil invalid III. kategorije zaradi bolezni od 25. 7. 2010 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da se lahko občasno giba v vratu in ledveno križni hrbtenici v okviru ergonomskih kotov, z možnostjo, da se lahko usede, brez dela nad globino, s polnim delovnim časom. Z izpodbijano dokončno odločbo je bila v reviziji odpravljena prvostopenjska odločba, s katero mu je bila kot invalidu III. kategorije priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega od 1. 2. 2013 dalje, in zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Invalidska komisija II. stopnje je v predsodnem upravnem postopku namreč podala mnenje, da zdravljenje še ni zaključeno in je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z že priznanimi stvarnimi razbremenitvami.

Materialnopravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

12. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je na podlagi 1. odstavka 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami)(5) podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).(6) Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe izven dela tako, da izpolnjuje pogoje za pridobitev nove pravice, pridobi po 1. odstavku 71. člena ZPIZ-1 to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti, izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene s tem zakonom za pridobitev nove pravice. Pomeni, da bi se A.A., invalidu III. kategorije, nove pravice priznale le pod pogojem, da bi prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. ali uveljavljane I. kategorije. Invalidnost I. kategorije je skladno s 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pridobi po 1. alineji 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine.

Vendar v okoliščinah konkretnega primera za ugotavljanje spremenjene ali nove invalidnosti ni izpolnjen že pogoj zaključenosti zdravljenja. Invalidnost je po 1. odstavku 60. člena ZPIZ-1 podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnosti za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Ugotavlja se šele, ko je zdravljenje končano. Torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Preden je zdravljenje zaključeno, oziroma je še v teku, invalidnosti ni mogoče ugotavljati niti priznavati pravic iz invalidskega zavarovanja. Stanje mora biti dokončno tako, da niti z zdravljenjem ni mogoče pričakovati izboljšanja. Enako velja za novo oziroma spremenjeno invalidnost.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

13. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z invalidnostjo A.A. najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je vztrajala, da je še nadalje podana III. kategorija z že priznanimi stvarnimi razbremenitvami, nato pa izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicine dela in še izvedenskega organa. Na podlagi slednjega je pravilno ugotovilo, da zdravljenje še ni bilo zaključeno.

14. Kot tožeče stranke opozarjajo v pritožbi, je sodni izvedenec medicine dela D.D. v pisnem izvedenskem mnenju res ocenil, da je bila pri A.A. od 29. 1. 2013 dalje zaradi posledic bolezni podana popolna nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela, in sicer predvsem zaradi sindroma fibromialgije, kot ga je v izvidu z dne 7. 2. 2012 ugotovil lečeči revmatolog, pa tudi zaradi osteoartroze, spondolize hrbtenice, debelosti, arterijske hipertenzije, sladkorne bolezni, hiperlipidemije in depresije. Ni se strinjal z mnenjem invalidske komisije, da sta bila potrebna še nadaljnje zdravljenje in rehabilitacija, čeprav se ni zdravil s kombinacijo paracetamola in tramadola. Tudi v dopolnilnem pisnem mnenju se ni strinjal s tem, da je bilo zdravljenje fibromialgije komaj začeto, potrdil pa je, da nekatera zdravila sploh še niso bila preizkušena. Menil je, da bi bile ob nadaljevanju zdravljenja potrebne časovna in stvarne razbremenitve pri delu. Zaslišan je pri podani oceni vztrajal in mnenje utemeljeval na izvidu revmatologa z dne 13. 3. 2012. Vendar pa na vprašanje, ali so bile izčrpane vse možnosti zdravljenja ni mogel odgovoriti.

15. Zaradi navedenih nejasnosti in nepopolnega mnenja sodnega izvedenca je sodišče prve stopnje pridobilo še izvedensko mnenje Komisije, v kateri sta sodelovala revmatolog F.F. in specialist medicine dela E.E.. V pisnem izvedenskem mnenju je Komisija ocenila, da so bili pri A.A. do 3. 10. 2013 potrebni nadaljnje zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju, zato je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti kot od 27. 5. 2010 zaradi bolezni. Pojasnila je, da je presoja, ali je učinek predlagane terapije zadosten za obvladovanje bolečine in depresije, mogoča šele po več mesecih rednega jemanja zdravil, A.A. pa je bil tako pri revmatologu kot psihiatru pregledan le enkrat v letu 2012 in se je medikamentozno zdravljenje sindroma fibromialgije šele začelo. Utemeljila je, da pri nezadostnem protibolečinskem zdravljenju sindroma fibromialgije obstajajo številna druga zdravila, ki ga lahko izboljšajo, učinek pa je še boljši skupaj s fizikalno terapijo in vključitvijo v ustrezen psihoterapevtski podporni program. Ocena popolne nezmožnosti za delo ni ustrezna, saj je obstajala verjetnost pomembnega izboljšanja sindroma fibromialgije. Pritožbene navedbe, da sprememb v zdravstvenem stanju z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije sploh ni bilo mogoče odpraviti, so zato neutemeljene. Podano stanje po oceni Komisije ne opravičuje popolne nezmožnosti, temveč le stvarne (in ob ponovnih ocenah morda tudi časovno) razbremenitve. Tudi sicer je pri bolnikih s tovrstnim sindromom zaželjeno, da delo, prilagojeno delazmožnosti, opravljajo še naprej, sama diagnoza fibromialgije pa še ne pomeni delanezmožnosti.

Oba člana Komisije sta na zaslišanju vztrajala pri podanem mnenju. Revmatolog je poudaril, da je bila fibromialgija pri A.A. diagnosticirana v prvi polovici leta 2012, zdravil pa se je največ z Elderinom, ki deluje protivnetno, pri čemer pri fibromialgiji vnetja ni. Konkretno je navedel, katera zdravila bi še lahko prejemal, pa jih ni (kombinacijo tramadola in paracetamola, pregabalina in amipriptylina). Zato so protispisne pritožbene navedbe, da ni jasno, katera zdravila naj bi sindrom fibromialgije izboljšala. Prepričljivo je izpovedal, da se uspeh zdravljenja doseže šele po dveh do treh letih, izrabiti pa je potrebno vse možnosti in zdravila, ki so na razpolago. Pri A.A., ki se je večinoma zdravil z Elderinom, so po prepričljivi izpovedi člana Komisije obstajale precejšnje dodatne možnosti zdravljenja, ki je bilo šele začeto, in mu najbolj pogosto zdravljenje sploh še ni bilo predpisano. Enako je izpovedal tudi specialist medicine dela. Dodatno je pojasnil, da ni šlo za pomembno funkcionalno okrnjenost gibal in niti ne za nevrološki deficit. Poleg tega psihiater opisuje depresivno anksiozno motnjo, psiholog pa zmanjšanje prilagoditvene sposobnosti. Na podlagi razpoložljive dokumentacije je bil ocenjen kot invalid III. kategorije. Izrecno je izpovedal, da med boleznimi, kot so obstajale v letu 2013, in vzrokom smrti leta 2015(7) , ni povezave, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Odločitev pritožbenega sodišča

16. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje Komisije jasno, popolno in strokovno. Kot takšno je prepričljivejše od nejasnega in nepopolnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, tudi tiste, ki jo tožeče stranke izpostavljajo v pritožbi, in upoštevaje celotno zdravstveno stanje, tudi anksiozno depresivne motnje in ortopedske težave, kot je obstajalo v času do dokončnosti izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je pri A.A. obstajala I. kategorija invalidnosti in je imel pravico do invalidske pokojnine. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da do dokončnosti izpodbijane odločbe zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, in so mu bile kot invalidu III. kategorije še naprej potrebne že priznane stvarne razbremenitve pri delu.

17. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz navedenih razlogov so neutemeljeni tudi sicer povsem pavšalni in nekonkretizirani očitki o kršitvah ustave.

18. Ker tožeče stranke s pritožbo niso uspele, je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krijejo same.

------

(1) Takšno stališče je v zadevah opr. št. VIII Ips 156/2010, VIII Ips 263/2013 zavzelo Vrhovno sodišče RS, v zadevah opr. št. Psp 280/2013, Psp 64/2015 pa tudi pritožbeno sodišče.

(2) 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

(3) Zapisnik z glavne obravnave z dne 12. 4. 2016 v sodnem spisu na listovni št. 105.

(4) 18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.

(5) V postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, se po 1. odstavku 390. člena ZPIZ-2 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.

(6) ZPIZ-1 je prenehal veljati 31. 12. 2012.

(7) Izvid onkologa z dne 9. 2. 2015 in 23. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 348/2010
• VDSS Sklep Psp 232/2020
• VDSS sodba Psp 550/2010