VDSS sklep Psp 5/2017

Jedro

Pri načinu odločanja sodišča se socialni spor še najbolj loči od upravnega. Sodišče v upravnem sporu samo izjemoma odloča meritorno, medtem ko je pravilo odločanja v socialnem sporu, da se o zadevi odloči meritorno. Kakor je določeno v 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 (torej da v celoti ali delno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi) izpodbijani upravni akt samo odpravi in toženki naloži izdajo novega upravnega akta. Vendar lahko to naredi ob nadaljnjem pogoju, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje je o republiški priznavalnini odločalo v socialnem sporu. Štelo je, da izpodbijana zavrnilna odločba tožene stranke ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP, in ni obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP, ter se je tako ne da preizkusiti, zato jo je odpravilo in zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Ker ni obrazložilo, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, tako da tudi ni izpolnjen pogoj, ki sodišču omogoča, da bi upravni akt zgolj odpravilo in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta, kakor je ta določen za takšen primer, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo (meritorno) sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2014, zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje (točka I izreka) ter sklenilo, da mora toženka, v 8 dneh od vročitve sodbe, tožniku povrniti stroške postopka v znesku 359,55 EUR (točka II izreka).

Štelo je, da izpodbijana odločba nima obveznih sestavin, ki jih določa 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, ZUP). Morala bi biti obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP. Tožena stranka ni izvedla oceno kriterijev, ki so določeni v Uredbi o republiških priznavalninah na področju kulture sprejeti na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo ter je tako ni mogoče preizkusiti. V posledici tega odločitev tožene stranke ni pravilna in ni zakonita. V posledici tega je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in na podlagi določbe drugega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) izpodbijani upravni akt odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da bi moralo sodišče v kolikor je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi delno ali v celoti odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Podrobneje navaja, kaj je v predsodnem in sodnem postopku kot dokaz predložil in da bi lahko sodišče že na podlagi navedene dokumentacije ugotovilo, da izpolnjuje zakonske pogoje za priznanje republiške priznavalnine, kot jih zahteva Uredba. Toženka je dosedaj ignorirala in ni priznavala strokovnosti žirij oziroma inštitucij, ki podeljujejo nagrade na posameznih področjih kulture tako doma kot v tujini, prav tako ne mnenja štirih doktorjev znanosti ter mnenja specialistov s področja kjer tožnik ustvarja. S strani organov tožene stranke je popolna ignoranca referenčnih mnenj strokovno priznanih in znanih imen s področja kulture, kar se tudi v bodoče ne bo spremenilo. Tožnik je že dosedaj zahteval, da o njegovih pravicah odloči sodišče in se ne strinja s tem, da se zadeva ponovno vrača toženi stranki v novo odločanje. Meni, da je sodišče dolžno o njegovi zahtevi odločiti po vsebini, saj ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem ne bi bilo ne dolgotrajno ne povezano z nesorazmernimi težavami. Ne strinja se s trditvijo, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja in se ne sme spuščati v strokovno presojo kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega mnenja, kot je navedeno v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Kriteriji sploh ne obstajajo zato nagrade prejemajo tudi pevci zabavne glasbe, nepoznani pesniki in podobno. V Sloveniji ni inštitucije ali sodnega izvedenca, ki bi namesto sodišča vsaj približno objektivno odločil o konkretnem primeru. Z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje ne obstaja niti najmanjša verjetnost, da bo v postopku pred toženo stranko pravično in v skladu s predpisi odločeno o pravici tožnika do republiške priznavalnine. Tožnik meni, da je vrednost spora napačno opredeljena s strani sodišča, saj je tožnik vrednost spora opredelil na 24.000,00 EUR in je tako sodišče napačno odločilo o stroških postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče s svojo odločitvijo o vrnitvi zadeve toženi stranki, napačno uporabilo določbo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

5. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela.

6. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da izpodbijana zavrnilna odločba tožene stranke ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP in ni obrazložena kot je predpisano v 214. členu ZUP ter se je tako ne da preizkusiti. V posledici tega torej ni pravilna in ni zakonita.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo in na podlagi določbe drugega odstavka 81. člena (pravilno na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1) izpodbijani upravni akt odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v nov postopek in odločanje z navodilom, da bo toženka morala ponovno odločiti o obravnavani vlogi tožnika za dodelitev republiške priznavalnine, pri čemer bo moralo na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno vrednotiti vse okoliščine, na katere se sklicuje tožnik, ter na njihovi podlagi argumentirano oceniti pomembnost njegovega prispevka slovenski kulturi.

8. V kolikor gre v predmetni zadevi za socialni spor se pri načinu odločanju sodišča socialni spor še najbolj loči od upravnega spora. Dr. Aleksej Cvetko v komentarju k 81. in 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (GV Založba, Ljubljana, 2005) meni, da lahko sodišče v upravnem sporu samo izjemoma odloča meritorno, medtem ko je pravilo odločanja v socialnem sporu, da se o zadevi odloči meritorno. Sodišče v socialnem sporu, če se izpodbija upravni akt odloči na dva načina, če ugotovi, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Prvi način odločanja, ki naj bi pomenil pravilo pri odločanju v socialnih zadevah, je meritorna odločitev o sporni zadevi. V takem primeru sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, odpravi izpodbijani akt in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pri takem odločanju mora sodišče paziti, da ne odloča v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Drugi način odločanja je, da odloči v bistvu tako, kot bi odločalo samo o zakonitosti spornega akta, tak akt odpravi in naloži toženi stranki nadaljnji postopek. Pri tem sodišče lahko naredi tudi korak naprej in odloči o temelju tožbenega zahtevka, lahko pa toženi stranki samo naloži, da samo ponovno izpelje celotni postopek. To se bo dogajalo, če je bilo v prvem postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ugotavljanja dejanskega stanja pred sodiščem pa bi zahtevalo dolg postopek ali bi bilo povezano z nesorazmernimi težavami.

9. Kakor je določeno v 1. alineji prvega odstavka 82. člena lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena (torej, da v celoti ali delno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi) izpodbijani upravni akt samo odpravi in toženki naloži izdajo novega upravnega akta. Vendar lahko to naredi ob nadaljnjem pogoju, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Pogoj je torej tudi, da bi bil zaradi postopka pred sodiščem ta postopek dolgotrajen in povezan z nesorazmernimi težavami. Pri ugotavljanju dejanskega stanja je sodišče redko v položaju, da bi ugotavljanje le tega lahko prepustilo toženi stranki, saj bo ugotovitev dejanskega stanja, ki bo prepuščeno toženi stranki, zagotovo povzročilo nov sodni spor, če stranka tudi z novo ugotovljenim dejanskim stanjem ne bo zagotovljena. To pa pomeni, da bo v novem postopku moralo dejansko stanje ugotavljati samo sodišče, vse skupaj pa pomeni podaljševanje postopka.

10. Navedeno izhaja tudi iz drugega in tretjega odstavka 82. člena, kjer je določeno, da v primerih, da se ponovno odločanje prepusti toženi stranki mora ta izdati novi upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe in (tretji odstavek), če tožena stranka novega upravnega akta v določenem roku ne izda in tega ne stori niti na posebno zahtevo strank v nadaljnjih sedmih dneh, mora sodišče, če stranka s tožbo tako zahteva, odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi oziroma v primeru iz 2. alineje prvega odstavka tega člena o višini tožbenega zahtevka.

11. Prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi ne pove, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami tako, da tudi ni izpolnjen pogoj, ki sodišču omogoča, da bi upravni akt zgolj odpravilo in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta, kakor je ta določen za takšen primer (1. alineja prvega odstavka 82. člena ZDSS-1).

12. Iz navedenih razlogov je pritožba tožnika upravičena. Ta ves čas postopka pred prvostopenjskim sodiščem zahteva, da sodišče o zadevi odloči meritorno, kar je tudi pravilo v socialnih sporih.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu s 354. členom ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo meritorno sojenje. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Datum zadnje spremembe:

31.05.2017

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 34/2014
• UPRS Sodba I U 1948/2019-14
• UPRS Sodba I U 1929/2019-12