VDSS sklep Psp 584/2016

Jedro

Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo (II. točka izreka) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita drugostopenjska odločba št. ... z dne 7. 7. 2015 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 1. 4. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR od 20. 3. 2015 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. točko izreka je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe navaja, da so nejasni odločilni razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč samo ugotovilo, da je bila neustrezna obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa (CSD) v odločbi št. ... z dne 1. 4. 2015, nato pa je izdalo arbitrarno sodbo in svojo samovoljo celo priznalo. Pomanjkljivost izpodbijane sodbe in nejasnost odločilnih razlogov predstavljata bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1). Tudi o odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz odločbe CSD namreč izhaja, da je tožnica priložila tudi potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Tožnica ne ve zakaj se navedeno potrdilo ne nahaja v upravnem spisu. Dejstvo pa je, da je bilo predloženo. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče preložilo dokazno breme glede obstoja potrdila na tožnico. CSD je namreč upravni organ in po uradni dolžnosti brez volje strank vodi postopek, vse do izdaje odločbe. Neživljenjsko je predpostavljati, da bi CSD „na pamet“ napisal eno izmed le treh navedenih prilog v odločbi z dne 1. 4. 2015, kot to napačno zaključuje sodišče. Tako ravnanje pomeni bistveno kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je A.A. otrok iz tretjega odstavka 79. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1)(2) in je tako tudi izpolnjen drugi pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZSDP-1. Nikakor pa se tožnica ne strinja, da ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. odstavka 83. člena ZSDP-1 glede zapustitve trga dela. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo, da tožnica ni dokazala, da so jo v skladu s 4. odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno lastno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. Tožnica ne razume zakaj bi morala omenjeno dokazovati, saj iz 4. odstavka 83. člena ZSDP-1 prav tako izhaja, da se šteje, da je oseba zapustila trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom ZSDP-1. Iz 8. člena izhaja, da so kot zavarovanci navedene tudi osebe, ki opravljajo kmetijsko dejavnost. CSD pa je na podlagi uradnih evidenc v odločbi že ugotovil, da je tožnica prenehala opravljati kmetijsko dejavnost. Sodišče je tako v izpodbijani sodbi ponovilo enako napako kot tožena stranka v predsodnem postopku. V 4. odstavku nista kumulativno zahtevana pogoja, zadostuje že ugotovitev CSD in sicer, da je tožnica prenehala opravljati kmetijsko dejavnosti in da tako tudi ni več zavarovana za starševsko varstvo. Vse to pa pomeni, da je tudi zapustila trg dela. V zvezi s tem se tožnica sklicuje tudi na sklep pritožbenega sodišča št. Psp 562/2015 z dne 21. 10. 2015. Sodišče je tudi spregledalo napake storjene v upravnem postopku. Prvostopenjska odločba CSD z dne 1. 4. 2015 namreč temelji na neobstoječi pravni podlagi. Gre za določbe ZSDP, tožena stranka pa bi morala pri odločanju uporabiti nov zakon, torej ZSDP-1. Tožnica je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje iz razloga, ker je potrebovala veljavno zdravstveno zavarovanje. Denarja za plačilo zdravstvenega zavarovanja ni imela. Mirovanje zdravstvenega (obveznega zavarovanja) odobri upravičencu CSD. Kot pogoj pa je predpisano, da je potrebna predhodna prijava na zavodu za zaposlovanje. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo temveč napačno ugotovilo, da tožnica ni zapustila trg dela. Tožnica na zavodu ni bila prijavljena iz razloga aktivnega iskanja zaposlitve kot to želi predstaviti sodišče. S tem v zvezi je tudi predložila listino iz katere izhaja, da od 28. 5. 2014 ni več iskalka zaposlitve ter da je nezaposljiva. Tožnice tudi ni moč šteti kot brezposelne osebe na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD)(3). Sodišče razen povzemanja tistega, kar je navedla tožena stranka ni upoštevalo nobenih okoliščin, ki jih je navajala tožnica. To pa kaže na pristranskost sodišča. Tožnica opozarja tudi na načela, ki izhajajo iz Ustave RS. Sodišče je sodbo tudi selektivno obrazložilo, tako da je poudarilo le tisto, kar je v korist tožene stranke. S tem je kršilo temeljno ustavno pravico do poštene obravnave. Sodba je tudi v nasprotju z načeli, ki veljajo v Republiki Sloveniji in so nad ustavnimi pravicami. Tožnica in njena družina s štirimi otroki, vključno s hčerko A.A. prebivajo v Nastanitvenem centru v B., kjer imajo najeto garsonjero v izmeri 22 m². Mož tožnice je brezposeln. Družina živi v zelo težkih življenjskih razmerah, pri čemer nastajajo tudi posebej visoki stroški za nego in varstvo A.A., ki jih družina ne more plačevati. Tudi glede na argument pravičnosti, bi bilo potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. To pomeni, da ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 350. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Prav tako glede odločilnih dejstev ni nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami in s tem torej tudi ni podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Je pa odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledično pomanjkljivosti postopka je namreč ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 1. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

6. Tožnica je 20. 3. 2015 vložila zahtevo za uveljavitev pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da gre v primeru tožničine hčerke A.A. za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kar pomeni, da je drugi pogoj za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek izpolnjen. Omenjeno med strankama tudi ni sporno. Sporna pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni zapustila trga dela.

8. Vprašanje kdaj je oseba zapustila trg dela je potrebno presojati po določbi 4. odstavka 83. člena ZSDP-1. Določeno je, da se šteje, da je oseba zapustila trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona ali če je zahtevala izbris iz registra brezposelnih oseb ali v ta register ni vpisana. Je pa s tem v zvezi bistven tudi 97. člen ZSDP-1, kjer je določen rok za uveljavljanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Iz navedene določbe izhaja, da se pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek uveljavlja 30 dni pred zapustitvijo trga dela oz. najpozneje 30 dni po zapustitvi trga dela. Če se pravica ne uveljavlja v tem roku, pripada pravica do delnega plačila z dnem vložitve vloge.

9. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe z dne 1. 4. 2015 izhaja, da je tožnica sicer prenehala opravljati samostojno oziroma kmetijsko dejavnost, vendar to v skladu s 4. odstavkom 85. člena ZSDP-1 ne šteje za zapustitev trga dela in da s tem ni izpolnjen prvi pogoj iz 1. odstavka 84. člena ter 4. odstavka 85. člena ZSDP-1. Očitno gre za člene iz ZSDP, ki v času odločanja tožene stranke niso več veljali. V 4. odstavku 84. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP)(4) je bilo namreč določeno, da v smislu določb tega člena oseba zapusti trg dela, če ji preneha delovno razmerje s sporazumno razveljavitvijo ali odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z njene strani oziroma, če je na lastno zahtevo izbrisana iz registra brezposelnih oseb. ZSDP-1 pa je vprašanje kdaj oseba zapusti trg dela razširil in sicer tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so torej določeni alternativno, ne pa kumulativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1 se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa mora organ oz. sodišče ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v prvem odstavku 83. člena ZSDP-1. Naknadna prijava v register brezposelnih oseb je odločilna le v primeru, če bi tožnica iz drugih razlogov zapustila trg dela.

10. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni razčiščevalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga. Sodišče namreč ne more samo sklepati, da naj bi do prenehanja prišlo pred 28. 5. 2014 in da omenjeno nima vpliva na rešitev v sporni zadevi. Sodišče namreč s tem v zvezi ni izvedlo nobenega dokaza, kot na primer niti ni zaslišalo tožnice kot stranke v postopku.

11. Glede na navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava potrebno razčistiti ali oziroma od kdaj dalje tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom ZSDP-1 ter nadalje ali je bila zapustitev trga dela posledica skrbi za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Šele po tako dopolnjenem postopku bo sodišče o zadevi ponovno razsodilo.

12. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP ugodilo pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

------

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami

(2) Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami

(3) Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami

(4) Ur. l. RS, št. 97/2001 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

25.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 17/2016
• VDSS sklep Psp 562/2015