VDSS sodba Pdp 961/2016

Jedro

V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za tožnika ugodnejše), tak ustni dogovor ni ničen. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi, tako da je tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi lahko veljavna. Ker je tožnik dokazal, da je bil med njim in toženo stranko sklenjen ustni dogovor o višji plači, kot je bila določena po pogodbi o zaposlitvi, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo vtoževane razlike v plači.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku izplačati 1.298,24 EUR neto in na ta znesek plačati davke in prispevke, zakonite zamudne obresti od 629,91 EUR od 16. 12. 2014 do plačila in od zneska 668,33 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila, poleg tega pa mu je dolžna plačati še 83,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v presežku tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov na 83,00 EUR zakonskih zamudnih obresti od 629,91 EUR za 15. 12. 2014 in od zneska 668,33 EUR za 15. 1. 2015 ter zakonskih zamudnih obresti od 83,00 EUR od 8. 12. 2014 do 17. 12. 2014 zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v znesku 486,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila višina tožnikove plače določena v pogodbi o zaposlitvi in da noben ustni dogovor o višini plače ne more biti temelj za določitev plače delavca. Morebitni ustni dogovor o višini plače ima nedopustno podlago in je po vsebini ničen. Med pravdnima strankama ni bilo nobene druge vsebine pogodbenega razmerja, razen sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zato sklicevanje na četrti odstavek 15. člena ZDR-1 (pravilno 17. člena ZDR-1) ni utemeljeno. Tožnik v svojih navedbah in v izpovedbi ni pojasnil razloga za domnevni ustni dogovor v višini plače, prav tako pa ni dokazal obstoja tega dogovora. Dogovor, na katerega se sklicuje sodišče, je predvideval tudi plačilo dnevnic za opravljeno delo in ni določal delavčeve neto plače. Tudi zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da je bila plača delavca določena v pogodbi o zaposlitvi in da se ne spominja, da bi s tožnikom sploh kdaj govoril o višji plači, ki jo vtožuje v tem postopku. Tožnik dokaznega bremena v zvezi s svojo terjatvijo ni zmogel, dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna, zato je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Pogodba o zaposlitvi mora biti sklenjena v pisni obliki, kar ni določeno v pogodbi, pogodbenih strank ne veže. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožena stranka bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ne uveljavlja), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razliko v plači za november 2014 in december 2014 in sicer v višini razlike v plači, ki jo je prejel na podlagi pogodbe o zaposlitvi in plačo, za katero je zatrjeval, da sta jo stranki dogovorili v posebnem ustnem dogovoru. Poleg tega je vtoževal tudi znesek 83,00 EUR, ko je za toženo stranko kupil pištolo za zrak in gurtne v znesku 133,00 EUR, tožena stranka pa mu je v zvezi s plačilom teh delovnih sredstev vrnila le znesek 50,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke, listinski dokazi) ugotovilo, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik tovornega vozila v domačem in mednarodnem prometu, v kateri je bila dogovorjena bruto plača v višini 765,00 EUR (6. člen pogodbe o zaposlitvi - A1) in da je tožnik prejel neto plačo za november 2014 in december 2014 ob upoštevanju bruto dogovorjene plače v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa je v postopku ugotovilo, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen tudi ustni dogovor o višji plači, pri čemer naj bi ta za mesec november 2014 (prvi mesec tožnikove zaposlitve pri toženi stranki) znašala 1.450,00 EUR, za nadaljnje mesece pa 1.700,00 EUR. Do takšne ugotovitve, v pravilnost katere pritožbeno sodišče ne dvomi, je prišlo sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izpovedbe tožnika in zakonitega zastopnika ter dogovora (A3), ki ga je v spis vložil tožnik. Iz tega dogovora, ki sicer ni podpisan, izhaja, da je neto obveznost za november 2014 in december 2014 znašala 1.450,00 EUR, pri čemer se pri plačilu za november 2014 odšteje 9 nedelovnih dni. Tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da predlaganega dogovora ni podpisal zato, ker je bilo med njim in toženo stranko dogovorjeno, da bo 1.450,00 EUR znašala le njegova plača v prvem mesecu po zaposlitvi, v vseh nadaljnjih mesecih pa 1.700,00 EUR, predlog dogovora, ki ga je po zaključku sodišča prve stopnje tožniku predložila v podpis tožena stranka, pa takšne vsebine ni imel.

7. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje sledilo navedbam in izpovedbi tožnika, da je bila dogovorjena med njim in toženo stranko plača v višini, kot jo vtožuje in da je tožena stranka z dogovorom (A3) želela znižati dogovorjeno plačilo, zaradi česar tožnik tega dogovora ni podpisal. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na prepričljivo izpovedbo tožnika. Ko je bil v zvezi z dogovorom o višji plači zaslišan zakoniti zastopnik tožene stranke, je namreč pojasnil, da se ustnega dogovora ne spomni (zatrdil je, da naj bi bil sicer vsak ustni dogovor v neskladju z veljavno zakonodajo) in da ne more trditi, da je dogovor (A3) posledica tega, kar sta se tožnik in tožena stranka pogovarjala. Prav tako se zakoniti zastopnik ni spomnil, če je kdaj sklepal ustne dogovore o višini plače s komerkoli. Potrdil je sicer, da so se glede višine plače dogovarjali v sklopu pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podpisana, lahko pa je bilo zaradi osebnega interesa, zaradi uspešnosti komu še kaj plačano naknadno. Nadalje se ni spomnil, če je imel tožnik kakšno pripombo glede višine plače, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je tožnik dokazal, da je njegova plača v novembru 2014 znašala 1.450,00 EUR neto, v decembru 2014 pa 1.770,00 EUR neto, zato mu je utemeljeno prisodilo vtoževane razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dneva po plačilnem dnevu, pri čemer je dolžna tožena stranka od pripadajočih bruto razlik v plači obračunati in odvesti predpisane davke.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ustni dogovor o višji plači (katerega sicer v izpovedbi zakoniti zastopnik tožene stranke niti ni izrecno zanikal), ni neveljaven. V kolikor pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za tožnika ugodnejše), tak ustni dogovor ni ničen, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi, tako da je tudi ustno sklenjena pogodba o zaposlitvi lahko veljavna.

10. Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ni z ničemer izkazal, da se je s toženo stranko dogovoril za višjo plačo od tiste, ki je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temeljijo na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov izhaja prav nasprotno. Pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi pisni dogovor (A3) vseboval tudi plačilo dnevnic, pa je nedovoljena pritožbena novota, saj tožena stranka ni izkazala, da teh trditev ni mogla podati v skladu s prvim oziroma četrtim odstavkom 286. člena ZPP.

11. Ker je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o plačilu zneska 83,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (del zneska, ki ga je plačal tožnik v zvezi z nakupom pištole za zrak in gurten) povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče ta del odločitve prvostopenjskega sodišča preizkusilo le v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

12. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožniku, saj temelji na 155. členu ZPP in določbah Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 24/2015).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

24.05.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 109/2016
• VDSS sodba Pdp 688/2015
• VDSS Sodba Pdp 495/2021