VDSS sodba in sklep Pdp 565/2016

Jedro

Drugotožena stranka (delodajalec) se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko (zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odgovornost) zavrne. V tem delu pritožba drugotožene stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena. Toženi stranki sta namreč v tem sporu navadna sospornika, zato je zoper vsakega izmed njiju mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP).

Tožnik je bil na dan škodnega dogodka razporejen na ključavničarsko pomoč pri montaži na smetarskem vozilu, pri čemer je pomagal že v preteklosti, čeprav to ni bilo njegovo običajno delo na delovnem mestu ključavničar. Ker je bil za nadaljnjo montažo v napoto dvižni mehanizem, je bilo tožniku dano navodilo, naj ga dvigne s pomočjo lastne hidravlike. Tožnik se je zato povzpel na vozilo in s pritiskom ročke povzročil premik iztresalnega mehanizma, ta pa je tožnika udaril po glavi. Dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, zato je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke.

Tožnik za delo, ki mu je bilo odrejeno, ni bil usposobljen s stališča varstva pri delu. Zaradi navedenega in tudi zato, ker hidravlika ni delovala brezhibno, s čimer so bili nadrejeni pri drugotoženi stranki seznanjeni, je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke.

Drugotožena stranka je imela sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti po splošnih pogojih 01-ODG-01/06, hkrati pa je bila zavarovana tudi delodajalčeva odgovornost po klavzuli 03-ODG-01/06. Po presoji sodišča prve stopnje je podan izključitveni razlog po 4. točki drugega odstavka klavzule 03-ODG-01/06, v skladu s katero zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil tožniku dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. Zgolj dejstvo, da se samo delo ni izvajalo v skladu z varnostnimi predpisi, namreč še ne pomeni, da je podan navedeni izključitveni razlog zavarovalnega kritja. Za izključitev zavarovanja mora biti delavcu dano navodilo v nasprotju s varnostnimi predpisi, tj. protipravno navodilo.

Izrek

I. Pritožba drugotožene stranke se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko (IV. točka izreka sodbe).

II. Pritožbi drugotožene stranke se delno, pritožbi tožeče stranke pa v celoti ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavi v:

– IV. točki in prvem odstavku VI. točke izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter v

– drugem odstavku III. točke izreka.

III. V preostalem se pritožba drugotožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke, prvi in drugi odstavek II. točke, prvi in tretji odstavek III. točke ter drugi odstavek VI. točke izreka).

IV. Drugotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeča stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke in o stroških odgovora na pritožbo drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku:

– plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 67.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2011 dalje do plačila, za premoženjsko škodo, ki se nanaša na potne stroške, v višini 703,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2016 dalje do plačila in za premoženjsko škodo, ki se nanaša na stroške zdravljenja, v višini 1.042,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2016 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka);

– plačati nadomestilo za tujo pomoč za čas od 15. 2. 2011 do 31. 3. 2016 v skupni višini 10.849,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka, in mesečno rento za bodočo tujo pomoč od 1. 4. 2016 dalje v višini 134,78 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (prvi, drugi in tretji odstavek II. točke izreka);

– plačati nadomestilo za izgubljeni dohodek za čas od 1. 11. 2012 do 31. 3. 2016 v višini 6.097,70 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka, na navedeni neto znesek obračunati bruto znesek in od tega bruto zneska odvesti obvezne davke in prispevke ter plačati mesečno rento za izgubljeni dohodek od 1. 4. 2016 do 25. 7. 2022 v višini 162,23 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec; višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je zavrnilo (prvi, drugi, tretji in četrti odstavek III. točke izreka).

Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko je v celoti zavrnilo (IV. točka izreka).

S sklepom je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na zahtevek, sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati mesečno rento za izgubljeni dohodek zaradi nezmožnosti opravljanja dodatnega dela v višini 100,00 EUR mesečno od 17. 11. 2011 do 25. 7. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Odločilo je, da je tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 452,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila; drugotožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v višini 4.040,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi in drugi odstavek VI. točke izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožujeta tožnik in drugotožena stranka.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko v IV. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v prvem odstavku VI. točke izreka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku do višine zavarovalne vsote, prvotoženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podano kritje iz police zavarovanja odgovornosti, v tem delu pa odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč ni mogoče razbrati, v nasprotju s katerimi notranjimi akti drugotožene stranke ter veljavnimi delovnimi postopki je bila tožniku odrejena izvedba sporne naloge. Prav tako iz obrazložitve ni razvidno, zakaj naj bi navedeno določilo klavzule za dodatna kritja veljalo tudi za tožnika, ki ni bil pogodbena stranka in zato s splošnimi pogoji ni bil seznanjen. Sicer pa ni podan razlog za izključitev zavarovalnega kritja iz 5. točke drugega odstavka klavzule. Tožniku je bila namreč sporna naloga odrejena s strani nadrejenega delavca, ki ni zakoniti zastopnik drugotožene stranke ali od njega pooblaščena oseba. Zato ni mogoče zaključiti, da je nalog za opravljanje dela tožniku dal zavarovanec prvotožene stranke, tj. drugotožena stranka, v imenu katere bi lahko nastopal le njegov zastopnik, določen v zakonu ali v aktu o ustanovitvi, oziroma od njega pooblaščena oseba. Prvotožena stranka je dolžna tožniku kljub morebitnemu izključenemu kritju povrniti vsako škodo, za katero odgovarja njen zavarovanec, tj. drugotožena stranka. Morebitne izključitve jamstva lahko prvotožena stranka uveljavlja le v razmerju do svojega zavarovanca ali v razmerju do povzročitelja škode. Tudi do navedenega stališča se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke, prvem in drugem odstavku II. točke ter prvem, drugem in tretjem odstavku III. točke izreka, zoper odločitev v IV. točki izreka, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne, in zoper odločitev v drugem odstavku VI. točke izreka, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kot nevarno dejavnost opredelilo testiranje hidravličnega sistema, vendar v konkretnem primeru ni šlo za takšno dejavnost, ampak za enkratni premik stresalnega mehanizma, ki je bil v napoto pri varjenju. Tako se ni opredelilo, ali tudi tak enkratni dvig, ki predstavlja bistveno enostavnejše opravilo, predstavlja nevarno dejavnost. Sodišče prve stopnje prav tako ni dovolj obrazložilo, zakaj naj bi bilo takšno delo nevarna dejavnost. Tožnik naloge ni pravilno izvajal, zato je šlo za nevarno dejavnost. Za premik ročice namreč ni treba stopiti na ... vrata, kot je to storil tožnik, ampak se delavec povzpne na vrh vozila od strani in hidravliko upravlja s strehe navzdol. To je drugotožena stranka navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ne drži navedba sodišča, da tega dejstva ni prerekala. V zvezi s tem je želela postaviti vprašanje izvedencu, vendar sodišče prve stopnje tega vprašanja ni dovolilo, s čimer je kršilo določbe postopka, drugotožena stranka pa tudi ni bila prekludirana za postavitev tega vprašanja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je A.A. tožniku dal navodilo, naj s pomočjo hidravlike premakne dvižni mehanizem. Dokazne ocene izpovedi zaslišanih strank in prič pa tudi ni dovolj obrazložilo. Iz izpovedi tožnika in prič B.B., C.C. in A.A. izhaja drugačen dejanski zaključek. V zvezi z odločitvijo, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne, navaja, da zavarovalno kritje ni izključeno, saj drugotožena stranka ni ravnala v nasprotju z notranjimi predpisi. Pritožuje se tudi zoper višino prisojene odškodnine in v zvezi s tem navaja, da je po zadnjem naroku glavne obravnave izvedela za nova dejstva in pridobila nove dokaze, ki vplivajo na višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je z odločitvijo v drugem odstavku III. točke izreka prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik zahtevka za obračun bruto zneska nadomestila za izgubljeni dohodek ter za odvod davkov in prispevkov ni postavil. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je odgovoril na pritožbo drugotožene stranke. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke (z izjemo dela pritožbe zoper odločitev, da se zavrne zahtevek zoper prvotoženo stranko) kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Navedla je, da se s pravnimi stališči tožnika strinja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika je utemeljena. Pritožba drugotožene stranka je delno nedovoljena, delno pa utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je v pretežnem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Delno pa je prekoračilo tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila za izgubljeni dohodek ter zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava sprejelo vsaj preuranjeno in zato napačno odločitev o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko.

9. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločilo o odškodninskem zahtevku tožnika zoper delodajalca (drugotoženo stranko), pri katerem je bil tožnik zaposlen v času škodnega dogodka 31. 1. 2011, in zoper zavarovalnico (prvotoženo stranko), pri kateri je imela drugotožena stranka takrat zavarovano odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka tako objektivno kot krivdno odgovorna za nastali škodni dogodek, tožnik pa je s svojim ravnanjem k njegovemu nastanku prispeval v obsegu 20 %. Ob upoštevanju navedenega soprispevka je sodišče prve stopnje drugotoženi stranki naložilo, naj tožniku povrne nepremoženjsko škodo (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti) in premoženjsko škodo (iz naslova potnih stroškov, stroškov zdravljenja, tuje nege in pomoči ter izgubljenega dohodka) ter ji naložilo plačevanje rente za bodočo tujo nego in pomoč ter za izgubljeni dohodek. Tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podano zavarovalno kritje po splošnih pogojih zavarovalne police.

10. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, če mu je ta povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila za povrnitev škode so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – OZ), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost); v drugem odstavku 131. člena pa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom OZ odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru drugotožena stranka. Uveljavljanje odškodninskega zahtevka zoper prvotoženo stranko pa temelji na prvem odstavku 965. člena OZ, po katerem lahko oškodovanec pri zavarovanju pred odgovornostjo neposredno od zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.

K pritožbi drugotožene stranke:

11. Drugotožena stranka se pritožuje (med drugim) zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne (IV. točka izreka sodbe in sklepa). V tem delu pritožba drugotožene stranke zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni dovoljena. Toženi stranki sta namreč v tem sporu navadna sospornika, zato je zoper vsakega izmed njiju mogoče izdati drugačno sodbo in vsak izmed njiju vodi svojo pravdo samostojno. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ker gre za dve ločeni procesni razmerji, ki se skupno obravnavata le po odločitvi tožnika, da povračilo škode zahteva od obeh hkrati v isti pravdi, drugotožena stranka s položaja sospornika ne more posegati v procesno razmerje med tožnikom in prvotoženo stranko. Ker glede na navedeno drugotožena stranka ne more izpodbijati odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko, je pritožba v tem delu zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena(1) , zato jo je v tem delu treba zavreči (352. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

12. Pritožba drugotožene stranke zoper ugodilni del sodbe (razen v delu, ki se nanaša na prekoračitev tožbenega zahtevka) in posledično tudi zoper odločitev o stroških postopka pa je neutemeljena.

13. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje drugotožena stranka smiselno očita v zvezi z obrazložitvijo objektivne odgovornosti, ni podana. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kot nevarno dejavnost opredelilo le testiranje hidravličnega sistema, tožnik pa se ni poškodoval pri tem opravilu. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (11. in 12. točka) je razvidno, da sodišče prve stopnje kot nevarno dejavnost šteje tudi nameščanje oziroma nastavitev naslona avtomata za dvig posode za smeti, pri čemer se je tožnik poškodoval (kot izhaja iz 6. točke obrazložitve). Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razloga, zaradi katerega šteje to konkretno dejavnost za nevarno. Navedlo je namreč, da je dejavnost nevarna zaradi opreme pod tlakom, premikajočih oziroma gibljivih delov ter mogočih nekontroliranih gibov. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato tudi iz tega razloga ni podana.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka 31. 1. 2011 razporejen na ključavničarsko pomoč pri montaži na smetarskem vozilu, pri čemer je pomagal že v preteklosti, čeprav to ni bilo njegovo običajno delo na delovnem mestu ključavničar. Ker je bil za nadaljnjo montažo v napoto dvižni mehanizem, je bilo tožniku dano navodilo, naj ga dvigne s pomočjo lastne hidravlike. Tožnik se je zato povzpel na vozilo in s pritiskom ročke povzročil premik iztresalnega mehanizma, ta pa je tožnika udaril po glavi.

15. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da predstavlja dejavnost, pri kateri se je poškodoval tožnik, nevarno dejavnost. Gre namreč za opravljanje dela, pri katerem prihaja delavec v neposredno bližino hidravlično premikajočih se delov. Drugotožena stranka v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno navaja, da je dejavnost postala nevarna, ker je tožnik delo opravljal na nepravilen način, saj bi se moral povzpeti na streho vozila in od tam pritisniti ročico. Po presoji pritožbenega sodišča navedeno ne bi vplivalo na presojo objektivne odgovornosti drugotožene stranke, saj bi bil tožnik tudi v tem primeru v stiku s premikajočimi se deli vozila. Sodišče prve stopnje zato tudi ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni dopustilo postavitve vprašanja izvedencu iz varstva pri delu v zvezi s pravilnim načinom opravljanja dela. Sicer pa dejstvo, da bi tožnik na ročico moral pritisniti s strehe vozila, tudi če bi vplivalo na presojo objektivne odgovornosti, ne bi razbremenilo drugotožene stranke odgovornosti za škodo, nastalo v obravnavanem škodnem dogodku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, pritožba pa tej ugotovitvi ne nasprotuje, da tožnik za delo, ki mu je bilo odrejeno, ni bil usposobljen s stališča varstva pri delu. Zaradi navedenega (in tudi zato, ker hidravlika ni delovala brezhibno, s čimer so bili nadrejeni pri drugotoženi stranki seznanjeni) je podana (tudi) krivdna odškodninska odgovornost drugotožene stranke, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

16. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost ugotovljenega dejstva, da je tožnik s strani nadrejenega A.A. dobil navodilo, naj se povzpne na vozilo in pritisne na ročico za premik hidravličnega mehanizma. Sodišče prve stopnje je to dejstvo ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in prič, pri čemer je dokazna ocena teh izpovedi povsem zadostna (in zato ni podana smiselno očitana kršitev 8. člena ZPP). Da je tožnik takšno navodilo dobil s strani A.A., sta poleg tožnika potrdili tudi priči B.B. in C.C., tožnik pa je tudi pojasnil, zakaj je v izjavi za tožilstvo in policijo najprej rekel, da je navodilo dobil od C.C.. Sicer pa dejstvo, od koga konkretno je tožnik dobil navodilo za opravo konkretnega opravila, v obravnavani zadevi niti ni bistveno. Dejstvo namreč je, da tožnik tega opravila ni izvedel samovoljno, ampak po navodilu delavcev drugotožene stranke in v njeno korist. Drugotožena stranka zato na podlagi prvega odstavka 184. člena ZDR v vsakem primeru odgovarja za škodo, ki je tožniku pri tem opravilu nastala.

17. Glede na navedeno je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, da drugotožena stranka v obsegu 80 % odgovarja za škodo, nastalo tožniku, pravilna pa je tudi presoja o 20 % soprispevku tožnika, ki je glede na okoliščine primera ustrezno ocenjen.

18. Drugotožena stranka v pritožbi v zvezi z dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo navaja le, da je po zadnjem naroku glavne obravnave izvedela za nova dejstva in pridobila nove dokaze, ki po njenem mnenju vplivajo na višino ugotovljene škode. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Drugotožena stranka v zvezi s tem v pritožbi navaja, da je eden njenih delavcev po naključju srečal nekdanjega delavca drugotožene stranke D.D., sedaj voznika avtobusa ..., ki je omenil, da je tožnika večkrat videl vstopati na avtobus, pri tem pa ni potreboval nobene pomoči. Za navedeno dejstvo je drugotožena stranka, kot izhaja iz pritožbe, izvedela po zadnjem naroku glavne obravnave, prav tako je po tem pridobila izjavo D.D., ki jo prilaga pritožbi. Drugotožena stranka v pritožbi ni izkazala, da je za novo dejstvo in posledično nov dokaz izvedela šele po zadnjem naroku glavne obravnave. V pritožbi namreč ni navedla, od katerega delavca je izvedela za to informacijo, niti ne predlaga njegovega zaslišanja oziroma ne predložitve pisne izjave ali kakšnega drugega dokaza. Pritožbeno sodišče zato ni moglo preveriti, ali je drugotožena stranka izkazala pogoj nekrivde iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato te pritožbene navedbe ni upoštevalo.

19. Utemeljeno pa drugotožena stranka opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka pri odločanju sodišča prve stopnje o nadomestilu za izgubljeni dohodek. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka sodbe drugotoženi stranki naložilo, naj tožniku plača nadomestilo za izgubljeni dohodek za čas od 1. 11. 2012 do 31. 3. 2016 v višini 6.097,70 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek). V drugem odstavku te točke izreka pa je razsodilo, da je drugotožena stranka dolžna na navedeni neto znesek za tožnika obračunati bruto znesek in od bruto zneska odvesti obvezne davke in prispevke. Takšnega tožbenega zahtevka, kot izhaja iz drugega odstavka III. točke izreka sodbe, tožnik v postopku ni postavil, zato drugotožena stranka utemeljeno navaja, da je v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je s tožbenim zahtevkom (dokončno oblikovanim v pripravljalni vlogi 15. 3. 2016) uveljavljal le plačilo nadomestila za izgubljeni dohodek v določenem (neto) znesku, ne da bi hkrati zahteval tudi obračun bruto zneska ter odvod davkov in prispevkov od tega bruto zneska. Ker sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), je glede na navedeno sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je terjala delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku III. točke izreka glede odločitve, da je drugotožena stranka dolžna na neto znesek nadomestila za izgubljeni dohodek obračunati bruto znesek in od tega bruto zneska odvesti obvezne davke in prispevke (357. člen ZPP). Razveljavitev navedene odločitve sodišča prve stopnje pa ne vpliva na eventualno obveznost delodajalca plačati davke in prispevke v zvezi s prisojeno (neto) odškodnino za izgubljeni dohodek v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi.

20. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke, prvi in drugi odstavek II. točke ter prvi in tretji odstavek III. točke izreka). Na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP je potrdilo tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek VI. točke izreka), saj razveljavitev odločitve iz drugega odstavka III. točke izreka sodbe ni spremenila uspeha strank v postopku.

K pritožbi tožnika:

21. Tožnik se pritožuje le zoper odločitev, da se zahtevek zoper prvotoženo stranko v celoti zavrne in posledično zoper odločitev, da je dolžan prvotoženi stranki povrniti stroške postopka.

22. Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da mu je prvotožena stranka, pri kateri je imela drugotožena stranka na dan škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti, dolžna povrniti nastalo škodo ne glede na to, ali je zavarovalno kritje po polici podano ali ne. V skladu z drugim odstavkom 945. člena OZ(2) sme zavarovalnica izjemoma uveljavljati zoper zahtevke tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo /.../ samo ugovore, ki so nastali, preden je nastal zavarovalni primer. Pri obveznem zavarovanju odgovornosti zahtevek oškodovanca ne temelji na pogodbi, temveč na zakonu, zato zavarovalnica proti njemu nima ugovorov iz pogodbe. Pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti pa lahko za razliko od obveznega zavarovanja zavarovalnica uveljavlja (le) tiste ugovore, ki so nastali pred trenutkom nastopa zavarovalnega primera (tj. škodnega dogodka)(3). To v konkretnem primeru, v katerem gre za prostovoljno zavarovanje odgovornosti, pomeni, da prvotožena stranka (zavarovalnica) proti tožniku (oškodovancu) lahko uveljavlja ugovore, ki so nastali pred trenutkom nastopa škodnega dogodka, torej tudi ugovor, da je zavarovalno kritje po splošnih pogojih izključeno. Tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 210/2013 z dne 23. 9. 2014, v kateri gre za razliko od predmetne zadeve za odgovornost prevoznika.

23. Kljub temu se tožnik utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu izhaja, da je imela drugotožena stranka sklenjeno zavarovanje splošne odgovornosti po splošnih pogojih ..., hkrati pa je bila zavarovana tudi delodajalčeva odgovornost po klavzuli .... Po presoji sodišča prve stopnje je podan izključitveni razlog po 4. točki drugega odstavka klavzule ..., v skladu s katero zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi škode, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. V obrazložitvi te odločitve je navedlo, da je bil tožnik pozvan na delo, za katerega ni bil usposobljen, takšna obveznost ni izhajala iz opisa njegovega delovnega mesta, zaposleni pri drugotoženi stranki pa so pred škodnim dogodkom opozarjali nadrejene na okvare hidravličnega sistema. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil tožniku dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti in veljavnimi delovnimi postopki. Zgolj dejstvo, da se samo delo ni izvajalo v skladu z varnostnimi predpisi, namreč še ne pomeni, da je podan navedeni izključitveni razlog zavarovalnega kritja. Za izključitev zavarovanja mora biti delavcu dano navodilo v nasprotju s varnostnimi predpisi, tj. protipravno navodilo(4). Iz do sedaj izvedenega dokaznega postopka pa ni razvidno, da bi bilo tožniku takšno navodilo dano. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, razveljavilo izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka in posledično tudi odločitev o stroških postopka v prvem odstavku VI. točke izreka sklepa ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko ponovno odločiti, pri tem pa upoštevati zavzeta pritožbena stališča.

24. Drugih pritožbenih navedb tožnika pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

25. Drugotožena stranka je s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo drugotožene stranke ni v bistvenem pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije sam (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških tožnika in o stroških odgovora na pritožbo drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

------

(1) Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse, glej na primer sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 260/2015, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 575/2009, sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 863/2013; enako stališče pa je zavzeto tudi v Betetto, N., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 251.

(2) 945. člen OZ ureja ugovore zavarovalnice in je umeščen v 4. odsek (obveznosti zavarovalnice 1. oddelka (skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja). Med premoženjska zavarovanja (2. oddelek) sodi tudi zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ), ki je urejeno v 7. odseku 2. oddelka.

(3) Tako Polajnar Pavčnik, A., Obligacijski zakonik (OZ) (posebni del) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003-2004, str. 849; enako stališče zavzeto tudi v sodni praksi, glej na primer sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 4136/2010 z dne 18. 5. 2011.

(4) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 97/2012.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 134/2016
• VDSS Sodba Pdp 923/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 201/2015