VDSS sklep Pdp 557/2016

Jedro

Trditveno breme glede obstoja diskriminacije je na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 12. 2015, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja, ji za čas do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestila plače v znesku 616,85 EUR, odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati mesečno neto nadomestilo plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 556,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi navaja, da tožnica ni bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi zaposlenimi v zvezi z iskanjem podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izpodbijana sodba ne omogoča primerjave tožnice z drugimi zaposlenimi na podlagi določene osebne okoliščine. Tožena stranka razen tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi nobenemu drugemu delavcu na podlagi vpisov v knjigo pripomb. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tretje osebe nagovarjala k pisanju v knjigo pripomb in pohval, pri čemer protispisno povzema izpovedbo A.A.. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožena stranka potrošnikom ni ponudila knjige pritožb in pohval v primeru kršitev drugih zaposlenih, pri čemer ne navede, katere kršitve naj bi storili drugi zaposleni. Bistveno je, da sta priči B.B. in C.C. potrdili vsebino izjav, ki sta bili zapisani v knjigo pripomb in pohval. Tudi sicer zapis v knjigo pripomb in pohval ne predstavlja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč le enega od dokazov. Tožnica je v postopku pred sodiščem zatrjevala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica njenih predhodnih pritožb zaradi ravnanja nadrejenih oziroma zaradi tega, ker je bila zaradi zdravstvenih omejitev počasnejša pri delu. V postopku ni trdila, da bi bila neenako obravnavana v smislu pridobivanja podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato uveljavlja kršitev razpravnega načela, posledično pa tudi kršitev pravice do izjave.

3. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o dokazanosti očitanih kršitev in da ni podan utemeljen krivdni razlog. Poleg tega prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 4. 12. 2015 kršila določbo 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, 21/2013 in nasl. - ZDR-1) o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov.

7. V 6. členu ZDR-1, ki ureja prepoved diskriminacije, je med drugim določeno, da mora delodajalec delavcu v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino. Iz navedenega izhaja, da sta za diskriminacijo značilna dva elementa. Primarni element je neenaka obravnava, sekundarni, ki je odvisen od obstoja primarnega, pa je nedopusten razlog neenake obravnave, ki ga predstavljajo primeroma naštete osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Prepovedana namreč ni vsaka neenaka obravnava, pač pa zgolj neenaka obravnava zaradi navedenih okoliščin.

8. Iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izhaja, da je delodajalec tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, vendar le, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Iz navedene določbe izhaja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da opravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 230/2015 z dne 23. 2. 2016).

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotavlja neenako obravnavo, ne ugotavlja pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Tudi če bi bila ugotovljena neenaka obravnava, to še ne bi dokazovalo tudi diskriminacije. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka kršila prepoved povračilnih ukrepov. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotavlja, da bi tožnica pomagala žrtvi diskriminacije in da bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi ukrepanja, katerega cilj je uveljavitev prepovedi diskriminacije, kot to določa sedmi odstavek 6. člena ZDR-1.

10. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

11. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu ne posega v pravilo o trditvenem bremenu in delavca ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva v tej smeri. Po 7. in 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Poleg tega tudi določba šestega odstavka 6. člena ZDR-1 izrecno nalaga delavcu, da navede dejstva, ki opravičujejo domnevo neenake obravnave. Delavec mora torej predhodno konkretizirano zatrjevati dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije. V obravnavanem primeru je tožnica zatrjevala neenako obravnavo v postopku redne odpovedi. V utemeljitev domneve je navedla, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica pritožb zoper nadrejene oziroma obračanja na delovno inšpekcijo in druge organe ter njenega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje se bo zato moralo v okviru teh trditev opredeliti do očitka kršitve prepovedi diskriminacije in obstoja neutemeljenih odpovednih razlogov v smislu druge in devete alineje 90. člena ZDR-1, pri čemer bo upoštevalo določbi šestega odstavka 6. člena ZDR-1 in prvega odstavka 84. člena ZDR-1 o obrnjenem dokaznem bremenu. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo ponovno presodilo, ali je obstajal utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR‑1.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011