VDSS sodba Pdp 346/2016

Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je opravljal delo pomočnika razrezovalca pri pakirni liniji. Ko je odložil pakirno enoto na dvižno mizo, je opazil, da je paleta iz slabega lesa. Želel je preprečiti, da bi se paleta raztresla, ker bi to povzročilo zastoj v delovnem procesu. Zato je tekel nazaj, da bi pakirno linijo ustavil. Na poti do tipke za izklop stroja v sili med dvižnima mizama je stopil na gladko kovinsko pločevino, na kateri mu je spodrsnilo. Pri padcu se je z roko ujel v pakirno linijo in se poškodoval. Druga toženka (delodajalec) je ravnala protipravno, ker so tla na poti do tipke za izklop stroja v sili drsela, in ker tožnik ni imel na voljo še kakšne tipke za izklop dvižne mize v sili, tako da bi mu bila tipka (bolj) dostopna v vseh fazah delovnega procesa. Ob neskrbnosti druge toženke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika (ki je v tem, da je prepozno opazil pomanjkljivosti palete), tožniku večjega prispevka k nastanku škode od 20 % ni mogoče pripisati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo škode utemeljen po podlagi do 80 %, do 20 % pa ni utemeljen.

2. Zoper ugodilni del vmesne sodbe se pritožujeta toženki iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP). V pritožbi vztrajata, da do nezgode ni prišlo zaradi drsnosti kovinske plošče, temveč zato, ker so bili na njej leseni delci, čeprav tega tožnik niti ni zatrjeval. Tožnik je bil dolžan skrbeti za čisto in varno delovno okolje, četudi bi lesene delce na delovnem mestu pustil drug delavec. Toženki vztrajata, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kot tožniku verjeti izpovedbi A.A. glede poteka delovne nezgode in pisnim izjavam o delovni nezgodi. Druga toženka je pravilno ocenila, da za varno delo na delovnem mestu zadostuje kovinska plošča in da niso potrebni dodatni varnostni ukrepi. Toženki ne sprejemata ugotovitev izvedenca s področja varstva pri delu v zvezi z drsnostjo kovinske plošče in namestitvijo dodatne tipke za izklop stroja v sili. Predvsem ne bi smel sodni izvedenec uporabiti ameriških merilnih naprav in standardov za merjenje drsnosti tal. Toženki pri tem opozarjata na pomanjkljivosti merilnih naprav in uporabnosti nemške metode, sklicujoč se na podatke, objavljene na spletnih straneh. Za toženki so rezultati meritev z ameriško merilno napravo nesprejemljivi. Menita, da bi bilo treba izvesti praktični preizkus z napravo, ki ima gumijaste nastavke. Toženki navajata, da namestitev dodatnega varnostnega stikala za izklop v sili ni v nasprotju s predpisi iz varnosti pri delu, kar sta potrdila tudi A.A. in B.B.. Izvedenec ni pojasnil, kako bi lahko druga toženka izvedla namestitev dodatnega stikala. Tožnik je bil dolžan preveriti ustreznost palete, tega pa ni storil v času, ki ga je imel na razpolago, da pride varno do tipke za izklop. Toženki trdita, da je že izkustveno mogoče trditi, da šest sekund časa zadošča za varen dostop do tipke, ki je bila oddaljena 10 m. Uveljavljata povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti pavšalno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Na podlagi prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) Odgovornost za škodo je praviloma krivdna. Krivda se domneva. Tisti, ki je drugemu povzročil škodo, mora namreč dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Glede na citirani določbi je delodajalec torej odškodninsko odgovoren, če so izpolnjene predpostavke odgovornosti: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delodajalca na delu ali v zvezi z delom, da obstaja vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delodajalca.

7. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi dne 5. 10. 2012, ko je opravljal delo pomočnika razrezovalca pri pakirni liniji. Ko je odložil pakirno enoto na dvižno mizo, je opazil, da je paleta iz slabega lesa. Želel je preprečiti, da bi se paleta raztresla, ker bi to povzročilo zastoj v delovnem procesu. Zato je tekel nazaj, da bi pakirno linijo ustavil. Na poti do tipke za izklop stroja v sili med dvižnima mizama je stopil na gladko kovinsko pločevino, na kateri mu je spodrsnilo. Pri padcu se je z roko ujel v pakirno linijo in se poškodoval. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je druga toženka ravnala protipravno, ker so tla na poti do tipke za izklop stroja v sili drsela, in ker tožnik ni imel na voljo še kakšne tipke za izklop dvižne mize v sili, tako da bi mu bila tipka (bolj) dostopna v vseh fazah delovnega procesa. Sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno ni verjelo izpovedi A.A., da je do nesreče prišlo izključno zaradi nepazljivosti tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je obširno in izčrpno pojasnilo potek delovne nezgode in v okviru dokazne ocene, sprejete ob upoštevanju 8. člena ZPP, navedlo razloge, zakaj ni verjelo izpovedbi A.A. ter dalo večji pomen interni prijavi nezgode - poškodbe pri delu z dne 5. 10. 2012 in zapisniku o prijavi nezgode pri delu z dne 12. 10. 2012. Ta izjava ni bila napisana po nareku tožnika. Slednji ni potrdil, da mu je bila pisna izjava prebrana pred podpisom, toženki pa C.C. (izmenovodjo) nista predlagali za pričo. S temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, zato so pritožbene navedbe o verodostojnosti vsebine pisnih izjav neutemeljene.

9. Toženki v pritožbi izpodbijata ugotovitve sodišča prve stopnje glede vzroka nezgode. Vztrajata, da na kovinski plošči med dvižnima mizama ni mogoč zdrs in padec tožnika ter da ni bilo potrebe po nameščanju dodatne tipke za izklop stroja v sili. Sodni izvedenec za varstvo pri delu D.D. je ugotovil, da je gladka kovinska pločevina predstavljala zelo nevarno pohodno površino, saj je torni koeficient znašal le 0,27 (z vidika drsnosti pa je varno območje od 0,50 navzgor). Druga toženka je torej ravnala v nasprotju z določbo Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delu (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.), ki v prvem odstavku 37. člena določa, da pohodne površine v delovnih prostorih ne smejo drseti. Izvedenec je v pisnem mnenju ugotovil, da bi bilo bolj ustrezno, če bi imel tožnik na voljo še kakšno tipko. Delavec ne more v vseh fazah delovnega procesa varno ustaviti dvižne mize, ker je lahko od tipke za izklop stroja v sili oddaljen tudi do 10 metrov.

10. Izvedenec je na zaslišanju ustrezno odgovoril na vsa postavljena vprašanja toženk, tudi na vprašanje glede uporabe ameriške naprave in upoštevanja ameriških standardov in mesta, kjer bi bi bilo potrebno namestiti dodatno tipko. Zgolj dejstvo, da v Sloveniji ni sprejetih posebnih standardov o drsnosti tal, ne pomeni, da strokovnih ugotovitev izvedenca ni mogoče upoštevati. Izvedenec je pojasnil, da so enkrat opravljali meritve na dva načina in so bila minimalna odstopanja v rezultatih. Ob nizki vrednosti tornega koeficienta in s tem povečane nevarnosti drseče pohodne površine niso utemeljene navedbe toženk o skrbi tožnika za čisto delovno mesto. Tudi sicer je tožnik le omenil možnost, da so bili na kovinski pločevini delci lesa. Upoštevaje zahtevo druge toženke glede učinkovitosti dela (opravljanje dela na pakirni liniji s primernim tempom) in ob dejstvu, da sta na pakirni liniji delo opravljala dva delavca, ni mogoče slediti navedbam pritožbe, da bi moral tožnik ves čas skrbeti za čistočo na delovnem mestu. Ob tem je izvedenec pojasnil, da ne more biti relevanten preizkus drsnosti tal s pomočjo gumijastega podplata, ki ga je tožnik nosil v času delovne nezgode, saj bi bil v takem primeru rezultat meritev nujno subjektiven in kot tak neverodostojen. Ugotovitve izvedenca glede vrednosti tornega koeficienta in načinu njegovega izračuna po oceni pritožbenega sodišča niso nejasne, nepopolne ter same s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju. Da je bil torni koeficient konkretne površine drugačen oziroma ustrezen z vidika drsnosti pohodne površine, bi morali dokazati toženki. Zgolj sklicevanje na izpovedbo strokovnega delavca za varstvo pri delu A.A. ni utemeljeno. Ustnim pojasnilom, glede načina meritve drsnosti tal in namestitve dodatne tipke za izklop stroja v sili, toženki po končanem zaslišanju izvedenca nista ugovarjali niti nista predlagali postavitve drugega izvedenca. Tudi sicer razhajanja med subjektivnim pogledom toženk na vzroke škodnega dogodka in dognanji izvedenca po opravljenem izvedenskem delu ne morejo biti razlog, ki bi od sodišča terjal izvedbo dokaza z novim izvedencem. Obširne navedbe o neumestnosti uporabe ameriških standardov in merilnih naprav ter primernosti nemške metode s sklicevanjem na spletne strani, o obstoju merilnih naprav z namestitvijo gume, idr., pa so v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote.

11. V pritožbi se toženki sklicujeta na to, da je druga toženka poskrbela za ustrezno obutev z gumijastim podplatom. To je okoliščina, ki ni v zvezi s prej prikazanim nedopustnim ravnanjem. Prav tako dejstvo, da do padcev do tedaj na kovinski pločevini ni prišlo, druge toženke ne odvezuje odgovornosti. Delodajalec mora zagotoviti varne pogoje dela, zato mora v tej smeri ravnati skrbno, kot to določa 6. člen OZ. Dejstvo, da posebnih standardov drsnosti v Republiki Sloveniji varnostni predpisi niso določali in da namestitev dodatnih tipk ni v nasprotju z nobenim varnostnim predpisom, še ne pomeni, da je druga toženka izpolnila standard skrbnosti. Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa je strožja. Pomeni ravnati preventivno in ukrepati tako, da se na mestu, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode. Druga toženka bi morala poskrbeti za ustrezno varnost na pohodni površini pri dostopu do tipke za izklop stroja v sili, npr. s protidrsnim premazom oziroma zaščito ali ploščo iz rebraste pločevine. Da bi druga toženka s tem karkoli ukrenila, sodišče prve stopnje ni ugotovilo in ravno opustitev varnostnih ukrepov predstavlja tisto nedopustno ravnanje, zaradi katerega odgovarja za delovno nezgodo. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel na voljo dosti časa, da bi ustavil dvižno mizo (6 sekund), pri čemer je bil oddaljen od pakirne linije 10 metrov. Ni mogoče bremeniti tožnika za to, ker je z namenom, da se pakirna enota ne bi raztresla in povzročila zastoja, skušal ustaviti dvižno mizo. Pravilno je sodišče ugotovilo, da je bila naloga tožnika, da primernost pakirne enote z vidika ustreznosti lesenega dela (palete) preveri le na videz. Tožnik je šele potem, ko se je umaknil od dvižne mize videl, da je s pakirno enoto nekaj narobe. Sicer pa ob prej prikazani neskrbnosti druge toženke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika (ki je prav v tem, da je prepozno opazil pomanjkljivosti palete), tožniku večjega prispevka k nastanku škode ni mogoče pripisati. V zvezi s tem so pritožbene navedbe toženk neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

13. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 168/2017
• VDSS sodba Pdp 136/2016
• VDSS Sodba Pdp 1040/2018