VDSS sodba Pdp 638/2016

Jedro

V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa oziroma, ali je bila ta smotrna.

Pri D. so obstajale potrebe po dodatnih delavcih. Del tožničinega dela pri toženi stranki so prevzeli drugi delavci. Tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev. Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. Zato zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi in njegovi razveljavitvi ni utemeljen.

Tožnica se je morala po nalogu nadrejenega preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna. Nadrejeni je tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela. Njegov odnos do tožnice je bil neprimeren (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila tožnica v spornem obdobju deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pravilno glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 do plačila.

V presežku se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 do plačila zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da sta sklepa tožene stranke št. ... z dne 11. 2. 2013 in št. ... z dne 20. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita, da je tožena stranka dolžna tožnici za obdobje od 20. 2. 2013 do 31. 3. 2013 obračunati in plačati razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejela, in plačo, ki bi jo prejela, če ne bi bila premeščena, od bruto plače odvesti davke in prispevke ter plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico za obdobje od 20. 2. 2013 do 31. 3. 2013 prijaviti v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter ji obračunati in zanjo plačati prispevek v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

III. Tožeča in tožena stranka vsaka sama krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.“

II. V presežku se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede prisojene odškodnine v višini 700,00 EUR) izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 175,20 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklepa tožene stranke z dne 11. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2013 do plačila, presežni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2014 dalje do plačila pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici za obdobje od 20. 2. 2013 do 31. 3. 2013 obračuna in plača razliko v plači med plačo, ki jo je tožnica prejela, in plačo, ki bi jo prejela, če ne bi bila premeščena, od bruto plače odvede davke in prispevke ter ji plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v presežku (tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene razlike v plači za 5. dan v mesecu za pretekli mesec) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožnico za obdobje od 20. 2. 2013 do 31. 3. 2013 prijavi v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter ji obračuna in zanjo plača prispevek v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj tožnici povrne pravdne stroške v višini 363,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani ugodilni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpovedi prič in zaključilo, da naj bi tožnico za premestitev izbral A.A., pri tem pa se sklicuje na njegovo izpoved ter na izpoved takratnega direktorja agencije B.B.. Meni, da na dejstvo, da je o premestitvi odločil slednji, ne vpliva dejstvo, da se po treh letih ni mogel spomniti razlogov za premestitev tožnice. Pove, da tožena stranka ni bila dolžna izvesti posebne reorganizacije, saj je premestila le štiri uslužbence, zato so zadoščale le ocene vodstva. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da je bila usmeritev tožene stranke v optimizaciji procesov, zaradi česar so se odločili za zmanjšanje podpornega dela, kamor je sodilo tudi delo tožnice. Po njenem mnenju predodelitev dela tožničinega dela drugi uslužbenki ne pomeni nepotrebnosti premestitve. Pove, da na izpraznjena delovna mesta pri toženi stranki niso bile na novo zaposlene osebe, nasprotuje pa tudi oceni sodišča prve stopnje, da so zaostanki pri delu, ki naj bi po izpovedi prič nastali zaradi premestitve tožnice, razlog da je bila premestitev izvedena iz drugih razlogov. Po njenem mnenju je bistveno, da so obstajali utemeljeni razlogi za odločitev o premestitvi v času sprejetja in realizacije odločitve januarja 2013, če pa bi se kasneje izkazalo, da je bila odločitev napačna, to ne pomeni, da premestitev ni bila sprejeta iz utemeljenih razlogov v skladu z zakonom. Zatrjuje, da so bili za premestitev tožnice izkazani zakoniti razlogi. Pove, da je s premestitvijo tožnice tožena stranka zasledovala smotrnejše delo organa, tj. racionalizacijo poslovanja. Napačnost in neizvršljivost očita odločitvi sodišča v zvezi z obračunom in plačilom razlik v plači in prispevkov v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Ugotovitvam sodišča prve stopnje o trpinčenju tožnice na delovnem mestu očita napačnost in pomanjkljivost. Navaja, da v predmetni zadevi nobena od prič ni opredelila, v katerem časovnem obdobju naj bi se očitana ravnanja izvajala, pogostosti takih ravnanj in tudi ne opisa dogodkov. Meni, da iz izpovedi prič ni jasno, ali so bila dejanja razporejena skozi daljše časovno obdobje ali pa so bila zgoščena v januarju 2013. Po njenem mnenju sodišče ni upoštevalo, da so priče kot šikanozne opisovale dogodke, ki se niso ponovili, oziroma niso izpovedovale, da bi se ravnanja ponavljala. Meni, da ni podan element sistematičnosti oziroma ponavljanja graje vrednih ali očitno negativnih in žaljivih ravnanj. Sodišču prve stopnje pri ugotovitvi o tem, da je bila tožnica trpinčena na delovnem mestu, očita, da ni upoštevalo, da je bila predodelitev nalog drugi uslužbenki del optimizacije dela v agenciji, prav tako tudi ocena nadrejenega, da uslužbenka posebne primopredaje ne potrebuje, saj bo lahko takoj pričela opravljati delo. Glede ugotovitev o delu v neprimerni pisarni opozarja, da iz izpovedi priče C.C. ne izhaja, da je bila preselitev tožnice v neprimerno pisarno dejansko izvedena, zgolj namen selitve v neprimerne prostore pa ne more predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Trdi, da nalaganje neprimernih del tožnici ni izkazano, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kakšna dela je tožnica opravljala na svojem delovnem mestu, zaradi česar tajniških del ni mogoče primerjati z njenimi ostalimi delovnimi nalogami in tako ugotoviti, ali so to dela, ki so zajeta v opisu delovnih nalog na njenem delovnem mestu, ali so primerljiva po zahtevnosti ali pa so morda podcenjevalna. Poudarja, da je presoja, kako bo delodajalec organiziral delovni proces in kaj konkretno bo delal posamezni delavec, v avtonomni sferi delodajalca. Dalje meni, da en sam izkazan primer nejasnih navodil za delo ne more biti podlaga za ugotovitev, da je tožnici nadrejeni dajal nejasna navodila. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, katera navodila so bila nejasna oziroma so se spreminjala in tudi ne vzrokov za to. Kot napačno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je element nespoštljive komunikacije klicanje po imenu, saj ni ugotovilo, ali je šlo za odklon od običajnega komuniciranja pri toženi stranki. Dalje sodišču prve stopnje očita, da ni ugotovilo, ali je nadrejeni tožnice kadarkoli ravnal z namenom trpinčenja, kar je ključen element, saj trpinčenje na delovnem mestu ne more biti storjeno iz malomarnosti. Zavrača tudi očitek, da je odgovorna, da tožnici ni zagotovila varstva pred trpinčenjem, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica takega varstva ni zahtevala oziroma tožene stranke ni obvestila o domnevno spornem ravnanju. Po njenem mnenju tožena stranka, ki jo predstavlja direktor, za domnevno sporno ravnanje ni mogla vedeti in ga tudi ni mogla preprečiti, na to pa ne vplivajo pavšalne navedbe, da so vsi vedeli za šikaniranje. Nasprotuje tudi izpovedi priče C.C., da bi tožnica imela otežen vsakodnevnik, če bi začela formalni postopek v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da odgovornost tožene stranke temelji tudi na obstoju govoric, da je direktor tožene stranke na sestanku 15. 1. 2013 navedel, da naj bi se s premestitvijo tožnice in nekaterih drugih uslužbencev končalo odtekanje podatkov iz agencije. Nasprotuje sklicevanju na govorice, saj ni mogoče preveriti izvora govoric niti resničnosti njihove vsebine. Kot sporno navaja, da sodišče ni zaslišalo drugih udeležencev tega sestanka in opozarja na časovno neujemanje, saj se je glede na izpoved direktorja D. E.E. ta dogovarjal o premestitvah že decembra 2012, kar pomeni, da so bili uslužbenci izbrani za premestitev že pred objavo tajnih podatkov v medijih. Navaja, da čeprav je tožnica dogodke, ki jih je opredeljevala kot mobing, subjektivno doživljala kot negativne in žaljive, ti v primeru njihovega dejanskega obstoja ne posamično ne skupno ne morejo pripeljati do zaključkov o graje vrednem očitno negativnem in žaljivem ravnanju s strani tožene stranke. Trdi, da protipravnost ravnanja tožene stranke ni podana, saj zatrjevana ravnanja ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. Dalje trdi, da je sodba brez razlogov o tem, kako je sodišče prve stopnje določilo višino odškodnine za domnevni poseg v tožničine pravice, zaradi česar odločitve sodišča v tem delu ni mogoče preveriti. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj meni, da je sodišče napačno upoštevalo vrednost spornega predmeta v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa o premestitvi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti sklepa o premestitvi tožnice z dne 11. 2. 2013 v povezavi s sklepom 20. 3. 2013, posledicah njegove nezakonitosti ter o odškodnini zaradi trpinčenja na delovnem mestu. V zvezi s sklepom o premestitvi je ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo delovnih potreb oziroma da se s premestitvijo tožnice k D. ni zasledovalo racionalizacije in optimizacije poslovanja, ampak so tožnico kot eno izmed premeščenih javnih uslužbencev, katere delo je bilo sicer pri toženi stranki potrebno, premestili k D. očitno iz drugih razlogov.

7. V 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) je določeno, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Skladno z drugim odstavkom 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati.

8. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da je v sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo ustaljeno sodno prakso1 pa ne more ocenjevati, kako je premestitev vplivala na učinkovitost organa/organov oziroma, ali je bila ta smotrna. Glede na to, da je v individualnem delovnem sporu glede premestitve sodišče pristojno ugotavljati (le), ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev javnega uslužbenca resničen in ne navidezen, bi sodišče prve stopnje smelo presojati le okoliščine v času izdaje sklepov o tožničini premestitvi in ne kasnejšega dogajanja pri toženi stranki in pri D.. Tako je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja razloga za premestitev nepravilno upoštevalo izpovedi prič C.C. in F.F. v zvezi s tem, da naj bi delo pri toženi stranki v času premestitve javnih uslužbencev (tudi tožnice) zaradi pomanjkanja javnih uslužbencev stalo in da so nato tri do šest mesecev rabili, da so za nazaj vzpostavili „stvari“, evidence. To niso dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na navideznost navedenih razlogov za premestitev.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in je v zvezi z obstojem razloga za premestitev ugotavljalo, ali je bil dosežen cilj, ki sta ga zasledovali tožena stranka in D. pri premestitvi tožnice. Pravilno je ugotovilo, da so pri D. obstajale potrebe po dodatnih delavcih ter da so del tožničinega dela pri toženi stranki prevzeli drugi delavci oziroma, da tožena stranka ni zaposlila nobenega novega delavca za opravljanje tožničinega dela. Že navedeno zadostuje za ugotovitev, da je tožena stranka nameravala optimizirati svoje poslovanje tako, da je zmanjšala število delavcev v podporni dejavnosti, v katero je sodil sektor, v katerem je delala tožnica, obenem pa je D. pridobila enega od potrebnih dodatnih delavcev (pri čemer iz dokaznega postopka izhaja, da so potrebovali delavce tudi za druga dela, ne le za vodenje upravnih postopkov). Tako je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da pri toženi stranki ni bila izvedena optimizacija ter da je bila tožnica očitno zaradi drugih razlogov premeščena k D.. V tej luči je treba presojati tudi izpovedi prič A.A. in B.B., da je bila izvedena reorganizacija in da je bila premestitev tožnice del zmanjševanja podpornega dela pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejstvo, da je bila tožnica premeščena, ker so jo lahko „pogrešali“ ni v nasprotju z dejstvom, da je del njenih nalog prevzela druga zaposlena. Na zakonitost premestitve ne vpliva niti dejstvo, da je premestitev predlagala D. na podlagi pobude zaposlenega pri toženi stranki, niti dogajanje po sami premestitvi oziroma eventualna naknadna ugotovitev, da cilji, ki se jih je zasledovalo s premestitvijo, niso bili doseženi, oziroma kasnejša odločitev za nove spremembe delovnega procesa.

10. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob pravilni uporabi materialnega prava glede na ugotovljena odločilna dejstva treba tožničin zahtevek za ugotovitev, da sta sklepa z dne 11. 2. 2013 in 20. 3. 2013 nezakonita in se razveljavita, zavrniti. Posledično je bilo treba zavrniti tudi zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači za obdobje premestitve ter zahtevek za prijavo v sistem obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja ter vplačilo prispevka v Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za to obdobje (od 20. 2. do 31. 3. 2013).

11. V zvezi z vtoževano odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- da se je morala tožnica po nalogu nadrejenega A.A. preseliti v drugo pisarno, sprva v pisarno, ki ni bila namenjena javnim uslužbencem oziroma zanje primerna,

- da je navedeni nadrejeni tožnici odvzemal delovne naloge ter ji nalagal neprimerna dela in

- da je bil njegov odnos do tožnice neprimeren,

zaradi česar je pravilen sklep, da je bila tožnica od februarja 2012 do premestitve februarja 2013 deležna dalj časa trajajočega sistematičnega neprimernega odnosa, ravnanja pa so bila graje vredna, očitno negativna in žaljiva. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu. Ob tem zgolj še dodaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da priče niso časovno umestile dejanj, ki jih tudi pritožbeno sodišče prepoznava kot trpinčenje na delovnem mestu, saj se njihove izpovedi nanašajo prav na sporno obdobje v letu 2012 in 2013, ko je bil tožnici (ponovno) nadrejen A.A.. Glede na skladne izpovedi prič in tožnice o splošnem neprimernem odnosu nadrejenega do tožnice, sodišču ni bilo še posebej treba ugotavljati, kolikokrat in ob kakšnih priložnostih je prihajalo do dejanj, iz katerih so razbrale tak neprimeren odnos. Da je tak odnos do tožnice trajal oziroma se vsakodnevno ponavljal, prav tako izhaja iz izpovedi prič (denimo priče C.C.), pri tem pa ni pomembno, ali so se vseskozi ponavljala ista ravnanja ali pa se je tak odnos kazal pri različnih dogodkih oziroma priložnostih. Priče in tožnica so zadosti jasno opredelile posamezna ravnanja, na podlagi katerih so prepoznavale neprimeren odnos nadrejenega do tožnice (klicanje s povišanim tonom oziroma kričanje/nalaganje del skozi oblazinjena vrata, odredba o menjavi pisarne, odvzem del, klicanje po telefonu v času odsotnosti z dela, odrejanje zalivanja rož ipd.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je šlo za ponavljajoča se oziroma sistematična ravnanja in vedenja, usmerjena zoper tožnico. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je nadrejeni tožnice kadarkoli ravnal z namenom trpinčenja, saj za ugotovitev, da je bila tožnica trpinčena na delovnem mestu ni treba ugotavljati krivde osebe ali oseb, ki so izvajale dejanja, katerih skupek je sodišče prepoznalo kot trpinčenje na delovnem mestu. V 7. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/13 – ZDR-1) to namreč ni navedeno kot znak trpinčenja na delovnem mestu.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožnica preseljena v prostor, ki ni primeren za pisarno. Da je do dejanske preselitve v ta prostor prišlo, izhaja tako iz izpovedi tožnice in izpovedi prič F.F. in G.G., tako da je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno ugotovilo, ne glede na to, da je priča C.C. izpovedovala zgolj o nameri za preselitev (ki pa bi glede na to, kako je to tožnica doživljala, prav tako lahko predstavljala dejanje, ki skupaj z drugimi ravnanji in vedenji pomeni trpinčenje na delovnem mestu).

13. Ne drži niti pritožbena navedba, da nalaganje neprimernih del tožnici ni izkazano, ker sodišče prve stopnje ni primerjalo del tožnice, ki jih je opravljala na svojem delovnem mestu in nalog, ki ji jih je nadrejeni neutemeljeno nalagal. Sodišču prve stopnje ni bilo treba opraviti analize del tožnice, ki jih je opravljala v okviru opisa svojega delovnega mesta, in s strani nadrejenega odrejenih del, saj sta pravnica v kadrovski službi F.F., ki je gotovo seznanjena z vsebino dela delavcev tožene stranke, tako tudi tožnice, in tožničina neposredna nadrejena C.C., ki je prav gotovo najbolje poznala dela, ki jih je bila tožnica dolžna opraviti, izpovedali, da so bile tožnici odrejene naloge, ki niso sodile v okvir njenega delovnega mesta (kuhanje kave, zalivanje rož, pomoč pri pospravljanju pisarne, selitev pisarniškega materiala). Res je v prosti presoji delodajalca, kako bo organiziral delovni proces in kaj konkretno bo delal posamezni delavec, vendar pa iz dokaznega postopka izhaja, da je odreditev teh del tožnica doživljala kot trpinčenje na delovnem mestu, kar je glede na izpovedi prič v povezavi z drugimi ugotovljenimi dejanji (zlasti odnosom nadrejenega) pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ne more biti odgovorna, da tožnici ni zagotovila varstva pred trpinčenjem, če pa tožnica takega varstva ni zahtevala niti ni bila tožena stranka o tem obveščena. V ZDR-1 ni pogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu predhodno (neuspešno) uveljavljanje varstva zoper trpinčenje na delovnem mestu pri delodajalcu niti obstoj opravičljivega razloga delavca, da takega varstva ni zahteval. Če se ugotovi, da je do trpinčenja na delovnem mestu prišlo, se delodajalec ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z navajanjem, da delavec ni zahteval prenehanja spornih ravnanj in vedenja od zakonitega zastopnika delodajalca. V predmetni zadevi ni dvoma, da je bil s tem, da tožnica določenega vedenja in ravnanj ne odobrava, seznanjen nadrejeni A.A. (tožnica je izpovedala, da je nekatera opravila zavrnila, priče pa, da so pri njem posredovale zaradi preselitve v neprimeren prostor), neposredna nadrejena tožnici C.C., pravnica v kadrovski službi F.F. in priča G.G. ter drugi sodelavci. Glede na navedeno pa dejstvo, da tožnica ni posebej obveščala direktorja tožene stranke (ki ga je dojemala kot zaveznika nadrejenega, katerega ravnanje in vedenje je dojemala kot trpinčenje na delovnem mestu, saj je ravno po prihodu tedanjega direktorja na čelo agencije tožene stranke A.A. ponovno postal njen nadrejeni) ne more izključiti odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki jo je tožnica utrpela s trpinčenjem na delovnem mestu.

15. Pravilno pa pritožba uveljavlja, da niso vsa ravnanja, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo kot del trpinčenja na delovnem mestu, dokazana kot graje vredna ali očitno negativna in žaljiva ravnanja ali vedenja. Glede na to, da pritožbeno sodišče ni ugotovilo nezakonitosti sklepov o premestitvi, tožničine premestitve ne šteje kot enega od ravnanj, ki bi samo zase ali v povezavi z ugotovljenimi dejanji predstavljalo trpinčenje na delovnem mestu. Teoretično je mogoče, da bi tudi zakonit sklep o premestitvi v povezavi z ostalimi ravnanji predstavljal del trpinčenja na delovnem mestu, a v predmetni zadevi to ni dokazano. Tožnica je svojo trditev, da je bila trpinčena tudi zaradi premestitve, utemeljevala z njeno nezakonitostjo, kar pa se je izkazalo za neresnično. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožnica ni konkretizirano zatrjevala, na kakšen način naj bi bila navodila nadrejenega za delo nejasna oziroma v čem naj bi se (samovoljno) spreminjala ter v čem naj bi to predstavljalo trpinčenje na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na trditve tožnice in izvedene dokaze neutemeljeno štelo kot dejanja trpinčenja na delovnem mestu tudi predodelitev dela tožničinih nalog drugi delavki brez primopredaje, dejstvo, da je nadrejeni tožnico klical po imenu (pri čemer ni bilo ne zatrjevano ne dokazano, da bi se sicer pri toženi stranki naslavljali drugače), ter ugotovitve o tem, da je direktor agencije tožene stranke na sestanku 15. 1. 2013 navedel, da naj bi se s premestitvijo tožnice in nekaterih drugih uslužbencev končalo odtekanje podatkov iz agencije. Glede slednjega ima pritožba prav, da odgovornost tožene stranke ne more temeljiti na obstoju govoric o tem, kaj naj bi rekel direktor na tem sestanku, ter na dejstvu, da naj bi bilo njegove besede mogoče razumeti tako, da se očitek o odtekanju podatkov nanaša na tožnico kot na eno od premeščenih javnih uslužbencev.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da nekatera izmed ravnanj in vedenj, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot del trpinčenja na delovnem mestu tožnice, niso dokazana oziroma niso taka negativna in graje vredna dejanja, ki sama zase ali skupaj z drugimi pomenijo trpinčenje na delovnem mestu, je presodilo, da je prisojena odškodnina previsoka. Kot primerno odškodnino zaradi nepremoženjske škode zaradi trpinčenja na delovnem mestu je glede na okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in ugotovitve pritožbenega sodišča primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 700,00 EUR. Tako višino utemeljuje dejstvo, da je šlo za dejanja in vedenje nadrejenega, s katerim je tožnica sicer redno prihajala v kontakt pri delu, vendar pa to ni bil njen neposredni nadrejeni, poleg tega je na prigovarjanje drugih zaposlenih nekatere odločitve tudi spremenil (selitev iz neprimernega prostora v drugo pisarno) ali pa jih je tožnica sama zavrnila (zalivanje rož). Ugotovljeno je bilo, da so tožnici bila odvzeta nekatera dela ter naložena druga, ki niso bila del nalog njenega delovnega mesta, kar skupaj z drugimi ravnanji in vedenjem sicer pomeni trpinčenje na delovnem mestu, ampak glede na avtonomijo delodajalca glede organizacije dela in siceršnje ugotovljene naloge tožnice ta ugotovitev ne kaže na nastanek upoštevne nepremoženjske škode tožnici. Kot najbolj zavržno šteje pritožbeno sodišče ugotovljeno neprimerno komunikacijo nadrejenega s tožnico, ki glede na zatrjevana in dokazana dejanja in vedenja upravičuje odškodnino v prisojenem znesku. Pritožbeno sodišče je tako primerno odškodnino tožnice znižalo na 700,00 EUR, v presežku pa je bilo treba njen tožbeni zahtevek (do zahtevanih 6.000,00 EUR) zavrniti.

17. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je bilo treba na novo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloženi stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. V predmetni zadevi je tožnica deloma uspela s svojim zahtevkom za odškodnino za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu, z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi pa ni uspela. Glede na to, da se je tudi v okviru odločanja o odškodninski odgovornosti tožene stranke sodišče moralo ukvarjati z zakonitostjo sklepov o premestitvi, in glede na to, da je odmera pravične denarne odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu materialnopravno vprašanje, glede katerega v predmetni zadevi sodišču ni bilo treba izvajati posebnih dokazov, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov tožene stranke z dne 11. 2. 2013 in z dne 20. 3. 2013 in za plačilo razlike v plači ter plačilo obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, prisojeno odškodnino pa je znižalo na 700,00 EUR, v presežku pa je tožničin tožbeni zahtevek (5.300,00 EUR) zavrnilo, v zvezi s stroški postopka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (peta alineja 358. člena ZPP). V nespremenjenem delu (glede odškodnine 700,00 EUR in odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tožene stranke) je bilo pritožbo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, saj niso podani ne s pritožbo uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

19. Tožena stranka je v postopku s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožnica skladno s 154. členom ZPP povrniti njene pritožbene stroške v skladu z uspehom s pritožbo, ki je glede na že navedene okoliščine 50-odstoten. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 350,40 EUR. Glede na njen uspeh v pritožbenem postopku, ji je tožnica roku 8 dni dolžna plačati 175,20 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

------

(1) Prim. z odločbami Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 802/2012 z dne 18. 12. 2012, Pdp 933/2012 z dne 11. 2. 2013, Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014 idr.

Datum zadnje spremembe:

19.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 958/2016
• VDSS sklep Pdp 542/2016
• VDSS Sodba Pdp 491/2017