VDSS sodba Pdp 261/2016

Jedro

Za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas mora obstajati eden izmed taksativno naštetih zakonitih razlogov v 54. členu ZDR-1, razlog pa mora biti naveden tudi v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje takega zakonitega razloga za sklenitev vsake izmed treh pogodb za določen čas ni navedlo. Štelo je, da so bile sporne pogodbe utemeljeno in zakonito sklenjene za določen čas, ker so skupno trajale skoraj šest mesecev, za kolikor je povečan obseg dela napovedovala tudi družba A. d. o. o. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten, saj je bila tožena stranka že v juliju 2014 seznanjena s povečanim obsegom dela v nadaljnjih šestih mesecih, zato bi morala že prvo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 9. 8. 2014, skleniti za 6 mesecev oziroma do 31. 1. 2015. Zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonite.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„I. Ugotovi se, da je imela tožeča stranka s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje za delovno mesto „voznik kamiona“ za nedoločen čas in ji delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 31. 1. 2015, ampak je trajalo do vključno 27. 10. 2015.

II. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za obdobje od 31. 1. 2015 do vključno 27. 10. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja ter ji obračunati nadomestila plač za čas od 31. 1. 2015 do vključno 27. 10. 2015, v višini bruto plač, ki bi ji bile obračunane, če bi delala na svojem delovnem mestu, odvesti predpisane davke in prispevke ter ji izplačati neto zneske nadomestil plač, zmanjšana za morebitna nadomestila, ki jih je prejela iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto mesečnega nadomestila plače, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške postopka v višini 853,97 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 210,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in delovno razmerje za delovno mesto voznik kamiona za nedoločen čas, da mu to delovno razmerje ni prenehalo dne 31. 1. 2015 in je trajalo do vključno 27. 10. 2015, da ga je tožena stranka za obdobje od 31. 1. 2015 do vključno 27. 10. 2015 prijaviti v socialna zavarovanja ter obračunati nadomestila plač za čas od 31. 1. 2015 do vključno 27. 10. 2015, v višini bruto plač, ki bi mu bile obračunane, če bi delal na svojem delovnem mestu, od tako dobljenih bruto nadomestil plač obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske nadomestil plač za čas od 31. 1. 2015 do vključno 27. 10. 2015, zmanjšanih za morebitna nadomestila, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto mesečnega nadomestila plače, to je od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter poskrbeti za ustrezno evidenco delovne dobe pri ZPIZ, vse v roku 8 dni, pod izvršbo, in da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži povračilo vseh pravdnih stroškov tožnika, vključno s stroški pritožbe. Navaja, da pri nobeni izmed treh pogodb o zaposlitvi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za sklenitev pogodbe za določen čas, kot jih določa 54. člen Zakon o delovnih razmerjih, saj je pri toženi stranki potreba po delu bila v resnici trajna in ni šlo za začasno povečan obseg dela. Ni pravilno stališče, da okoliščina, da delodajalec ne ve, kako dolgo bo obstajala potreba po določenem delu, opravičuje sklenitev pogodbe za določen čas. Noben delodajalec ne more biti nikoli 100 % prepričan, da bo v določenem časovnem obdobju imel enako potrebo po delu kot jo ima v trenutku sklenitve posamezne pogodbe o zaposlitvi. Gre za njegovo ekonomsko oziroma poslovno tveganje. Nepravilnost takega stališča je razvidna iz sodne prakse tako Vrhovnega sodišča RS kot pritožbenega sodišča, npr. iz sodb VSRS opr. št. VIII Ips 327/2006 z dne 22. 1. 2008, VIII Ips 374/2008 z dne 27. 10. 2008, VIII Ips 558/2007 z dne 26. 1. 2009, VIII Ips 525/2008 z dne 20. 4. 2010, IV Ips 92/2012 z dne 15. 1. 2013, ter sodb VDSS opr. št. Pdp 118/2006 z dne 7. 6. 2007 in Pdp 1302/2005 z dne 21. 9. 2006. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas je mogoče skleniti le takrat, kadar se že ob njeni sklenitvi ve, kakšen bo povečan obseg dela in kako dolgo bo ta potreba trajala.

Iz previdnosti tožnik opozarja na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka s tožnikom prvo pogodbo za določen čas sklenila izključno zaradi dopisa družbe A. d. o. o. iz julija 2014. Nenavadno bi bilo, če bi se tožena stranka za zaposlitev novega delavca odločila le na podlagi tega dopisa, iz katerega ni razvidna niti narava niti konkreten obseg dela, ki naj bi ga tožena stranka zagotavljala tej družbi. V kolikor bi ta dopis res bil edini razlog za zaposlitev tožnika, bi tožena stranka lahko pogodbo o zaposlitvi s tožnikom sklenila za 6 mesecev. Četudi bi dvom tožene stranke obstajal ob sklenitvi prve pogodbe, ob sklenitvi druge in tretje tega dvoma ni moglo biti, saj je tudi toženec sam izpovedal, da je bila realizacija te pogodbe vsaj 90 %. Sicer pa prvostopenjsko sodišče samo ugotavlja, da med toženo stranko in družbo A. d. o. o. ne v juliju 2014 in ne kasneje ni bila sklenjena nobena konkretna pogodba, mnogih dejstev o naravi poslovnega sodelovanja, ki sta jih sicer izpovedala toženec in njegova žena, pa ni v trditveni podlagi tožene stranke in jih ni mogoče upoštevati. V trditveni podlagi tožene stranke ni bilo nobenega pojasnila, kakšen naj bi bil predviden povečan obseg dela, zaradi katerega je tožena stranka trikrat zaporedoma zaposlila tožnika na istem delovnem mestu, seznam števila opravljenih delovnih ur, ki ga je predložila tožena stranka, pa je potrdil, da večjih odstopanj v posameznih obdobjih ni bilo. Tožena stranka je pred iztekom veljavnosti tretje pogodbe, sklenjene s tožnikom, takoj ko je bilo znano, da bo ta trajno odsoten, namesto njega zaposlila drugega voznika B.B.. Torej je očitno potreba po tožnikovem delu trajala tudi po izteku šestmesečnega obdobja, ki izhaja iz dopisa družbe A. d. o. o. oziroma preko obdobja, za katerega je bila s tožnikom sklenjena zadnja v verigi pogodb. Sodišče je spregledalo dejstvo, da tožena stranka po prejemu dopisa družbe A. d. o. o. ni aktivno iskala novega delavca, ampak je tožnik kontaktiral toženo stranko, če imajo potrebo po njegovem delu. To so potrdili tako tožnikova žena kot tudi toženec in njegova žena. Razlog za zaposlitev so bile druge okoliščine in ne začasno povečan obsegu dela, ki naj bi izhajal iz dopisa družbe A. d. o. o.. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožnik na stroške tožene stranke opravil izpit za ADR; v kolikor bi tožena stranka resnično potrebovala tožnika le za obdobje enega meseca oziroma dveh, zagotovo ne bi zahtevala oprave tega izpita in ga tudi ne bi financirala, saj bi takšne vožnje lahko zagotovila s svojimi preostalimi vozniki. Do tega dejstva se sodišče v svoji obrazložitvi sploh ni opredelilo. Vse navedeno kaže na to, da odločitev tožene stranke za zaposlitev tožnika ni temeljila na predvidenem začasno povečanem obsegu dela, ampak gre za običajen modus operandi tožene stranke. Da gre za standardno prakso tožene stranke, potrjujeta tudi predloženi pogodbi o zaposlitvi za delavca C.C. in B.B., ki sta bili obe sklenjeni za določen čas, čeprav je iz navedb tožene stranke ter njene izpovedi mogoče zaključiti, da je potreba po njunem delu ob sklenitvi pogodb bila trajna, oziroma vsaj ni bilo z gotovostjo znano, da bo trajala le določen čas. Sklenitev pogodbe za določen čas je dovoljena le, kadar se že ob njeni sklenitvi ve, kakšen bo povečan obseg dela in kako dolgo bo ta potreba trajala; poslovno-ekonomska negotovost na strani delodajalca ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe za določen čas, saj bi se s tem prenesel ekonomski riziko delodajalca na delavca.

Izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih konkretnih podatkov oziroma zaključkov sodišča o naravi, obsegu in trajanju začasno povečanega dela in posledično časovni omejenosti potrebe po delu pri toženi stranki v trenutku sklenitve vsake od treh pogodb za določen čas. Teh sicer tožena stranka tekom postopka sploh ni substancirano navajala, četudi jo je tožnik k temu večkrat pozval. Tako izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče bi moralo tožbi ugoditi že iz razloga, ker tožena stranka sploh ni substancirano vsebinsko pojasnila, še manj pa dokazala dejstva začasno povečanega obsega dela v trenutku sklenitve pogodb za določen čas.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da primeri sodne prakse, ki jih tožnik navaja v pritožbi, ne obravnavajo enakega ali podobnega dejanskega stanja, zato so za obravnavano zadevo nerelevantni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka seznanjena, da bo povečana potreba po njenih storitvah za naročnika družbo A. d. o. o. trajala 6 mesecev, torej do 31. 1. 2015, kar je bil razlog za zaposlitev dodatnega voznika. Dne 1. 12. 2012 (pravilno 2014), ko je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi, je bilo predvideno začasno povečanje potrebe po zaposlitvi dodatnega voznika še vedno samo do najavljenega izteka 6 mesečnega obdobja, zato je bila pogodba zakonito sklenjena do 31. 1. 2012 (pravilno 2015). Ob sklenitvi izpodbijane pogodbe z dne 1. 12. 2014 se je natančno vedelo, da potrebuje družba A. d. o. o. svoje dodatne storitve samo do konca meseca januarja 2015, zato ni bilo negotovosti o tem, kako dolgo bo povečana potreba trajala. Ni relevantno, da je naročnik A. d. o. o. naknadno v letu 2015 sporočil, da bo povečana potreba po storitvah trajala do 31. 5. 2015. Ne drži pritožbena navedba, da je obstajala trajna potreba po tožnikovem delu. Za šoferja B.B., ki se je zaposlil na delovnem mestu šoferja v mednarodnem prometu za nedoločen čas po 1. 6. 2015, je tožena stranka izkazala, da je bila ta zaposlitev sklenjena kot nadomestilo za voznika D.D., ki mu je z dnem 31. 5. 2015 prenehala pogodba o zaposlitvi. Če bi bil tožnik delazmožen ob izteku pogodbe, bi tožena stranka lahko z njim sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker je družba A. d. o. o. v mesecu januarju 2015 podaljšala obdobje potrebe po povečanem številu naročil. Tožena stranka je pojasnila, da je v primeru mednarodnega prevoza nerelevantno, da bi morala tožena stranka izkazati povečano število voženj v obdobju po sklenitvi prve pogodbe o zaposlitvi tožnika v primerjavi z obdobjem pred sklenitvijo, saj v mednarodnem prevozu blaga ni mogoče ugotavljati potrebnega števila voznikov v podjetju glede na opravljeno število voženj, saj so vožnje v različne države različno dolge, posamezna naročila se lahko prekrivajo, vozniki pa morajo upoštevati tudi vse predpise v zvezi s predvidenimi omejitvami glede dovoljenega časa vožnje in počitkov. Tožena stranka mora v primeru najavljene potrebe po dodatnih naročilih za prevoze zagotoviti ustrezno število voznikov, ki bodo lahko naročilo ažurno izvršili. Tožena stranka je izkazala zbir opravljenih delovnih ur za vse voznike v mednarodnem prevozu pri toženi stranki v obravnavanem obdobju. Iz prikazane dokumentacije izhaja, da se je povprečno število opravljenih delovnih ur voznikov na nivoju celotnega podjetja po dodatni zaposlitvi tožnika povečalo za približno 100 opravljenih ur na mesec.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo svoj zaključek, zakaj šteje, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi zakonito sklenjene za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker je štelo, da so bile sporne pogodbe za določen čas sklenjene zakonito, ker so skupno trajale skoraj šest mesecev, za kolikor je povečan obseg dela napovedovala tudi družba A. d.o.o., ni posebej navedlo (zakonitega) razloga za vsako izmed treh pogodb za določen čas. Ob takem stališču (da je bil razlog za sklenitev vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas podan) se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z opravljenim izpitom za ADR. Pravilnost takega stališča pa pritožbeno sodišče presoja v okviru uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, a na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje transformacijo pogodb o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z njim nezakonito sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas (vse za delovno mesto voznik kamiona). Po modifikaciji tožbe z dne 19. 1. 2016 tožnik zahteva ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 1. 2015, temveč je trajalo do vključno 27. 10. 2015, za ta čas pa zahteva tudi reparacijo.

9. Tožena stranka je navajala, da je tožnika zaposlila na podlagi dopisa družbe A. d.o.o. z dne 21. 7. 2014 (v nadaljevanju: dopis), iz katerega izhaja, da ta družba pričakuje v naslednjih šestih mesecih večja naročila iz tujine in posledično povečano potrebo po storitvah tožene stranke. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko ni bilo gotovo, koliko časa bo ta povečan obseg dela trajal, saj je v dopisu jasno navedeno obdobje šestih mesecev. Da se je za naslednje prevoze konkretno dogovarjalo po elektronski pošti in po telefonu, pa gre po oceni pritožbenega sodišča pripisati naravi dejavnosti tožene stranke (prevoz blaga), saj se prevozi posameznega blaga dogovarjajo sproti in ni mogoče vnaprej določiti točnih terminov.

10. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla biti prepričana, ali se bo družba A. d. o. o. držala povečanega obsega voženj. Glede na dopis, za katerega tožena stranka trdi, da je bil podlaga za zaposlitev tožnika za določen čas, bi tožena stranka tožnika morala zaposliti za šest mesecev, če je bila napovedana večja potreba po storitvah tožene stranke. V primeru, da se družba A. d. o. o. te napovedi ne bi držala in ne bi naročala takega obsega voženj, ki bi za toženo stranko pomenil povečan obseg dela, pa bi tožena stranka tožniku eventuelno lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov skladno z ZDR-1. V zvezi s tem so utemeljena tudi pritožbena sklicevanja na stališča sodne prakse o tem, da negotovost oziroma poslovni riziko ni zakonit razlog za sklepanje pogodb za določen čas. Kot je razvidno iz dopisa in tudi iz izpovedi toženca, je tožena stranka z družbo A. d.o.o. sodelovala že prej, zato je tožena stranka temu dopisu lahko zaupala bolj kot bi zaupala npr. novemu poslovnemu partnerju. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da med toženo stranko in družbo A. d. o. o. ni bilo sklenjene konkretne pogodbe o poslovnem sodelovanju, saj obstoj formalnih pogodb ob siceršnjem dejanskem sodelovanju teh družb ni bistven oziroma odločilen za presojo v tem sporu.

11. Kot utemeljeno navaja pritožba, mora za vsako pogodbo o zaposlitvi za določen čas obstajati eden izmed taksativno naštetih zakonitih razlogov v 54. členu ZDR-1, razlog pa mora biti naveden tudi v sami pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje takega zakonitega razloga za sklenitev vsake izmed treh pogodb za določen čas ni navedlo. Kot že navedeno, je štelo, da so bile sporne pogodbe utemeljeno in zakonito sklenjene za določen čas, ker so skupno trajale skoraj šest mesecev, za kolikor je povečan obseg dela napovedovala tudi družba A. d. o. o. Takšen zaključek pa je glede na vse navedeno materialnopravno zmoten, saj je bila tožena stranka že v juliju 2014 seznanjena s povečanim obsegom dela v nadaljnjih šestih mesecih, zato bi morala že prvo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 9. 8. 2014, skleniti za 6 mesecev oziroma do 31. 1. 2015.

12. Tako ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas zakonite, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno in je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, tožbeni zahtevek pa je postavljen opisno in v zvezi z ugotavljanjem višine tožbenega zahtevka ni potreben dodaten dokazni postopek, je pritožbeno sodišče skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ostalih pritožbenih navedb, ki niso bile odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člen ZPP).

13. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik je s svojim zahtevkom uspel v celoti, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka na prvi stopnji. Tožniku v skladu z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) in tarifno številko 15 pripada nagrada za tožbo v višini 300 točk ter po 225 točk za prvo in drugo pripravljalno vlogo, 150 točk za poravnalni narok z dne 7. 5. 2015, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo z dne 26. 5. 2015 in po 150 točk za naroka z dne 19. 11. 2016 in 20. 1. 2016. Tožniku pripadajo tudi izdatki skladno z 11. členom Odvetniške tarife, v višini 25 točk. Skupaj je pritožbeno sodišče tožniku priznalo 1525 točk, kar glede na vrednost točke (0,459 EUR) znaša 699,98 EUR. Skupaj z 22 % DDV tožnikovi stroški znašajo 853,97 EUR, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v celoti, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z Odvetniško tarifo priznalo nagrado za pritožbo v višini 375 točk in 22 % DDV, kar skupaj znaša 210,00 EUR, ki mu jih mora povrniti tožena stranka. Tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) krije sama.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 354/2013
• VDSS sodba Pdp 1215/2012
• VDSS sklep Pdp 984/2014