VDSS sodba Pdp 509/2016

Jedro

V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2015 primarni reparacijski in reintegracijski zahtevek ter podredna zahtevka za sodno razvezo in izplačilo denarnega povračila namesto reintegracije. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do odločilnega dejstva, kdaj se je tožena stranka seznanila s storilcem, in ni presodilo trditev tožnika, da se je tožena stranka že pred vpogledom v kazenski spis seznanila s storilcem in očitano kršitvijo. Tožnik nasprotuje dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila šele dne 12. 2. 2015. Trdi, da se je tožena stranka z očitano kršitvijo in storilcem seznanila že na obravnavi dne 18. 12. 2014, ko je bil v fazi preiskovalnih dejanj v zadevi I Kpd 44852/2014 zaslišan direktor kot tožena stranka. Poleg tega je iz uradnega zaznamka o vpogledu v kazenski spis razvidno, da je odvetnica tožene stranke vpogledala v kazenski spis že dne 7. 1. 2015. Iz kazenskega spisa je bila namreč razvidna izjava tožnika, da je toženi stranki na podlagi njenega dovoljenja v daljšem časovnem obdobju odpeljal večjo količino odpadnih tiskarskih plošč. Dejstvo, da je bilo za kaznivo dejanje tatvine, obtoženih več sostorilcev, ne predstavlja ovire, da odvetnica že 7. 1. 2015 ne bi mogla razbrati očitane kršitve. Iz uradnih zaznamkov o izjavi osumljenca v letih 2012 in 2013 izhaja, da so bili pri toženi stranki seznanjeni z okoliščinami in potekom predkazenskega postopka. Iz vsega navedenega izhaja, da je bila tožena stranka najkasneje 7. 1. 2015 seznanjena s tožnikovim ravnanjem, vendar ni ukrepala. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2015 prepozna. Poleg tega tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju odpovednega razloga. Vztraja, da je vzel nekaj aluminijastih plošč in jih prodal v Avstriji, vendar jih je pridobil na podlagi dovoljenja nadrejenih delavcev. Tožena stranka je ves čas vedela, da delavci odvažajo odpadne plošče na podlagi dovoljenja. Ker je tožnik odvažal odpadne plošče z vednostjo in soglasjem tožene stranke, njegovega ravnanja ni mogoče opredeliti kot kršitve delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožnik, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo odločilna dejstva, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s pravočasnostjo izredne odpovedi je neutemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o tem odločilnem dejstvu, ti razlogi so jasni in niso v nasprotju sami s sabo, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Kar tožnik uveljavlja pod tem pritožbenim razlogom, v resnici pomeni nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni utemeljen.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 2. 2015, v kateri se tožniku očita kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec v primeru, da ima krivdni razlog na strani delavca vse znake kaznivega dejanja, poda odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca, ves čas ko je možen kazenski pregon. V zvezi s kršitvijo pogodbenih ali drugih obveznosti, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, je bilo v sodni praksi (sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 221/2013 z dne 13. 1. 2014 in VIII Ips 164/2014 z dne 9. 12. 2014) že zavzeto stališče, da je datum ugotovitve odpovednega razloga sicer dejansko vprašanje, da pa je presoja, kakšna mora biti stopnja védenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma o odpovednem razlogu, materialnopravne narave. Zato zgolj seznanitev delodajalca z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. V obravnavanem primeru, ko je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti, ki ima vse znake kaznivega dejanja tatvine, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele takrat, ko delodajalec ugotovi tudi obstoj dejstev, ki omogočajo zaključek, da ima kršitev vse znake tega kaznivega dejanja in ne že takrat, ko se seznani s storilčevim ravnanjem.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bil v kazenski preiskovalni zadevi opr. št. I Kpd 44852/2014 Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 18. 12. 2014 med drugim zaslišan tožnik, ki je takrat izjavil, da je toženi stranki odpeljal večjo količino odpadnih tiskarskih plošč in jih nato prodal na odpadu v Avstriji, ter da je imel za odvzem večje količine odpadnih tiskarskih plošč dovoljenje nadrejenih. Iz uradnih zaznamkov policije in zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 18. 12. 2014 kot osumljenca izhaja, da tožena stranka v postopku pri policiji in v preiskavi ni bila navzoča, razen pri zaslišanju direktorja tožene stranke kot oškodovanca. Pritožbene trditve, da se je tožena stranka že takrat seznanila s kršitvijo delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja in s storilcem, tako nimajo podlage v izvedenih dokazih. Tožena stranka je za vpogled v predmetni kazenski spis pooblastila odvetnico A.A, ki je direktorju tožene stranke v dopisu z dne 11. 2. 2015 podala pojasnila in priložila fotokopije dokumentacije iz kazenskega spisa. Tožena stranka je dopis odvetnice s prilogami prejela 12. 2. 2015, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tega dne od nadrejenih delavcev B.B. in C.C. prejela še elektronski sporočili, iz katerih izhaja, da tožnik ni imel dovoljenja za odtujitev večje količine aluminijastih odpadnih plošč.

10. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka po prejemu dopisa in pojasnilih nadrejenih delavcev tožena stranka dne 12. 2. 2015 izključila možnost, da je imel tožnik dovoljenje nadrejenih delavcev za odtujitev odpadnih plošč, kot je navajal v fazi preiskovalnih dejanj. Tožena stranka se je takrat seznanila z vsemi elementi očitane kršitve oziroma s tem, da ima kršitev tudi znake kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1 (protipravna prilastitev tuje premične stvari).

11. Določbe zakona o tem, kdaj delodajalec izve za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ni mogoče tolmačiti tako, da je to že datum, ko delodajalec izve za neko dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, in za morebitne storilce, pri tem pa še ne razpolaga s podatki (dovoljenje nadrejenih delavcev), ki bi zadoščali za prepričljivo presojo o dejanskem storilcu. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da iz uradnih zaznamkov o izjavi osumljenca v letih 2012 in 2013 izhaja, da so bili že takrat pri toženi stranki seznanjeni z okoliščinami in potekom predkazenskega postopka, in da se je tožena stranka z odpovednim razlogom seznanila najkasneje 7. 1. 2015, ko je odvetnica A.A. vpogledala v kazenski spis. Sodišče prve stopnje stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko začel teči šele po 12. 2. 2015 in ugotovilo, da tudi upoštevaje 30-dnevni subjektivni rok, glede na očitano kaznivo dejanje tatvine, tožena stranka s podajo odpovedi dne 19. 2. 2015 ni bila prepozna.

12. Presoja sodišča, da tožena stranka ni dala dovoljenja tožniku za odvoz večjega števila aluminijastih odpadnih plošč, temelji na vsebini elektronskih sporočil v prilogah B/5 in B/6, ki jo potrjujejo izpovedbe zaslišanih prič B.B. in C.C. ter zakonitega zastopnika tožene stranke, tožnik pa se vabilu na zaslišanje neopravičeno ni odzval. Pritožbene trditve tožnika, da je odpadne plošče odnašal s soglasjem tožene stranke, ne morejo vplivati na drugačno presojo izvedenih dokazov. Ob tem, ko je tožnik večjo količino aluminijastih odpadnih tiskarskih plošč odtujil brez dovoljenja tožene stranke in jih nato prodal na odpadu v Avstriji, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je imelo njegovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), tako da je bila podana kršitev delovnih obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugotovilo, da je bil v posledici tožnikovega ravnanja podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je, da tožnikovega delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1038/2013
• VDSS sodba Pdp 1209/2013
• VDSS sklep Pdp 419/2013