VDSS sodba Pdp 456/2016

Jedro

Tožnica za odhod na golf prvenstvo ni imela odobritve osebne zdravnice. Obveznost odobritve osebnega zdravnika za vsak konkretni odhod iz kraja bivanja izhaja iz 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, posredno pa tudi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki zapustitev kraja bivališča brez odobritve zdravnika opredeljuje kot odpovedni razlog. V obravnavanem primeru je obstoj tega razloga ugotovljen, saj tožnica izrecne odobritve osebne zdravnice za zapustitev kraja bivališča spornega dne ni imela. Zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 6. 11. 2013 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 12. 2013. Zavrnilo je tudi primarni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter podredni reintegracijski zahtevek.

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je bila tožena stranka najkasneje ob pisni poizvedbi pri osebni zdravnici dne 25. 9. 2013 seznanjena, da se je tožnica 1. 9. 2013 udeležila prvenstva v golfu v A. in da je zapustila kraj bivanja. Z razlogi, zaradi katerih je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pa se je tožena stranka seznanila najkasneje dne 1. 10. 2013 v telefonskem razgovoru z osebno zdravnico. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2013 že iz tega razloga nezakonita. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali bi osebna zdravnica dovolila tožnici, da odpotuje, če bi jo tožnica vprašala, in da na presojo zakonitosti odpovedi ne more vplivati niti morebitna naknadna odobritev osebne zdravnice. Sklicuje se na stališča pravne teorije in sodne prakse glede dopustnosti naknadne odobritve za odhod iz kraja bivanja. Sodišče prve stopnje se do citirane sodne prakse ni opredelilo. Ker je osebna zdravnica tožnice, zaslišana kot priča, povedala, da bi tožnici dovolila udeležbo na golf turnirju, če bi zanjo zaprosila, in ker udeležba tožnice na turnirju ni negativno vplivala na njeno zdravstveno stanje, je odpoved nezakonita. Ni pravilna niti presoja sodišča o dokazani nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka. Sodišče je prezrlo izpoved tožnice, da njeno ravnanje ni v nasprotju z mnenjem osebne zdravnice, da gre za večletno stresno situacijo, ki jo je tožnica reševala s športnimi aktivnostmi, da zaradi udeležbe na golf turnirju ni bilo poslabšano njeno zdravstveno stanje in da je bila v zadnjih 13 letih bolniško odsotna le dvakrat po 4 dni. Tožnica vztraja, da ni namerno zlorabila bolniške odsotnosti. Preventivni učinek bi po stališču tožnice imela tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi prvič odločalo s sklepom opr. št. Pdp 1417/2014 z dne 19. 3. 2015 ter izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 3750/2013 z dne 21. 8. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da bo moralo o zadevi odločiti po vsebini v primeru, če bo ugotovilo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in če je tožnica pravočasno uveljavljala ustrezen tožbeni zahtevek. S sklepom opr. št. Pdp 709/2015 z dne 26. 11. 2015 pa je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi zakonskega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 372/2015 z dne 7. 5. 2015 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da ugotovi še obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, o tem, ali je oziroma ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

7. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpovedni razlog je po tej določbi podan, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika odpotuje iz kraja svojega bivanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za odpovedni razlog ni mogla vedeti pred prejetjem informativne prijave dne 7. 10. 2013, da se je tožnica 1. 9. 2013 udeležila golf prvenstva v A. Že iz same vsebine odpovednega razloga jasno izhaja, da ga delodajalec ne more ugotoviti, dokler ne izve, da je delavec odpotoval iz kraja bivanja. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je rok za podajo odpovedi začel teči že s trenutkom, ko je tožena stranka v pisnem dopisu z dne 25. 9. 2013 pri osebni zdravnici poizvedovala po splošnih navodilih. Dejstvo, da bi tožena stranka o tožničinem odhodu v A. in igranju golfa izvedela v telefonskem pogovoru z osebno zdravnico že dne 1. 10. 2013, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja.

8. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica 1. 9. 2013 brez dovoljenja osebne zdravnice odpotovala iz kraja bivanja in se udeležila golf prvenstva v A. Tožnica ni predhodno vprašala osebne zdravnice, ali lahko odpotuje. Osebna zdravnica je sicer tožnici dovolila oziroma priporočila, da je aktivna v kraju bivanja.

9. Po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 30/2003 in nasl.) mora osebni zdravnik dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela (režim življenja, strogo ležanje, počitek, sprehodi...). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja, oziroma če zdravnik to odredi ali dovoli. Za odhod izven kraja bivanja je vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.

10. Bistvena je dejanska ugotovitev, da tožnica za odhod na golf prvenstvo v A. ni imela odobritve osebne zdravnice. Obveznost odobritve osebnega zdravnika za vsak konkretni odhod iz kraja bivanja izhaja iz 233. člena Pravil, posredno pa tudi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki zapustitev kraja bivališča brez odobritve zdravnika opredeljuje kot odpovedni razlog. V obravnavanem primeru je obstoj tega razloga ugotovljen, saj tožnica izrecne odobritve osebne zdravnice za zapustitev kraja bivališča dne 1. 9. 2013 ni imela.

11. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločilo v nasprotju s stališči sodne prakse glede dopustnosti naknadne odobritve za odhod iz kraja bivanja. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica (odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 294/2006, VIII Ips 455/2007, VIII Ips 374/2009, VIII Ips 6/2010 in dr.), se nanaša na zadeve, ki niso primerljive s tem sporom. V navedenih zadevah je bilo glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti zavzeto stališče, da je sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Tožnica pa odobritve za konkretni odhod iz kraja bivanja v A. na golf prvenstvo dne 1. 9. 2013 ni imela. Naknadna izjava osebne zdravnice, ki je zgolj hipotetična (pogojna), da bi tožnici v primeru, če bi jo vprašala, ali se lahko udeleži golf turnirja, dovolila, če bi zanjo to predstavljalo sprostitev, ne pomeni izrecne odobritve zdravnice za odhod iz kraja bivanja.

12. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe opredelilo tudi do razloga iz določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ugotovilo je, da je tožena stranka utemeljeno ocenila, da gre za nesprejemljivo in nedopustno ravnanje tožnice. Tožnica z zlorabo bolniškega staleža ni spoštovala pogodbenih obveznosti ter etičnih načel. Pri toženi stranki so ravnanje tožnice ocenili kot neodgovorno do ostalih javnih uslužbencev. Zato je tožena stranka v tožnico izgubila vsakršno zaupanje, nenazadnje bi morala biti tožnica kot javna uslužbenka vzgled ostalim zaposlenim.

13. Pritožbeno sodišče k takšnim razlogom navaja, da so okoliščine na strani tožene stranke glede porušenega zaupanja v tožnico kot javno uslužbenko, ki nenazadnje ne spoštuje veljavnih predpisov, tako močne, da vrednostno presegajo okoliščine, ki jih je tožnica izpostavljala v zagovoru in v pritožbi. Zato ne more biti sprejemljivo pritožbeno opozarjanje tožnice, da ji je tožena stranka zaradi neizkazanega takšnega pogoja iz določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1693/2014
• VDSS Sodba Pdp 585/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 807/2022