VDSS sodba Pdp 278/2016

Jedro

Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil je toženka (na podlagi 140. člena ZUTD), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo obstoj terjatev tožnika do toženke:

a) iz naslova regresa za letni dopust 2010 v višini 187,50 EUR bruto, po odvodu davkov plačilo ustreznega sorazmernega dela neto zneska regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila;

b) iz naslova regresa za redni letni dopust 2011 v višini 641,66 EUR bruto, po odvodu davka plačilo ustreznega sorazmernega dela regresa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila;

c) nadomestila plače za čas od 5. 7. 2011 do vključno 18. 8. 2011 in sicer:

- za mesec julij 2011 v višini 190,78 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila ter

- za avgust 2011 v višini 476,06 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka).

Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev toženke do tožnika (po pobotnem ugovoru):

a) v višini zahtevka Zavoda RS za zaposlovanje t.j. 4.723,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2014 dalje do plačila ter

b) v višini 8.964,00 EUR (II. točka izreka).

Toženki je naložilo, da tožniku obračuna in izplača terjatve, ugotovljene v I. točki izreka (III. točka izreka). V presežku nad tako prisojenimi zneski je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka 85,44 EUR s pp (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti, smiselno pa zoper I., II., III. in V. točko izreka, se pravočasno pritožuje toženka, zlasti iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, sicer pa iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da so določeni razlogi sodbe v popolnem nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, kar predstavlja bistveno kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je za toženko tudi presenečenje, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da je tožnik s strani Zavoda za zaposlovanje prejemal nadomestilo, to dejstvo je tožnik tudi prikrival in toženko zavajal ter z izvršbo izterjal celotno plačo brez upoštevanja prejetega nadomestila. Tožnik je zlorabil pravice v škodo Zavoda in toženke ter bil na njun račun neopravičeno obogaten.

Toženka trdi, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede poziva tožnika nazaj na delo. Toženka je dokazala, da je tožnika z dopisom z dne 20. 6. 2011 na podlagi pravnomočne sodbe pozvala na delo in tožnik je ta poziv prejel 28.6.2011. Vodja kadrovske službe A.A. je na zaslišanju povedala, da je za tožnika pripravila pogodbo o zaposlitvi, če bi se tožnik vrnil na delo, vendar se ni. Zavrnitev vrnitve na delo pa pomeni, da s tožnikom delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno in tožnik tudi ni začel uresničevati pravic in obveznosti iz delovnega razmerja. V nasprotju s temi dejstvi je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da je bilo s tožnikom delovno razmerje vzpostavljeno že na podlagi pravnomočne sodbe. Tožnik je na podlagi poziva 4. 7. 2011 prišel k toženki, vendar le z namenom, da bi od toženke še kaj iztržil in podal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Slednjega pa ni bilo mogoče realizirati, saj delovno razmerje sploh ni bilo vzpostavljeno, ker tožnik dela ni nastopil in tudi ni imel takega namena. Zato je prvostopenjsko sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo vsebine 11. člena ZDR.

Toženka prvostopenjskemu sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava v zvezi s pobotnim ugovorom. Prvostopno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je toženka takoj po prejemu pravnomočne sodbe na ZPIZ naslovila vlogo za priznanje lastnosti zavarovanca za tožnika iz naslova delovnega razmerja za obdobje 8. 11. 2010 do 4. 7. 2011. ZPIZ je zahtevo toženke zavrnil, ker je bil tožnik v tem obdobju vključen v obvezno zavarovanje na podlagi pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Še pred pravnomočnostjo odločbe ZPIZ je tožnik v izvršilnem postopku od toženke izterjal plačilo plače in prispevkov za sporno obdobje v znesku 8.964,00 EUR. Za ta znesek je tožnik neupravičeno obogaten. Prvostopno sodišče bi moralo upoštevati, da dvakratna prijava v obvezno zavarovanje v istem obdobju ni mogoča. Poleg tega je tožnik ob vložitvi predloga za izvršbo prikrival dejstvo, da je bil v spornem obdobju, za katerega je v izvršilnem postopku od toženke zahteval plačo, obvezno zavarovan na drugi podlagi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Neutemeljeni so pritožbeno očitki, ki se nanašajo na dejstva glede poziva tožnika nazaj na delo in posledično na njegove pravice iz delovnega razmerja. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 203/2011 z dne 12. 5. 2011 in kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je bilo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel 10. 2. 2010, nezakonita. Zato je bila toženka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo. Iz izreka omenjene sodbe torej izhaja, da je bilo z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponovno vzpostavljeno delovno razmerje oz. je bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana. Zato nima prav pritožba, da delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, ker tožnik ni ponovno nastopil dela oz. ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi mu bila ponujena v podpis. Toženka je tožnika z dopisom z dne 20.6.2011 pozvala na delo, tožnik se je 4. 7. 2011 pri toženki zglasil, vendar dela ni nastopil, ampak je podal predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Toženka takega predloga ni sprejela, pa tudi nič ni storila, ker tožnik dela ni nastopil, čeprav je s tem kršil obveznosti iz delovnega razmerja oz. pogodbene obveznosti. Nato je tožnik 16. 7. 2011 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 30-dnevnim odpovednim rokom, ki se je iztekel 18. 8. 2011. Prvostopno sodišče je dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo do vključno 18. 8. 2011. Pritožbeno sodišče na tem mestu v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom prvostopnega sodišča in jih zato ne ponavlja.

6. Materialnopravno pravilna je tudi nadaljnja odločitev prvostopnega sodišča, da je tožniku za čas od 5. 7. 2011 do vključno 18. 8. 2011 pripadalo nadomestilo plače, saj je bil v tem obdobju pri toženki v delovnem razmerju s pravicami iz delovnega razmerja. Za to obdobje je prvostopno sodišče pravilno tožniku prisodilo nadomestilo, izhajajoč iz zneska minimalne mesečne plače, zmanjšane za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti, kot izhaja iz 3. do 5. alineje I. točke izreka izpodbijane sodbe.

Enako je pravilna tudi odločitev glede regresa za letni dopust za leto 2010 in 2011, za katerega podlaga izhaja iz že omenjene pravnomočne sodbe opr. št. Pdp 203/2011. Teh dveh zahtevkov tožnik ni izterjal od toženke v izvršilnem postopku. Prvostopno sodišče je tožniku regres za leto 2010, skladno s členom 162/2 ZDR, priznalo v sorazmernem delu (3/12, ker je bil tožnik od 13. 3. 2010 do 7.11.2010 zaposlen pri drugem delodajalcu), upoštevaje višino zneska, določenega v panožni kolektivni pogodbi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Regres za leto 2011 pa je tožniku prisodilo v sorazmernem delu 10/12 pripadajočega zneska po panožni kolektivni pogodbi, čeprav bi mu glede na 3. alinejo 1. odstavka 162. člena ZDR pripadal celotni dopust (in torej celotni regres), saj je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo šele 18. 8. 2011, torej po 1. juliju. Toda pritožbeno sodišče skladno s členom 359 ZPP v navedeno odločitev ni moglo posegati.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter nepravilni uporabi materialnega prava glede pobotnih ugovorov toženke.

Toženka v pobotnem ugovoru (vloga z dne 29. 10. 2015) uveljavlja dve terjatvi. Prva terjatev se nanaša na znesek 4.723,00 EUR s pp in predstavlja denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ki ga je Zavod RS za zaposlovanje izplačeval tožniku v obdobju od 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 203/2011 toženka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja od 13. 3. 2010 dalje do poziva nazaj na delo in mu za navedeno obdobje priznati vse ostale pravice iz naslova delovnega razmerja. Posledično je Zavod RS za zaposlovanje navedeni znesek zahteval od toženke (priloga B11) in nato zoper njo vložil tudi tožbo (priloga B12). Toženka ob tem trdi, da ker je tožnik z izvršbo od toženke izterjal celoten znesek pripadajoče plače v spornem obdobju, je tožnik za znesek 4.723,00 EUR neupravičeno obogaten.

Druga terjatev toženke se nanaša na znesek 8.964,11 EUR, kolikor je tožnik izterjal od toženke oz. kolikor mu je toženka plačala (priloga B9). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da se to plačilo nanaša na izplačane glavnice, stroške postopka, obresti ter davke in prispevke po sodbi opr. št. Pdp 203/2011 in v višini, kot je navedeno v sklepu o izvršbi (priloga B7). To plačilo izhaja iz tožnikovih pravic iz delovnega razmerja pri toženki v obdobju od 8. 11. 2010 do 4. 7. 2011. Toženka pa v pritožbi ponovno poudarja, da je ZPIZ z odločbo z dne 9. 6. 2014 (priloga B6) zavrnil njeno zahtevo, da se tožniku za navedeno obdobje ugotovi lastnost zavarovanca, zaradi česar toženka tožnika sploh ni mogla prijaviti v obvezna zavarovanja in tudi ne izvršiti pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča. Kljub temu pa je tožnik še pred pravnomočnostjo odločbe ZPIZ uspel od toženke izterjati plače in prispevke v znesku 8.964,11 EUR. Prvostopno sodišče bi pri svoji odločitvi moralo po stališču pritožbe upoštevati odločbo ZPIZ in ugotoviti, da je tožnik neopravičeno obogaten.

Prvostopno sodišče je pri obravnavi pobotnih ugovorov toženke pravilno ugotovilo dejansko stanje in materialnopravno pravilno ugotovilo, da obravnavani terjatvi toženke do tožnika ne obstojita. Pritožbeno sodišče se za takšno odločitev v celoti pridružuje obrazložitvi prvostopenjskega sodišča, k temu pa še dodaja, kot sledi. Toženka je bila na podlagi pravnomočne sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 203/2011 dolžna tožnika za obdobje od 13. 3. 2010 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za navedeno obdobje obračunati pripadajočo mesečno bruto plačo, od te bruto plače odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo s pp.. Zaradi te sodbe je Zavod RS za zaposlovanje od toženke zahteval vrnitev tožniku izplačanih nadomestil za čas brezposelnosti v obdobju 8. 11. 2010 do 7. 11. 2011. Zavezanec za vračilo zneska izplačanih nadomestil pa je toženka (na podlagi 140. člena Zakona o urejanju trga dela, Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji), ne pa tožnik. Slednji je bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti na podlagi odločbe ZRSZ, brez katere mu nadomestilo ne bi bilo izplačano, kar pomeni, da je obstajala pravna podlaga za to nadomestilo. Toženka s pobotnim ugovorom niti ne terja od tožnika vračila denarnega nadomestila, pač pa vrnitev izplačane plače v višini, ki je enak omenjenemu nadomestilu. Toda tožnik je imel pravno podlago tudi za prejete zneske plač, in sicer v omenjeni pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča. Zato ni mogoče govoriti, da je bil tožnik obogaten na škodo toženke brez pravne podlage, ker je tako za nadomestilo za brezposelnost kot za plače imel pravno podlago. Popolnoma enako velja tudi za terjatev toženke v višini 8.964,00 EUR. Tožnik je imel v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča pravno podlago za prijavo v vsa obvezna zavarovanja v spornem obdobju in tudi do odvoda davkov in prispevkov zanje. Neutemeljeno je sklicevanje toženke na odločbo ZPIZ z dne 9. 6. 2014, ki vsebinsko in formalno sploh ne posega v razmerje med tožnikom in toženko in v to razmerje tudi ne more poseči. Tako tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o tožnikovi neupravičeni obogatitvi oz. pravilno pridobitvi, kot je določeno v členu 190/1 Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/07 in naslednji). Pravni temelj za izplačilo še vedno obstaja v pravnomočni sodbi pritožbenega sodišča - z vsemi učinki pravnomočne sodbe. Tako je odločilo v podobni in primerljivi zadevi tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 99/2015.

8. Materialnopravno pravilna je odločitev prvostopnega sodišča tudi o stroških postopka, o katerih je bilo odločeno skladno s členom 154/2 ZPP glede na uspeh strank v pravdi. Tako je bilo ob upoštevanju potrebnih stroškov (člen 155/1 ZPP) in glede na uspeh v pravdi pravilno naloženo toženki, da tožniku plača znesek 85,44 EUR s pp..

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na členu 165/1 ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, skladno s členom 154/1 ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 99/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 567/2016
• VDSS Sodba Psp 77/2023