VDSS sodba in sklep Pdp 139/2016

Jedro

Tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v spornem času veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Zato odškodninski zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.

Uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato jo je dolžan povrniti.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožbi zoper sodbo se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča in prvotožena stranka sami krijeta stroške pritožb zoper sodbo in odgovorov na pritožbe.

IV. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke zoper sklep se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo odločilo, da je prvotoženec dolžan v roku 15 dni tožeči stranki plačati:

- stroške najema garaže za obdobje od 30. 4. 2010 do 30. 6. 2010 v zneskih in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka, zavrnilo pa je plačilo obresti že od 30. 4. 2010, 31. 5. 2010 in 30. 6. 2010 (I/1.a točka izreka);

- stroške postrežnine za obdobje od 30. 10. 2007 do 13. 9. 2010 v zneskih in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka, zavrnilo pa je plačilo zakonskih zamudnih obresti do 25. 5. 2011 (I/1.b točka izreka);

- znesek iz naslova povračila ene letalske vozovnice v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (I/1.c točka izreka).

Zavrnilo je, kar je tožeča stranka zoper prvotoženca zahtevala več, in sicer:

- znesek iz naslova znižanja depozita za prostore veleposlaništva v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (I/2.a točka izreka);

- zneske iz naslova plačil v restavraciji za obdobje od 30. 11. 2009 do 23. 6. 2010 v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (I/2.b točka izreka);

- zneske iz naslova plačil nadur lokalni uslužbenki za obdobje od 30. 9. 2009 do 30. 9. 2010 v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (I/2.c točka izreka);

- zneske iz naslova čiščenja rezidence za obdobje od 28. 9. 2007 do 30. 9. 2010 v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (I/2.d točka izreka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je drugotožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati zneske iz naslova plačil treh letalskih vozovnic v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (II/1. točka izreka), zavrnilo pa je, kar je tožeča stranka od drugotoženke zahtevala več, in sicer zneska iz naslova plačil dveh letalskih vozovnic v višini in z zapadlostjo, kot izhaja iz izreka (II/2. točka izreka). Odločilo je, da stranke same krijejo vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožnika z dne 24. 12. 2015 za odločitev o podrednem zahtevku zavrglo.

3. Tožeča stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer glede zavrnilnega dela zoper prvotoženo stranko v I/2.c točki izreka, ki se nanaša na izplačevanje nadur lokalni uslužbenki A.A., razen v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti do 25. 5. 2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v tem delu ugodi, prvotoženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka s pritožbo. Pojasnjuje, da njen zahtevek zoper prvotoženca temelji na očitku, da je dopustil, da so nadure nastale in da dela ni organiziral na način, da do nadur ne bi prišlo. K sklenitvi pogodbe o zaposlitvi A.A. sta soglasje podala generalni sekretar in finančna komisija, pogodba pa ni določala nadurnega dela. Lokalno zaposlenim je bila lahko izplačana plača v višini in za delovni čas, kot je bilo določeno v pogodbi. Meni, da je z odrejanjem nadurnega dela A.A. prvotoženec ravnal protipravno, zato ji je z izplačilom nadur v skladu z lokalno zakonodajo nastala škoda. Trdi, da nadurno delo lokalno zaposlene A.A. ni bilo potrebno za izvedbo nalog Veleposlaništva v B.. Po njenem mnenju A.A. nadurnega dela ni opravila za B., saj nadur ni opravljala ne pred pričetkom in ne po zaključku mandata prvotoženca. Edina diplomata na B. sta izpovedala, da A.A. nadurnega dela v prostorih B. ni opravljala. Po njenem mnenju na B. z vodjo in dvema diplomatoma ni bilo potrebe za zaposlitev več kot ene tajnice s polnim delovnim časom. Kot tajnica je bila zaposlena C.C., medtem ko je bila zaposlitev A.A. odobrena za voznico in ne za tajnico. Prvotoženec je z A.A. opravljal dela za D. poslovni svet, pogodbo z A.A. z dne 9. 6. 2010 pa je sklenil brez njene vednosti in soglasja. Navaja, da je prvotoženec v to pogodbo vnesel opravljanje nalog za D. poslovni svet, ki je zasebni klub poslovnežev, dejavnosti zasebnih združenj pa niso dejavnosti predstavništva Republike Slovenije, zato se te ne smejo financirati iz sredstev RS. Navaja, da iz izjav E.E. izhaja, da se je prvotoženec s službenim vozilom, ki je imel relativno malo kilometrov, vozil sam, nadzor pa je odkril nenavadno visoke zneske za taksi. A.A. se do vprašanja, ali je izven delovnega časa opravljala delo za B. ali za prvotoženca, v svoji izjavi ni opredelila. Zaradi protipravnega ravnanja prvotoženca je tožeči stranki nastala škoda v višini izplačanih nadur, ki niso bile opravljene zanjo. Priglaša stroške pritožbe.

4. Prvotoženec se pritožuje zoper I/1.a in I/1.b točko izreka navedene sodbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da naj bi jo za stroške dodatnega parkirnega mesta za svoje osebno vozilo od konca leta 2009 do maja 2010 iz hude malomarnosti oz. namenoma oškodoval. Navaja, da je bila garaža pri rezidenci prenizka za uporabo, zato v njej ni mogel parkirati svojega novega osebnega vozila. Dve parkirni mesti pri veleposlaništvu sta zasedali službeni vozili, eno vozilo je bilo na razpolago za E.E., za F.F. pa se je najemnina za njegovo vozilo plačevala iz limita nastanitvenih stroškov in brez soglasja, katerega bi moral po navedbah tožeče stranke on pridobiti. Poudarja, da zato ni mogel pričakovati, da se parkirišče za njegovo osebno vozilo ne more plačevati iz nastanitvenih stroškov, in si je parkirno mesto zagotovil v okviru 32. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in spremembe; Uredba). Meni, da je bil najem preko njegove snahe najugodnejša varianta. Navaja, da tožeča stranka nelogično zatrjuje, da najem ne bi bil sporen, če bi imel soglasje finančne komisije ... za precej dražji najem parkirnega mesta. Meni, da so očitki neutemeljeni, saj stroški nastanitvenega limita niso bili preseženi. Glede na plačevanje parkirnih mest za druge diplomate v okviru nastanitvenih stroškov se mu postavlja vprašanje škode na strani tožeče stranke. Navaja, da ni mogel pričakovati nenadnega odhoda E.E. in sprostitve njegovega parkirnega mesta pri veleposlaništvu in da so bili pogoji najemodajalca sklenitev najema za 6 mesecev s 3-mesečnim odpovednim rokom. Meni, da je ravnal gospodarno in skrbno, ker je bil najem glede na cene v B. zelo ugoden, njegovi nastanitveni stroški pa so bili 30 % nižji od dovoljenega. Glede na navedeno meni, da ni podana protipravnost njegovega ravnanja. Navaja, da se je pri tožeči stranki telefonsko zanimal, da stroški za najem garaž sodijo v nastanitveni limit javnega uslužbenca v tujini, tudi G.G. je dopustila možnost, da mu je to povedala. Nadalje navaja, da tožeča stranka od njega ne zahteva specificirano, kateri del sredstev postrežnine je bil porabljen neutemeljeno, iz zahtevka pa tudi ni razvidno, kateri del je bil porabljen namensko. Meni, da iz priloženih računov ni mogoče ugotoviti, da je bil del sredstev namenjen za reprezentanco. Navaja, da je sodišče ugotovilo kršitev Navodil o finančnem in materialnem poslovanju diplomatsko konzularnih predstavništev RS (Navodila o poslovanju), ker ni dokazal, da je sredstva uporabljal namensko, do ostalih splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti pa se sodišče ni opredelilo v taki meri, da bi bila podana njegova odškodninska odgovornost. Trdi, da iz nobenega akta delodajalca ne izhaja določno, kaj predstavljajo sredstva postrežnine, tožeča stranka pa sama navaja, da so ta sredstva namenjena tudi za storitve v rezidenci veleposlanika. Navaja, da službe ... sprotno niso podajale pripomb ali zahtev za dodatna pojasnila v zvezi s postrežnino, sam pa se je posluževal načina koriščenja postrežnine glede na predhodnika. V času njegovega mandata je bilo dogodkov, ki so terjali stroške postrežnine, bistveno več kot v drugih mandatih. Sporna sredstva so bila izplačana osebi, ki je stregla in bila najeta kot gospodinjska pomoč v rezidenci, zato se mu postavlja vprašanje višine pravno priznane škode, ki naj bi nastala tožeči stranki zaradi njegovega ravnanja. Meni, da se tožeči stranki na postavki postrežnina zaradi njegovega ravnanja niso znižala sredstva v višini, kot ugotavlja sodišče, ki bi moralo dejansko ugotoviti, kolikšna sredstva po posameznih mesecih naj ne bi bila porabljena za storitve gospodinjstva oziroma nenamensko. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prvotoženca navaja, da Navodilo o povračilu stroškov za nastanitev (Navodilo) v 6. členu določa, da lahko povračilo stroškov v okviru dovoljenega limita javni uslužbenec uveljavlja na podlagi predhodnega soglasja Finančno računovodske službe ..., ki odobri vsebino in finančne pogoje najemne pogodbe. Navaja, da je neutemeljena pritožbena navedba, da F.F. ni imel soglasja za najem parkirnega prostora v okviru nastanitvenih stroškov, to pa je tudi nedovoljena novota. Na podlagi Uredbe se iz sredstev za povračilo nastanitvenih stroškov lahko povrnejo stroški enega parkirnega prostora oziroma garaže, tako ravnanje pa ni v skladu s temeljnimi načeli sistema javnih uslužbencev in gospodarno rabo javnih sredstev. Navaja, da se sporno parkirno mesto ne nahaja pri rezidenci ali pri poslovnih prostorih B., in ga ni mogoče povezati z bivanjem ali delovnimi obveznostmi prvotoženca, zato prvotoženec v nobenem primeru ne bi prejel soglasja za najem tega parkirnega mesta. Tožeča stranka ni bila dolžna zagotoviti parkirnega mesta za namen nakupa novega vozila. Trdi, da je prvotoženec to parkirno mesto potreboval v zasebne namene. Parkirno mesto E.E. pred rezidenco je bilo prosto že od januarja 2010, sporno garažo pa je prvotoženec najemal šele od februarja 2010 dalje. Pojasnjuje, da je prvotoženec sicer kot vodja predstavništva razpolagal s službenim vozilom in voznico A.A.. Navaja, da Uredba v četrtem odstavku 23. člena podrobneje določa izplačilo postrežnine, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da noben akt delodajalca ne določa, kaj predstavljajo sredstva postrežnine. Prvotoženec je ta sredstva porabil za nakup prehrambenih izdelkov in ne za plačilo storitev, porabil je tudi celotno postavko sredstev za reprezentanco. Prvotoženec tudi ni predložil dokazil, da je ta sredstva porabil za službene namene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Prvotoženec v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da je bil obseg dela na veleposlaništvu občutno povečan v času njegovega mandata zaradi X. in predsedovanja Slovenije EU, pa tudi zaradi sposobnosti in pripravljenosti A.A. za opravljanje različnih del za veleposlaništvo. Tožeča stranka je dolžna lokalno zaposlenim izplačevati nadure, tudi če to v pogodbi o zaposlitvi ni zajeto. Meni, da mu ne gre očitati protipravnega ravnanja, saj je potrebno upoštevati lokalno in tudi slovensko delovnopravno zakonodajo. Kompenzacija s prostimi dnevi za to delavko ni bila mogoča, ker ni opravljala dela v določenem rednem delovnem času, ampak so se protokolarne obveznosti vršile tudi zvečer in ob praznikih, za kar je bilo delavki potrebno priznati nadurno delo in ji ga plačati. To nadurno delo ni povezano z delom in dejavnostjo D. poslovnega sveta, ki je bil ustanovljen februarja 2010, A.A. pa za delo ni plačana iz sredstev .... Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Tožeča stranka se je z vlogo z dne 28. 12. 2015 odpovedala pritožbi zoper zavrnilni del sodbe zoper drugotoženo stranko v točki II/2. izreka in predlagala, da sodišče v tem delu nadaljuje postopek proti prvotoženi stranki in odloči o podrednem zahtevku. Hkrati je umaknila zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov do 25. 5. 2011. Izpostavlja, da gre pri letalskih kartah za samostojne zahtevke in da sta bila zahtevka za navedena zneska zavrnjena v celoti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s predlogom tožeče stranke izdalo sklep z dne 8. 1. 2016 in sklenilo, da se predlog za odločitev o podrednem zahtevku zavrže. Tožeča stranka je zoper ta sklep vložila pritožbo iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da gre pri zahtevi zoper drugotoženo stranko za objektivno kumulacijo petih zahtevkov za plačilo petih letalskih vozovnic. Gre za različno dejansko podlago zahtevkov, kar izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep opr. št. III Ips 108/2001). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v odločanje sodišču prve stopnje, prvotožencu pa naloži v plačilo stroške pritožbe.

8. Pritožba tožeče stranke zoper sklep je utemeljena, pritožbi tožeče stranke in prvotoženca zoper sodbo pa nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba tožeče stranke zoper sklep.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ko je štelo, da v zvezi z zahtevanim zneskom iz naslova letalskih kart ni podlage za odločanje o podrednem zahtevku, ker je bilo delno ugodeno primarnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da je znesek iz naslova petih letalskih kart enotna terjatev, zato o podrednem tožbenem zahtevku (glede zavrnjenega dela zoper drugotoženko) ni odločalo, saj sodišče o podrednem zahtevku odloča le, če je primarni tožbeni zahtevek zavrnjen. Pravilnost tega stališča pritožbeno sodišče presoja v okviru uporabe materialnega prava, vendar pa ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kot to neutemeljeno uveljavlja tožeča stranka v pritožbi zoper sklep.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od prvotoženca, ki je bil v času od 9. 10. 2006 do 8. 10. 2010 veleposlanik Republike Slovenije v B., zahteva povračilo škode zaradi nekaterih protipravnih ravnanj, ki so bila ugotovljena ob izrednem nadzoru nad delovanjem in izvajanjem nalog Veleposlaništva RS v B.. Od drugotoženke, ki je bila prvotoženčeva žena, pa tožeča stranka zaradi neupravičene obogatitve vtožuje povračilo stroškov letalskih vozovnic. Kot je navedeno v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženca glede plačila stroškov najema garaže, postrežnine in letalske vozovnice, zoper drugotoženko pa je delno ugodilo tožbenemu zahtevku glede plačila stroškov treh letalskih vozovnic. Preostanek tožbenega zahtevka zoper prvotoženca (povračilo stroškov znižanja depozita za prostore veleposlaništva, čiščenja rezidence, plačil v restavraciji oz. stroškov reprezentance) in zoper druogotoženko (povračilo stroškov dveh letalskih vozovnic) pa je zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

12. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je prvotoženi s svojim ravnanjem povzročil škodo z izplačevanjem nadur lokalno zaposleni uslužbenki A.A.. Delodajalec je dolžan opravljene nadure delavcu plačati tako po slovenski kot po lokalni, B. zakonodaji. Pritožbene navedbe, da nadurno delo A.A. za izvedbo nalog Veleposlaništva v B. ni bilo potrebno in da nadure te delavke niso bile opravljene za toženo stranko, so neutemeljene in nekonkretizirane. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sta edina diplomata (F.F. in E.E.) izpovedala, da A.A. nadurnega dela v prostorih ni opravljala. Iz pisne izjave E.E. z dne 13. 11. 2014 namreč izhaja, da je imela A.A. pri sebi uraden žig ambasade in je možno, da je delala od doma. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je ta delavka sicer opravljala tudi dela voznice, zato je veliko svojega dela opravila na terenu in izven rednega delovnega časa. Poleg del voznice je opravljala še dela tajnice - kot je pojasnil E.E., je bila prvotoženčeva poslovna tajnica in je zaradi poznavanja jezika vodila vso poslovno korespondenco z B. podjetji. Prvotoženec je pojasnil, da je v času njegovega mandata Slovenija predsedovala EU, več opravil pa je bilo tudi v okviru X., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se nadure pred začetkom in po koncu mandata prvotoženca niso opravljale. Sedanja veleposlanica v I.I. je v svoji izjavi posebej izpostavila delavko A.A. kot zelo sposobno, samostojno in lojalno, s pomočjo katere je lahko v precejšnji meri obdržala določeno kontinuiteto dela iz prejšnjih mandatov. Ta priča je tudi pojasnila, da so s pomočjo te delavke lahko tudi ponovno vzpostavili delo D. poslovnega kluba, in da je delo A.A. še posebej pomembno na področju gospodarskega sodelovanja. Tudi E.E. je izpostavil pozitivno in ključno vlogo prvotoženca pri dejavnosti poslovnega sveta, kjer je prvotoženec delal z A.A.. Ta priča je tudi pojasnila, da so poslovni sveti držav pomemben del aktivnosti veleposlaništva in prispevajo k prepoznavnosti Slovenije v tujini, kar Slovenija podpira. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo potrebe za zaposlitev še ene tajnice poleg C.C. in da A.A. nadur ni opravljala za tožečo stranko. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke iz naslova opravljenih in izplačanih nadur A.A..

K pritožbi prvotoženca zoper sodbo:

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da uporabnina za garažo, v kateri je prvotoženec parkiral svoje novo osebno vozilo (ki ga je v B. kupil zaradi davčnih ugodnosti), ne sodi med potrebne stroške namestitve. Iz 32. člena Uredbe med drugim izhaja, da sme javni uslužbenec iz sredstev za povračilo nastanitvenih stroškov poravnavati tudi stroške najemnine bivalnih prostorov s stroški skupnih prostorov, parkirnega prostora oziroma garaže, ne sme pa poravnavati stroškov, ki niso neposredno povezani z bivanjem. Glede na navedeno določbo prvotoženec ni bil upravičen do (dodatnega) parkirnega prostora, saj mu je bil dodeljen službeni avto, ki je bil parkiran pred veleposlaništvom, in voznica. Iz 6. člena Navodil o povračilu stroškov za nastanitev izhaja, da lahko javni uslužbenec uveljavlja povračilo nastanitvenih stroškov na podlagi predhodnega soglasja Finančno računovodske službe ..., ki odobri vsebino in finančne pogoje posamezne najemne pogodbe. V tem členu je posebej določen postopek z vlogo za odobritev povračila nastanitvenih stroškov, ki pa ga prvotoženec ni spoštoval, kar priznava tudi sam v pritožbi. Prvotoženec bi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, od konca januarja 2010 zaradi odhoda E.E. ne nazadnje lahko uporabljal parkirišče pred veleposlaništvom. Sporno garažo je prvotoženec po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje najemal šele od februarja 2010 dalje, zato v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da ob sklenitvi najemne pogodbe ni mogel pričakovati, da se bo sprostilo parkirno mesto zaradi odhoda g. E.E.. Navedeno pa je po oceni pritožbenega sodišča nebistveno za odločitev v konkretni zadevi. Tožeča stranka namreč ni bila dolžna kriti uporabnine oz. najemnine za garažo za tožnikovo novo osebno vozilo. Ker je prvotoženec denar za najemnino izplačeval svoji snahi kar iz blagajne, je tožeči stranki povzročil škodo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji jo je dolžan povrniti. Nerelevantne za odločitev so zato tudi pritožbene navedbe o tem, da nastanitveni stroški sicer niso bili preseženi, da je bil najem preko njegove snahe cenejši in da je bila garaža pri rezidenci prenizka za uporabo.

14. Uredba v 23. členu določa tudi povračilo stroškov za postrežbo, ki pripada vodji predstavništva za pomoč v gospodinjstvu. Gre za povračilo stroškov, ki poleg izplačil za redno delo obsega vse dajatve iz tega naslova. Nadomestilo izplačuje blagajnik predstavništva neposredno upravičencu za plačilo opravljenih storitev na podlagi pogodbe, ki jo s soglasjem generalnega sekretarja ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, sklene vodja predstavništva z izvajalcem storitev, ali na podlagi računov za ustrezno storitev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prvotoženec sredstva postrežnine, ki jih je prejel iz blagajne, porabil za podporo reprezentanci in za svojo osebno porabo. Tožnik v sodnem postopku ni zatrjeval, da je sredstva postrežnine vsaj deloma porabil za storitve pomoči v gospodinjstvu, kar pomeni, da so bila vsa sredstva iz tega naslova porabljena nenamensko. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da so bila sredstva izplačana osebi, ki je stregla in bila najeta kot gospodinjska pomoč, prav tako pa tudi ne navedbe, da bi morala tožeča stranka specificirati, kateri del postrežnine je porabil nenamensko. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da službe ... sprotno niso podajale pripomb za dodatna pojasnila v zvezi s postrežnino, saj iz dokaznega postopka izhaja, da so tožnika z depešami opozarjali na pomanjkljivosti finančnih poročil. Sicer pa tudi morebitna odsotnost sprotnih pripomb na nepravilnosti ne more sanirati prvotoženčevega protipravnega ravnanja, saj je sredstva postrežnine porabljal nenamensko. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da za odločitev o tem delu zahtevka ni pomembno, ali je bil limit za postrežnino prekoračen ali ne, saj je prvotoženec skladno s 5. členom Navodil o poslovanju dolžan sredstva porabljati namensko. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, saj je ugotovilo, da je prvotoženec vedel, čemu so namenjena sredstva postrežnine, a jih je porabljal za drug namen, s čimer je kršil Navodila o poslovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka izplačala nekaj, česar ne bi smela, zato je bila oškodovana. Glede na vse navedeno je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dolžan tožeči stranki povrniti ta izplačila.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških, vezanih na pritožbi zoper sodbo in odgovora na pritožbi, temelji na določbah 165. člena ZPP. Tožeča stranka in prvotoženec s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta stroške pritožb, sama pa krijeta tudi stroške odgovorov na pritožbo, ker z njima nista bistveno pripomogli k reševanju zadeve (1. odstavek 154. in 155. člena ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sklep:

17. Tožeča stranka je s tožbo z dne 10. 2. 2012 od prvotoženca in drugotoženke skupaj zahtevala plačilo 838,00 EUR z obrestmi, od prvotoženca pa je zahtevala še plačilo štirih letalskih vozovnic. S spremembo tožbe z dne 22. 10. 2014 je tožeča stranka povračilo navedenih petih letalskih vozovnic primarno zahtevala od drugotoženke, podredno pa od prvotoženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je za zneska 205.220,00 X v evrski protivrednosti 1.269,14 EUR na dan 7. 5. 2008 in 169.880,00 X v evrski protivrednosti 1.479,66 EUR na dan 21. 2. 2009, oba z obrestmi, pravica do sodnega varstva zoper drugotoženko zastarala. Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na dejstvo, da je zavrnilo primarni zahtevek glede navedenih dveh letalskih vozovnic, odločati še o podrednem zahtevku, torej o zahtevku glede istih dveh letalskih vozovnic zoper prvotoženca, zoper katerega je tožeča stranka tak zahtevek uveljavljala že v tožbi. Kot pravilno navaja pritožba, gre pri zahtevanih zneskih zaradi nakupa letalskih kart za samostojne zahtevke, kar pomeni, da je primarni in podredni zahtevek postavljen posebej za vsakega izmed njih, in ne za vse skupaj. Ker je sodišče prve stopnje primarna zahtevka za plačilo zneskov 205.220,00 X v evrski protivrednosti 1.269,14 EUR na dan 7. 5. 2008 z obrestmi in 169.880,00 X v evrski protivrednosti 1.479,66 EUR na dan 21. 2. 2009 z obrestmi zoper drugotoženko zavrnilo, bi moralo odločati še o podrednih zahtevkih za plačilo istih zneskov, ki ju je tožeča stranka naperila proti prvotožencu za primer, ko bi bil zahtevek zoper drugotoženko zavrnjen.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ampak je brez pravne podlage zavrglo predlog za odločitev o podrednem tožbenem zahtevku, ki je v bistvu predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Glede na to, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dopolnilne sodbe iz 325. člena ZPP, je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti, zadeva pa se vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo o navedenem predlogu odločiti v skladu z določbami 326. člena ZPP.

19. Sodišče prve stopnje naj po potrebi dopolni dokazni postopek glede odškodninske odgovornosti prvotoženca glede nakupa letalskih kart in po preučitvi vseh dokazov odloči o podrednem tožbenem zahtevku glede zneska 205.220,00 X v evrski protivrednosti 1.269,14 EUR na dan 7. 5. 2008 in zneska 169.880,00 X v evrski protivrednosti 1.479,66 EUR na dan 21. 2. 2009, oba z obrestmi, kot je zahtevano.

20. Odločitev o stroških pritožbe zoper sklep temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 790/2004
• VDSS sodba Pdp 41/2010
• VDSS sodba Psp 694/2007