VDSS sodba Pdp 306/2016

Jedro

Delovno mesto „diplomirana medicinska sestra v C.“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 35. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še štiri napredovanja, ki jih je tožena stranka pridobila na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v C. v 31. plačni razred. Zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vrnitev preveč izplačanih plač.

Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 2.785,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 279,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v celoti spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno pa sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je bila pred in po prevedbi zaposlena kot medicinska sestra v A., kjer se obravnava najtežje bolnike in je posledično delo organizirano ob primarnem načelu zdravstvene nege, to je ena medicinska sestra oskrbuje bolnika od začetka do konca turnusa, kar pomeni, da je sestra samostojno odgovorna za bolnika, nadzor nad njenim delom pa izvajajo timske oziroma nadzorne medicinske sestre (slednje so bile lahko diplomirane ali srednje medicinske sestre in so upravičene do dodatka). O stanju pred in po prevedbi je izpovedala B.B. in sicer, da so pred letom 2008 v A. delo ob pacientu opravljale srednje in višje medicinske sestre, po prevedbi pa diplomirane medicinske sestre. Meni, da iz navedenega sledi, da so isto delo po opisu del in nalog pred prevedbo opravljale srednje medicinske sestre, po prevedbi pa diplomirane medicinske sestre. Na istem delovnem mestu je tako prišlo do dviga izobrazbene strukture in tožeča stranka je ob upoštevanju dogovora z dne 26. 5. 2009 z aneksom pravilno izvedla prevedbo zdravstvenega tehnika v C. na delovno mesto ..., kar tudi ni sporno v inšpekcijskem pregledu. Meni, da je tožeča stranka prevedbo izvedla na ustrezen način z aneksom in da je prevedbo možno po ZSPJS izpeljati samo tako, da se prenesejo vsa napredovanja. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da se delo srednje in diplomirane medicinske sestre razlikuje, pri čemer je sodišče spregledalo izjavo B.B. Navaja, da tožena stranka, ki je bila pred prevedbo zaposlena na delovnem mestu zdravstveni tehnik v C., je bila s strani tožeče stranke z aneksom veljavnim od 1. 8. 2008 prevedena 80 % na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre (DMS) in 20 % na delovnem mestu srednje medicinske sestre (SMS). Meni, da je v okviru prevedbe potrebno napredovanja upoštevati ter ne pride do uporabe 19. člena ZSPJS, saj gre za zakonita napredovanja na istem delovnem mestu in ne za zaposlitev oziroma premestitev na drugo delovno mesto, ki se izvedene s pogodbo o zaposlitvi. Navaja, da so zdravstveni tehniki pred prevedbo v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi izvajali zdravstveno nego v A. po primarnem načelu zdravstvene nege (ena sestra za enega pacienta), zato je po opisu del in nalog delovno mesto zdravstvenega tehnika pred prevedbo identično delovnemu mestu DMS v C. po prevedbi in ne delovnemu mestu SMS v C., ki zgolj sodeluje pri sprejemanju pacienta. Podoben problem je podan tudi v drugih poklicih, tako je npr. do spregleda izobrazbe prišlo pri učiteljih, katerim so se napredovanja upoštevala. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, ki povzema sodno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 192/2015, da v primeru ničnosti določila 190. in 191. člena OZ ne pridejo v poštev. Kondikcijski zahtevek ima obogatitveno naravo, zato je treba uporabiti določbo 190. člena OZ in naslednje. Meni, da je tožeča stranka za domnevne nepravilnosti vedela in je morala poznati tudi zakon, tako da vračila ne more zahtevati. V skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, sprejetim na občni seji 18. in 19. 6. 1996, se pravni standard manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi, ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved prekrši, česar pa sodišče v izpodbijani sodbi ni presojalo. Tudi druge določbe zakona določajo poseben pristop pri ugotavljanju nezakonitosti, tako da se v primeru drugega odstavka 74. člena ZJU upošteva tudi potek časa in druge pomembne okoliščine. Pritožba še izpostavlja, da zakonodajalec v 3. členu ZSPJS izrecno ni določil sankcije ničnosti, pri čemer pa je mogoče smiselno uporabiti določbo 74. člena ZJU, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi v primeru, da javni uslužbenci ne izpolnjujejo pogojev za delovno mesto, razveljavi. Zakon torej določa le sankcijo razveljavitve v primerih, ko je javni uslužbenec zaposlen na delovnem mestu, za katerega ne izpolnjuje pogojev in za katerega dejansko prejema nezakonito plačo oziroma so mu zagotovljene pravice v večjem obsegu kot je to določeno z zakonom.

3. Tožena stranka je predložila še dopolnitev pritožbe, ki jo je sodišče prejelo dne 6. 4. 2016, ki pa je bila vložena po poteku pritožbenega roka (ki je potekel z dnem 9. 2. 2016), zato jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi s tem, ker naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo na vse njene navedbe. Iz jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. Zoper take odločbe Ustava zagotavlja pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), to jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno argumentiralo z vsemi odločilnimi pravnimi in dejanskimi ugotovitvami. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsake navedbe v smeri, v kateri je zastavljena, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi odločitve, ki jo je sprejelo, in skoznjo odgovarja na navedbe stranke. Oba pristopa sta dopustna in če se sodišče odloči za enega izmed njih, to ne pomeni niti kršitve 22. niti 25. člena Ustave. Ker je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, je mogoče izpodbijano sodbo v celoti preizkusiti, zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožeča stranka kot delodajalec od tožene stranke zahteva vračilo preveč izplačanih plač v zvezi z napredovanji, ki jih je toženki obračunavala za 80 % delovnega časa, ki ga je opravljala na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre, saj na tem delovnem mestu ni bila upravičena do prenosa napredovanj, ki jih je dosegla pred 1. 8. 2008 kot srednja medicinska sestra. Napredovanja pa je tožeča stranka toženki pravilno upoštevala pri plači za 20 % delovnega časa na delovnem mestu srednje medicinske sestre. Tožena stranka, ki je zdravstveni tehnik s V. stopnjo izobrazbe, je bila pred uveljavitvijo novega plačnega sistema v javnem sektorju, torej pred 1. 8. 2008, zaposlena pri tožeči stranki na delovnem mestu „zdravstveni tehnik v C.“. Po uveljavitvi novega plačnega sistema pa sta stranki sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi (A1), tožničino delovno mesto pa je bilo prevedeno v delovno mesto „srednja medicinska sestra v C.“ in uvrščeno v 23. plačni razred. Predmet tožbenega zahtevka je nezakonito izplačevanje plače toženi stranki kot srednji medicinski sestri, ki je imela t.i. kombinirano pogodbe, pri katerih so se pri določitvi plačilnega razreda za delo na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre upoštevala tudi vsa napredovanja, ki jih je tožena stranka dosegla na delovnem mestu srednje medicinske sestre.

8. Tožena stranka je dne 16. 7. 2009 sklenila aneks k pogodbam o zaposlitvi za t.i. kombinirano delo z veljavnostjo od 1. 8. 2008 dalje, v katerem je bilo določeno, da opravlja 80 % dela diplomirane medicinske sestre (80 %) in 20 % dela srednje medicinske sestre, ter v ustreznem deležu delo srednje medicinske sestre, vendar ne manj kot 20 %. V sporni zadevi je odločilno predvsem, ali so bila pri 80 % delovnega časa, oziroma za delovno mesto diplomirane medicinske sestre, zakonito upoštevana tudi napredovanja (za 4 plačne razrede), ki jih je tožena stranka dosegla pred tem na delovnem mestu za V. stopnjo izobrazbe, to je za na delovnem mestu srednje medicinske sestre.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZSPJS) v tretjem odstavku 3. člena določa, da se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, se uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu ZSPJS je urejeno ravnanje v primeru nezakonitosti. V primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS določena in izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, se za vračilo preveč izplačanih zneskov uporabljajo splošna pravila civilnega prava.

10. Tožeča stranka je na podlagi 3a. člena ZSPJS vložila tožbo za povračilo preveč izplačanega zneska, torej napredovanj, do katerih tožena stranka ni upravičena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prevedbo delovnega mesta ob uvedbi novega plačnega sistema. Delovno mesto tožene stranke je bilo ob prehodu v nov plačni sistem prevedeno v delovno mesto „srednja medicinska sestra v C.“, ki je uvrščeno v 23. plačni razred, določen pa ji je bil prevedeni plačni razred delovnega mesta (19. plačni razred), prevedeni plačni razred tožene stranke v višini 23. plačni razred in določen plačni razred v skladu z ZSPJS v višini 27. plačni razred, upoštevajoč štiri plačilne razrede napredovanj, ki jih je tožena stranka dosegla do 31. 7. 2008. V zvezi s tem je torej bistveno, da ne gre za vprašanje pravilnosti prevedbe temveč za vprašanje, ali je bilo lahko kasneje, v letu 2009, z aneksom določeno, da tožena stranka tudi za delovno mesto, za katerega ne izpolnjuje pogojev, prejema oziroma se ji upoštevajo dosežena napredovanja. Delovno mesto „diplomirana medicinska sestra v C.“ je uvrščeno v 33. plačni razred. Toženi stranki pa je bil (za 80 % delovne obveznosti) določen 35. plačni razred. Kot izhodišče je bil namreč upoštevan 33. plačni razred tega delovnega mesta, od katerega je tožeča stranka, v skladu s 14. členom ZSPJS, zaradi nedoseganja zahtevane izobrazbe odštela dva plačna razreda, nato pa v nasprotju z ZSPJS prištela še štiri napredovanja, ki jih je tožena stranka pridobila na delovno mesto srednje medicinske sestre. Tožena stranka bi torej morala biti uvrščena na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v C. v 31. plačni razred.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je za odločitev bistvena tudi določba 6. člena Pravilnika o napredovanju delavcev v zdravstvu (Ur. l. RS, št. 41/94 s spremembami), v skladu s katerim zaposleni, ki ne izpolnjujejo predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, ne morejo napredovati. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ne morejo priznati napredovanja po dejanskem delu diplomirane medicinske sestre, zato je bilo tudi utemeljeno zavrnjeno navajanje tožene stranke glede same vsebine dela ter da naj bi prevedbo predstavljal aneks z dne 16. 7. 2009 o tem kombiniranem delovnem mestu in ne aneks z dne 1. 8. 2008. Zaradi neizpolnjevanja pogoja strokovne izobrazbe je bila torej tožena stranka upravičena do izplačila plače v višini 31. plačnega razreda v skladu s 14. členom ZSPJS.

12. Nadalje je zmotno stališče pritožbe, da v tem primeru ni mogoče uporabiti določb o ničnosti. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan.

13. Ker niti ni bila sporna višina neupravičeno izplačanega dela plače, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki vrniti znesek 2.785,95 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izračun oziroma specifikacijo zahtevka, kot je razvidna iz priloge A4.

14. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo navedb, ki se nanašajo na dopolnitev pritožbe, saj so bile podane prepozno, niti ne gre za pravne podlage, ki bi lahko bile relevantne za odločitev v tej zadevi. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo delovno mesto toženke pred prevedbo primerljivo z delovnim mestom diplomirane medicinske sestre in ne delovnim mestom srednje medicinske sestre.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 183/2016
• VDSS sklep Pdp 1122/2015
• VDSS sodba Pdp 172/2016