VDSS sodba Pdp 250/2016

Jedro

Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v spornem obdobju z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter z zlorabo svojega položaja vodje spravila v zmoto in tožečo stranko zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Vtoževanih izplačil in povrnitve stroškov nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 141.163,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni toženki povrne stroške postopka v višini 3.202,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe navedlo, da je v dokaznem postopku prebralo listine, ki se nahajajo v prilogah spisa, zapisnike o izpovedih strank in prič v zadevah opr. št. I Pd 2983/2013, I Pd 2984/2013 in I Pd 2985/2013 ter zaslišalo toženko ter priče A.A., B.B. in C.C., v razlogih sodbe pa so nato podana nasprotja z navedenimi listinami, zapisniki in prepisi zvočnih posnetkov.

V individualnih delovnih sporih je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka toženki, B.B. in A.A. zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker so storili očitane kršitve. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da obstoj teh kršitev ni bistven za razrešitev predmetnega spora, saj je protipravno ravnanje ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je v tem sporu bistveno, da je bilo delo po navodilih nadrejene opravljeno. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da B.B. in A.A. dela po pogodbi o zaposlitvi nista opravila, na delo nista hodila, zato nista upravičena do plačila. Toženka je zaradi sorodstvenih vezi naklepno opuščala izvajanje pooblastil, ki jih je nanjo prenesel delodajalec. Lažno je prikazovala prisotnost B.B. in A.A. na delu, zato ni bilo mogoče ugotoviti, da na delo v resnici nista prihajala, prav tako je lažno prikazovala, da sta opravljala naloge, skladno s pogodbo o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da morata delavca delo opravljati po navodilih delodajalca oziroma nadrejenega, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Takšnega določila ni. Nadrejeni teh pooblastil na podlagi pogodbe o zaposlitvi ne more pridobiti. Nasprotno bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo na podlagi zaslišanj strank in prič v že citiranih zadevah. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejanskega stanja nekritično oprlo le na izpovedi toženke in ostalih dveh vpletenih delavcev, ki so vsi zainteresirani za uspeh v tem delovnem sporu. Toženka je mati B.B., A.A. pa njegova partnerka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da so delovni dan začeli skupaj v pisarni toženke doma, na način, kot so ga opisali. Po vsakodnevnem jutranjem sestanku pri toženki doma naj bi se v avtomobilu skupaj pripeljali na sedež tožeče stranke, kar ne drži, saj iz izjave vratarja izhaja, da je toženka na delo prihajala sama. Prav tako nihče od ostalih sodelavcev iz ... ni videl, da bi toženka, B.B. in A.A. na delo prihajali skupaj. Slednjih na delu dnevno niso videvali. V pogodbi o zaposlitvi sta imela kot kraj opravljanja dela določen sedež delodajalca. Prav tako ne držijo njihove navedbe, da sta v delovno sobo v mansardi odšla po stopnicah mimo vratarja. Sodelovanje z D.D. ni bilo del obveznosti B.B. Bila je gostja tožeče stranke manj kot en mesec, zato njena izjava ni ključna za ugotovitev, da sta svoje delo opravljala ves čas zaposlitve pri tožeči stranki, to je več let. Ugotovitev, da sta B.B. in A.A. svoje delo opravila, ni mogoče opreti na izpoved priče C.C., ki z delom A.A. ni imel nobene zveze, še manj pa na izpoved vratarja E.E., saj je povedal, da sta na delo prišla le nekajkrat.

C.C. je izjavil, da B.B. pri tožeči stranki ni imel kaj dosti delati. Slednji svojih obveznosti ni opravil, saj doktorskega študija ni zaključil niti v podaljšanem roku. Tudi iz predloženih letnih poročil izhaja, da B.B. svojih obveznosti ni izpolnjeval. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je B.B. svoje delo opravljal vsak dan, tudi v soboto in nedeljo, temelji izključno na navedbah toženke.

Med dela, ki jih je A.A. opravila za tožečo stranko, je mogoče šteti le izvedeno inventuro in različno pisarniško delo, ki ga je opravila v času, ko je bila v prostorih tožeče stranke, vsega ostalega, kar naj bi delala, ni mogoče opredeliti za njeno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, ampak za aktivnosti, ki jih je opravila v lastnem interesu oziroma v zasebnem interesu toženke in B.B. Prav tako ni bilo podlage za to, da je A.A. dela opravljala na različnih lokacijah. Zaposlena je bila na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec, zato bi morala opravljati administrativna dela. Njeno opravljanje zasebnih študijskih obveznosti v delovnem času ni bilo v interesu tožeče stranke in dokazuje, da svojega dela ni opravljala. Nihče iz ... ni znal izpovedati, kaj naj bi pri toženi stranki delala, razen v času inventure. Sama je v svoji izpovedi, podani na zaslišanju v zadevi opr. št. I Pd 2985/2013, med svoja dela uvrstila predvsem opravljanje študijskih obveznosti, pomoč B.B. pri izvajanju njegovih delovnih obveznosti, delo z C.C., delo na raznih projektih in pisanje člankov, glede katerih ni znala nič podrobneje pojasniti. Izrecno je navedla, da s sodelavci iz ... ni sodelovala, čeprav je bilo njeno delo po pogodbi o zaposlitvi administrativna podpora temu oddelku. Stališče sodišča prve stopnje, da ni pristojno presojati pravilnosti toženkine ocene, da je delo izpolnila, je napačno, saj izvedeni dokazi, vključno z izpovedbo A.A. kažejo nasprotno. Tedanji direktor F.F. je izpovedal, da toženka A.A. ni imela pristojnosti odrejati delovnega časa. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedeno delo B.B. in A.A. dokazuje objavljanje znanstvenih člankov in prispevkov, je napačna. Golo navajanje objav, brez pojasnila o njihovi vsebini, namreč tega ne dokazuje. B.B. in A.A. sta na različne lokacije (na fakultete, toženkin dom) hodila zaradi lastnih interesov, zato do stroškov v zvezi z delom nista upravičena.

Sodišče prve stopnje je pri presoji obravnavane zadeve uporabilo previsok dokazni standard, saj je v okviru sojenja in iskanja materialne resnice zasledovalo stopnjo gotovosti. V kolikor bi odločalo s stopnjo prepričanja oziroma celo verjetnosti, bi ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, tako da se lahko preizkusi. Prav tako ni utemeljen očitek o protispisnosti oziroma nasprotju med listinami in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tožeča stranka v pritožbi protispisnost utemeljuje z navedbami, da so v razlogih sodbe podana nasprotja med izvedenimi dokazi in navaja, da iz izpovedi strank in prič izhaja drugačno dejansko stanje, kar pa po vsebini predstavlja izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja oziroma dokaznih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju. Očitek, da sta podani bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

7. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, opisanega v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je očitala, da jo je v obdobju najmanj od začetka leta 2012 z namenom, da bi svojemu sinu B.B. in njegovi partnerki A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, z lažnivim prikazovanjem, in sicer z zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnivim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja vodje ..., spravila v zmoto in zapeljala, da je v škodo svojega premoženja navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračilo stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. Vtoževano škodo predstavlja vsota izplačil iz naslova bruto plač ter povračila stroškov za prihod na delo in prehrano v obdobju od 9. 11. 2010 do 8. 11. 2013 za B.B. v višini 70.427,07 EUR, za A.A. pa v višini 70.736,00 EUR, skupno torej 141.163,07 EUR.

8. Materialnopravno podlago za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za nastalo materialno škodo delodajalcu, ki jo povzroči delavec pri opravljanju dela ali v zvezi z delom, predstavlja določba prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katero je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, dolžan to škodo delodajalcu povrniti. Vsebinsko identično določbo vsebuje prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter odgovornost toženke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vseh predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke, tj. obstoja škode, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta B.B. in A.A. svoje delo skladno s sklenjenima pogodbama o zaposlitvi opravila. Delo sta opravljala izven svojega doma in na podlagi dogovora z nadrejeno. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

10. B.B. je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen na delovnem mestu mladi raziskovalec na enovitem doktorskem študiju v ... Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da svojih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi ni izpolnil. Izvedeni dokazi tudi po oceni pritožbenega sodišča nudijo zadostno oporo za zaključek, da je opravljal naloge v zvezi s podiplomskim raziskovalnim usposabljanjem (doktorat) in izsledke svojih raziskav objavljal v znanstvenih člankih ter sodeloval na konferencah, kar je dejansko predstavljalo vsebino dela, ki ga je bil dolžan opravljati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Svojega dokaznega zaključka v tem delu sodišče prve stopnje ne gradi izključno na izpovedih toženke in priče B.B., kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi, ampak ga utemelji tudi z oceno drugih dokazov (zaključnem poročilu o usposabljanju mladega raziskovalca, bibliografskimi kazalci raziskovalne uspešnosti, letnim poročilom o rezultatih usposabljanja mladega raziskovalca, izpisi iz baze COBISS, letnimi poročili tožeče stranke, prošnjo za podaljšanje roka za dokončanje študija). Da je B.B. opravljal svoje delo, je potrdil tudi kot priča zaslišani C.C., ki je bil s strani tožeče stranke določen kot tožnikov mentor. Izjava te priče, da B.B. pri tožeči stranki ni imel kaj dosti delati, je iztrgana iz konteksta in ji ni mogoče pripisati takšnega pomena, kot ga navaja tožeča stranka v pritožbi. C.C. je na zaslišanju pojasnil, da B.B. pri tožeči stranki ni imel kaj dosti delati zaradi vsebine doktorata, ki ga je opravljal. Doktorat je namreč opravljal na fakulteti G. in tam je bil tudi njegov mentor z ustreznimi znanji, s katerim je sodeloval.

11. Dejstvo, ki ga tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da B.B. v predpisanem roku ni zaključil študija (izostal je le še zagovor doktorske disertacije), za razsojo obravnavane zadeve ni bistveno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja nasprotno in da ni mogoče napraviti drugačnega zaključka na podlagi izpovedi priče C.C. Ugotovljeno je, da je B.B. delo po pogodbi o zaposlitvi opravljal, zato je bil upravičen do plačila za opravljeno delo. Na podlagi prepričljive izpovedi toženke in B.B. je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je delo opravljal po 10 ur dnevno, občasno pa tudi med vikendi, zato v tej smeri podan pritožbeni očitek ni utemeljen.

12. A.A. je bila na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec v ... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delo opravljala direktno po navodilih nadrejene (toženke). Pri svojem delu je sodelovala pri administraciji (inventuri, selitvi pisarne, vodenju evidenc) in pri strokovnem delu (objavljala je članke, sodelovala je pri raziskavah). Delo je opravljala na različnih lokacijah. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke ne gradi izključno na izpovedih toženke in priče A.A., ampak jih utemelji tudi z oceno drugih dokazov (bibliografskimi kazalci raziskovalne uspešnosti, izpis iz baze COBISS, letnimi poročili tožeče stranke). Tudi priča C.C. je sicer res izpovedal, da z A.A. ni imel kaj dosti stika, vendar je kljub temu povedal, da je A.A. tudi njemu kdaj priskočila na pomoč. Ker so tudi ostali izvedeni dokazi potrjevali trditve toženke o delu A.A., jih je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot resnične ter jih posledično tudi pravilno vključilo v dejansko podlago svoje odločitve.

13. Delodajalec odreja delavcem delo preko svojih nadrejenih. Toženka je bila A.A. edina nadrejena. Ta je potrdila, da je dela opravila. To, ob upoštevanju celotnega dokaznega postopka, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostuje za zaključek, da je A.A. opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi. Tega zaključka ne uspe omajati dejstvo, da je imela vpisan magistrski študij, ki ni predstavljal njene delovne obveznosti niti dejstvo, da je v času zaposlitve pri tožeči stranki obiskovala predavanja. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovljeni obseg dela pravilno ugotovilo, da je, kljub obiskovanju predavanj, na letni ravni še vedno izpolnila 8 urno dnevno obveznost dela za tožečo stranko.

14. Tudi v letnih poročilih tožeče stranke je zabeleženo, da sta oba navedena sodelovala pri različnih projektih, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da sta opravljala dela v interesu tožeče stranke in izpodbije nasprotni pritožbeni očitek, da sta delo opravljala zgolj v lastnem interesu.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta navedena delo opravljala na različnih lokacijah (v pisarni toženke in v prostorih tožeče stranke), med delovnim časom pa sta hodila na predavanja, izpite, seminarje, zagovore nalog na fakultete ter po literaturo v knjižnico. B.B. je delo pretežno opravljal na fakulteti G., A.A. pa pri toženki doma in na fakultetah. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot prepričljivo in sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki jih je navedlo v utemeljitev teh svojih ugotovitev, kot pravilne. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da je bila narava dela B.B. in A.A. takšna, da ni zahtevala stalne fizične prisotnosti na delovnem mestu, s čimer je izpodbit tudi pritožbeni očitek, da navedena dela nista opravljala, ker ju sodelavci v ... dnevno niso videvali.

16. Ugotovitve, da je prihode in odhode B.B. in A.A. z zlorabo registrirnih kartic registrirala toženka, da torej nista sama ustrezno evidentirala svojih prihodov in odhodov na sedežu tožeče stranke, ne izključujejo ugotovitve, da sta svoje delo opravila. Ugotovljene kršitve ne dajo zadostne podlage za zaključek o obstoju odškodninske odgovornosti toženke, saj je za obstoj civilnega delikta potrebno ugotoviti obstoj vseh štirih elementov kumulativno. Z opisanim ravnanjem so navedeni kršili svoje delovne obveznosti, za kar so bili ustrezno sankcionirani z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Samo dejstvo, da sta B.B. in A.A. imela v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da se delo opravlja na sedežu delodajalca in da nista imela dovoljenja za delo izven prostorov tožeče stranke, za obravnavani odškodninski tožbeni zahtevek ni relevantno, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kljub temu, da dnevno nista bila prisotna na delu pri tožeči stranki, sta B.B. in A.A. svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila.

17. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji uporabilo previsok dokazni standard, v resnici izražajo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Sodišče prve stopnje je s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, pravilno ugotovilo obstoj pravno odločilnih dejstev. Pravilno je ugotovilo, da sta B.B. in A.A. svoje delo skladno s sklenjenima pogodbama o zaposlitvi opravila. Okoliščine, da je toženka mati B.B. in da je A.A. njegova partnerka, na prepričljivost te dokazne ocene nimajo vpliva, saj sodišče prve stopnje svojih dokaznih zaključkov ne gradi izključno na njunih izpovedih, ampak tudi na skladnosti njunih izpovedi z ostalimi izvedenimi dokazi.

18. Na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vplivajo tudi pritožbene navedbe, da so toženka in priči B.B. in A.A. spreminjali svoje izpovedi v tem postopku, kakor tudi v primerjavi z izpovedmi v drugih postopkih, ki so se vodili. Pri presoji izpodbijane odločitve je treba upoštevati, da gre vendarle za dokazno oceno in s tem povezanimi trditvami, komu verjeti in komu ne, ter kako posamezne izpovedi, povezane z drugimi dokazi, uporabiti pri sprejemu odločitve. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjski in posledično prepričljivi, zato pritožbeno sodišče nima dvoma v njihovo pravilnost.

19. B.B. in A.A. sta svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta bila skladno z 42. členom ZDR in 44. členom ZDR-1 upravičena do plačila za opravljanje dela. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da sta se na različne lokacije (fakultete oziroma toženkin dom) vozila zaradi zasebnih interesov, ampak zaradi izpolnjevanja nalog po pogodbi o zaposlitvi, je izpodbit tudi v tej smeri podan pritožbeni očitek, da nista upravičena do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Vtoževanih izplačil in povrnitev stroškov B.B. in A.A. nista prejela neutemeljeno. Ker škoda kot ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno podane za obstoj civilnega delikta, tožeči stranki ni nastala, v tem sporu ni podana odškodninska odgovornost toženke. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljen.

20. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za vtoževano škodo in posledično pravilno odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti pravdne stroške, zato so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

21. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.01.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1204/2010
• VDSS sklep Pdp 537/2016
• VDSS sodba Pdp 551/2013