VDSS sodba in sklep Pdp 156/2016

Jedro

Pravno zmotno je stališče, da je sklep uprave tožene stranke o razrešitvi tožnika iz vodilnega delovnega mesta zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto. Pogodba o zaposlitvi tožnika za delovno mesto izvršnega direktorja bi lahko zakonito prenehala le, če bi tožena stranka po razrešitvi tožniku tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik vodilni delavec, in ne poslovodni delavec, za katere ZDR-1 predvideva tudi drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, navedenih v zakonu, pravdni stranki nista mogli zakonito dogovoriti drugačnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, določenih v ZDR-1. Razrešitev tožnika torej ni mogla biti podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je bil zakonito razrešen s funkcije vodilnega delavca. Tak pravni položaj, ob upoštevanju specifike sklenjene pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto po 74. členu ZDR-1 pomeni, da reintegracija na to delovno mesto ni več mogoča oziroma dopustna. Zaradi tega je tožnik upravičen (le) do odškodnine oziroma reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ne bi nezakonito prenehala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/2, I/3 in I/4 izreka ter v delu točke II izreka, po katerem tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka I/1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se (1) kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke z oznako ... z dne 17. 11. 2014; (2) da se delovno razmerje tožeče stranke tudi po 17. 11. 2014 nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi z oznako ... z dne 4. 11. 2013; (3) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z oznako ... z dne 4. 11. 2013, v roku 8 dni pod izvršbo in (4) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki tudi po 17. 11. 2014 obračunati plačo in vse ostale bonitete po pogodbi o zaposlitvi z oznako ... z dne 4. 11. 2013 ter ji od 17. 11. 2014 dalje izplačati ustrezne neto zneske prikrajšanja po predhodnem odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v točki II izreka, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj ni dokazno ocenilo izvedenih dokazov, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je v celoti nekritično sledilo izpovedbam zakonitih zastopnikov tožene stranke in ni verjelo tožniku. Izpovedi zakonitih zastopnikov in prič niso povsem skladne in se v nekaterih delih pomembno razlikujejo. Nadalje navaja, da je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 4. 11. 2013, ki naj bi temeljila na sklepu tožene stranke št. ... tožnik navaja, da ni nesporno ugotovljeno dejstvo, da je s prejemom sklepa o razrešitvi prenehala pogodba o zaposlitvi. Zato gre za protispisno ugotovitev sodišča prve stopnje. Ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge tožnika, je s tem storilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Za popolno razjasnitev in pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z reševanjem spornega škodnega spisa je tožnik predlagal tudi vpogled v celotno korespondenco po elektronski pošti v zvezi s škodnim primerom ..., katere prejemniki ali pošiljatelji so tožnik, A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., kar naj bi predložila tožena stranka, ki s to korespondenco razpolaga. Sklep o njegovi razrešitvi je bil pripravljen vnaprej, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil sestanek dne 17. 11. 2014, na katerem je sodeloval tudi tožnik, prekinjen zaradi seje uprave tožene stranke, in da je bila tedaj sprejeta odločitev o tožnikovi razrešitvi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavzelo stališče, da ZDR-1 poleg taksativno naštetih primerov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tretjem odstavku 74. člena opredeljuje tudi dodaten način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, po katerem vodilnemu delavcu, ki ima za opravljanje vodilnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez njegove volje ali krivde zaradi predčasne razrešitve, ali ker po poteku mandata ni ponovno imenovan, pripadajo pravice, ki delavcem pripadajo na podlagi določb zakona, ki velja za odpoved iz poslovnega razloga. Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe pojasnjuje podlago za dopustnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje vodilnega dela za določen čas, vendar pa ne pojasni podlage za dopustnost razrešitve kot posebnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Zakon o delovnih razmerjih ZDR-1 taksativno našteva možne in dopustne načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri tem pa velja za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z vodilnim delavcem povsem enaka ureditev kot za ostale delavce. Zakon ne omogoča svobodne ali drugačne pogodbene ureditve načinov in razlogov prenehanja delovnega razmerja vodilnim delavcem. Posebna ureditev prenehanja pogodbe o zaposlitvi je dopustna le za t.i. poslovodne delavce, med katere pa tožnika ni mogoče šteti. Nadalje navaja, da tožnik sploh ni imel statusa oziroma ga ni mogoče šteti za vodilnega delavca v smislu, kot ga opredeljuje prvi odstavek 74. člena ZDR-1. Tožnik sicer ne zanika, da je vodil sektor I. pri toženi stranki in izvajal poslovno politiko ter operativne plane za delo v sektorju, vendar pa ni imel prav nobenih pooblastil za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke A.A. in H.H., pri čemer je glede slednjega potrebno upoštevati, da s pooblastili tožnika sploh ni bil seznanjen, saj je funkcijo člana uprave pričel opravljati šele kakšen teden pred tožnikovo razrešitvijo. Tožnik v obširni pritožbi tudi v celoti zavrača očitek, da je s svojim ravnanjem pri reševanju zadeve oziroma škodnega primera št. ... ravnal nestrokovno oziroma, da je z nesposobnostjo vodenja kot posledice porušil zaupanje med toženo stranko in tožnikom.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je glede tožbenega zahtevka, da ki se nanaša na nadaljevanje delovnega razmerja tožnika po 17. 11. 2014 po pogodbi o zaposlitvi z oznako ... z dne 4. 11. 2013, glede poziva tožnika nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z oznako ... z dne 4. 11. 2013 in glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je pravilno uporabilo materialno pravo glede zavrnitve tožbenega zahtevka, da se kot nezakonit razveljavi sklep tožene stranke z oznako ... z dne 17. 11. 2014.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bila dokazna ocena tako pomanjkljiva, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je v celoti mogoče preizkusiti. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi med dejstvi obstajalo nasprotovanje med tem, kar se navaja v zapisnikih in v sami vsebini teh zapisnikov. Sodišče prve stopnje je na pripravljalnem naroku dne 8. 7. 2015 ugotovilo med strankama nesporna dejstva, med drugim tudi, da je po razrešitvi tožnika s funkcije izvršnega direktorja v sektorju I. oživela pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 4. 11. 2013. To posledično pomeni, da ni več veljala pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto izvršnega direktorja. Bistveno je, da se ugotovitev sodišča prve stopnje nanaša na dejstvo prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ne pa na to, da bi se tožnik eventualno strinjal z zakonitostjo prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi razrešitve. Zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, tožnik pa dejansko izpodbija to ugotovitev sodišča prve stopnje s sklicevanjem na svoja pravna naziranja, kar ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, temveč zmotno uporabo materialnega prava.

7. Z zavrnitvijo nekaterih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339, člena ZPP, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje obširno in natančno obrazložilo razloge za zavrnitev posameznih dokaznih predlogov, saj njihova izvedba ne bi mogla prispevati k drugačni odločitvi od izpodbijane.

8. Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas mandata štirih let za delovno mesto „izvršni direktor sektorja I.“, št. pogodbe ... z dne 4. 11. 2013, za mandat od 1. 11. 2013 do 1. 11. 2017 (A2). V obdobju, ko je opravljal delo po pogodbi za delovno mesto izvršni direktor sektorja I., je bil po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik vodilni delavec. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in naslednji; ZDR-1) v prvem odstavku 74. člena ZDR-1 določa, da lahko vodilni delavec vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve, izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas, če je že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas ali če gre za vodilnega delavca, ki je na vodilno delo imenovan v skladu z zakonom ali z aktom o ustanovitvi. V času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, v skladu z drugim odstavkom 74. člena ZDR-1 mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Svojo ugotovitev o tem, da je tožnik vodilni delavec v smislu 74. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s sklicevanjem na izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke, iz katerih izhaja, da je bil tožnik samostojen v organizaciji dela sektorja, ki ga je vodil. A.A. je namreč pojasnil, da je znotraj sektorja tožnik sprejemal odločitve, ki so vključevale tudi prerazporeditve in sicer povsem samostojno, prav tako pa je H.H. pojasnil, da gre za zadnjo „inštanco“ pred upravo ter da je bil tožnik pri svojem delu povsem samostojen. Ta ugotovitev je bistvena le glede presoje zakonitosti sklepa o razrešitvi, ne pa tudi glede nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, saj je pomembno le to, da tožnik ni bil poslovodni delavec. Le v tem primeru bi mu lahko pogodba o zaposlitvi prenehala iz drugih razlogov, kot so navedeni v ZDR-1 (torej s samo razrešitvijo s funkcije), v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da lahko stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

10. Kot izhaja iz sklepa uprave tožene stranke z dne 17. 11. 2014 (A4), je bil tožnik z dnem sprejetja sklepa razrešen s funkcije Izvršnega direktorja v Sektorju I. zaradi težjih strokovnih napak pri reševanju škodnega primera ... in nesposobnosti vodenja zaupanih mu poslov, kot posledice porušenega zaupanja med delodajalcem in vodilnim delavcem (2. točka sklepa). Nadalje pa je sklep določil, da pogodba o zaposlitvi za določen čas (mandatno obdobje) preneha zaradi predčasne razrešitve vodilnega delavca, z dnem razrešitve (3. točka sklepa). Tožena stranka je torej štela, da je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi razrešitve.

11. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zavzelo pravno zmotno stališče, da je sklep uprave tožene stranke o razrešitvi tožnika iz vodilnega delovnega mesta zakonit razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da takšen zaključek izhaja iz pogodbe o zaposlitvi št. ... za delovno mesto izvršnega direktorja v Sektorju I., ki v 26. členu določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa oziroma mandata s predčasno razrešitvijo, sporazumno razveljavitvijo, z redno ali izredno odpovedjo in v drugih primerih, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba delodajalca. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo 27. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri se lahko tožnika pred potekom mandata razreši iz poslovnega razloga ter če se ugotovi, da krši obveznosti ali pa če se ugotovi, da ni sposoben voditi poslov in na 28. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da v primeru, da pogodba o zaposlitvi preneha ali mandat tožniku po izteku ni obnovljen, se delovno razmerje s tožnikom nadaljuje po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 22. 10. 2013, ki je v času veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi z vodilnim delavcem, v mirovanju. Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi razrešitve v pogodbi o zaposlitvi, pa je materialnopravno zmotno.

12. Pogodba o zaposlitvi tožnika št. ... za delovno mesto izvršnega direktorja v Sektorju I. bi torej lahko zakonito prenehala le, če bi tožena stranka po razrešitvi tožniku tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker je bil tožnik vodilni delavec, in ne poslovodni delavec, za katere ZDR-1 predvideva tudi drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, navedenih v zakonu, pravdni stranki nista mogli zakonito dogovoriti drugačnega načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi od tistih, določenih v ZDR-1. Razrešitev tožnika torej ni mogla biti podlaga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

13. Kot je obrazloženo v nadaljevanju, pa je bil tožnik zakonito razrešen s funkcije vodilnega delavca. Tak pravni položaj pa ob upoštevanju specifike sklenjene pogodbe o zaposlitvi za vodilno delovno mesto po 74. členu ZDR-1 pomeni, da reintegracija na to delovno mesto ni več mogoča oziroma dopustna. Zaradi tega je tožnik upravičen (le) do odškodnine oziroma reparacije v višini plače, ki bi jo prejel, če mu pogodba o zaposlitvi za vodilno delovno mesto ne bi nezakonito prenehala. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo nepravilno materialnopravno stališče, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi zakonito, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede reparacijskega dela tožbenega zahtevka. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi v tem delu, torej tako glede nadaljevanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za vodilno delovno mesto, reintegracije in reparacije, ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Tožnik namreč uveljavlja plačilo oziroma obračun plač za obdobje po razrešitvi v skladu s pogodbo, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je delo nadaljeval po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi. V tem primeru je upravičen le do odškodnine v višini razlike med izplačano plačo in plačo, do katere bi bil upravičen, če mu ne bi nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodilnega delavca.

14. Pritožba pa neutemeljeno obširno navaja, da razrešitev tožnika s funkcije vodilnega delavca ni bila pravilna in zakonita. Pravno neodločilne so pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka že pred samim zaslišanjem tožnika oziroma njegovim pojasnilom na sestanku dne 17. 11. 2014 sprejela odločitev o njegovi razrešitvi. ZDR-1 ne predvideva posebnega postopka glede same razrešitve vodilnega delavca, zato gre za odločitev, ki je v pristojnosti delodajalca, ki se na podlagi ugotovitev, do katerih lahko pride sam, brez zaslišanja delavca, odloči, da vodilnega delavca razreši. Za tak primer gre tudi v tej zadevi, saj je tožena stranka sprejela odločitev o razrešitvi na podlagi mnenja, ki ga je pridobila in na podlagi dokumentacije, pred tem pa je tudi tožniku dala možnost, da se o škodnem spisu ... izjavi (zapisnik - B1) .

15. Tudi po vsebini je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila razloge za tožnikovo razrešitev in sicer razlog nesposobnosti in krivdni razlog. Ugotovilo je, da bi moral tožnik na podlagi določbe 33. člena ZDR-1 kot likvidator pri reševanju škodnega primera ravnati odgovorno, v skladu z zakonom in internimi akti. To še posebej velja v primeru, kot je pravilno zavzelo stališče sodišče prve stopnje, ko gre za visok odškodninski zahtevek in je bila potrebna pri tem še večja skrbnost in previdnost. Priča J.J., ki dela v zavarovalništvu več kot 20 let, je v svoji izpovedbi prepričljivo poudarila, da v tem primeru ni bila podana zgolj konkurenca dveh oškodovancev, temveč je šlo za „te čudne cesije“, zato bi morala biti previdnost tožnika toliko večja. Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila o preiskavi z dne 17. 11. 2014 (B2) in izpovedbe njenega avtorja H.H., ki je kot direktor področja ... pri toženi stranki v primeru odškodninske zadeve preveril sum goljufije, ugotovilo, da so bile prezrte številne okoliščine.

16. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila odločitev o razrešitvi tožnika utemeljena. Pravilno je namreč ugotovilo, da je pooblastilu družbe K. manjkal podatek o njenem zakonitem zastopniku, oziroma v pooblastilu sploh ni navedena oseba, ki pooblašča odvetniško pisarno, ki je v imenu te družbe od tožene stranke zahtevala izplačilo; da je bilo pooblastilo odvetniški pisarni zapisano v slovenskem jeziku (in ne tudi v angleškem); da v odškodninskem zahtevku ni bilo nobenih pisnih sledi o tem, na kakšen način so bili pridobljeni podatki o škodnem dogodku, iz odstopnih pogodb pa je izhajalo, da je L. odstopil terjatve iz računov, ne pa terjatev, ki se nanaša na škodni dogodek, kar pomeni, da se slednji ni odpovedal odškodninskim zahtevkom iz navedenega naslova, ki bi jih lahko uveljavljal na podlagi dodatnih računov; da odstopne pogodbe vsebujejo določilo o prevzemu jamstva tožene stranke za škodo nastalo v škodnem dogodku, čeprav tožena stranka družbi L. takšnega zagotovila nikoli ni dala in da iz računov ni bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način bi lahko L. odstopil terjatev. Prav tako ni bila pojasnjena relacija med L. in družbo M.M., ki je poravnala škodo, izpostavilo pa je tudi, da medtem, ko tožena stranka oškodovancu M.M. ni ugodila zahtevku za plačilo odškodnine iz razloga, ker naj škoda ne bi bila krita z zavarovalno polico, je tožnik isti račun, ki ga je plačal M.M., priznal družbi K.. V tem delu je torej sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker sodišče prve stopnje glede tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo ter s tem v zvezi z nadaljevanjem pogodbe o zaposlitvi po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodilnega delavca sploh ni ugotavljalo, ne gre za primer iz 355. člena ZPP, ko bi bilo mogoče z odločitvijo pritožbenega sodišča o razpisu glavne obravnave dopolniti le nekatere pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje.

18. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

30.12.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 132/2018
• VDSS Sodba Pdp 606/2018
• VSRS Sodba VIII Ips 4/2021