VDSS sodba in sklep Pdp 996/2015

Jedro

Pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Nepravilno je stališče, da delavec ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delu po poteku rednega delovnega časa. Bistveno je, da je delodajalec (tožena stranka) ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku točke I izreka za znesek 6.265,80 EUR in v točki II izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo, pritožbeni stroški tožene stranke in stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke pa stranki krijeta sami.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati znesek 4.201,17 EUR bruto, ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 3. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, to je presežni znesek 6.669,48 EUR bruto s pripadki, je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v višini 235,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka). S sklepom (zoper katerega se stranki nista pritožili) je sklenilo, da se tožba zavrže v podrednem delu, ki se glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati opravljene ure preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 9.482,58 EUR bruto ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 3. 4. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe v drugem odstavku točke I izreka za znesek 6.265,80 EUR (zoper zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova presežnih ur v višini 403,68 EUR bruto s pripadki se ne pritožuje), pri čemer uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo opravljenih nadur, oziroma da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnik svoje delo slabo oziroma neustrezno organiziral, zaradi česar je delo opravljal preko polnega delovnega časa. Svojo ugotovitev je oprlo na izpoved priče A.A., ki je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu, na katerem je delo pred njim opravljal tožnik, vendar zaradi velike časovne oddaljenosti zaposlitev tožnika in A.A. oziroma njuno delo ni primerljivo. Pritožba navaja, da obstaja več razlogov, da A.A. ni potrebno opravljati nadur oziroma da delo opravi v okviru rednega delovnega časa, pri čemer pritožba izpostavlja možnost spremembe organizacije dela pri toženi stranki ali kakšen drug razlog (manjše število razstavljalcev, manjši obseg sejmov, ...). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da ne dela izrisov razstavnih prostorov in spletnih strani, kar pa je tožnik opravljal. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo izpovedi tožnika, da je pripravljal razpisno dokumentacijo, trženje, izdelavo predračunov, pogodb in računov po sejmu, izris razstavnih prostorov, pripravljal navodila za razstavljalce in pridobival vsa dovoljenja. Po novi organizaciji dela pa A.A. ne pripravlja predračunov in ne izdaja računov, pomaga pa mu tudi oseba, ki skrbi za obsejemski program (kar je v trajanju zaposlitve tožnik opravljal sam). Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da je A.A. še vedno zaposlen pri toženi stranki, zato je njegovo pričanje podrejeno zahtevam in potrebam tožene stranke. Enako velja tudi za ostale priče, predlagane s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje je (tudi) na podlagi elektronskega sporočila z dne 18. 7. 2011 (B6) štelo, da naj bi imel tožnik težave v zvezi z učinkovitim opravljanjem svojega dela. Iz navedenega sporočila pa dejansko izhaja ravno nasprotno in sicer, da je bil tožnik preobremenjen in je nedvomno moral opravljati tudi nadure, saj dela ni bilo mogoče opraviti zgolj v rednem delovnem času. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za nadure, ker tožena stranka tega dela ni pisno odredila. Tožena stranka je dolžna na podlagi Zakona o evidentiranju delovnega časa (ZEPDSV) voditi evidenco dela oziroma prisotnosti, tožniku pa ni nikoli prepovedala dela (preko polnega delovnega časa) oziroma od njega zahtevala pojasnila, zakaj prihaja do nadur. Tožniku bi lahko kadarkoli prepovedala opravljanje ur izven rednega delovnega časa, česar pa ni storila. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj evidenca prihoda in odhoda na delovno mesto ne dokazuje nadur, temveč da morajo biti nadure dejansko opravljene in ne le evidentirane.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka kljub temu, da je sprejela Pravilnik, ni imela načrta, kako omogočiti delavcem izrabo presežnih ur. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev o neenakomerno razporejenem delovnem času in neobstoju načrta za izrabo presežnih ur. Poudarja, da zakonodaja ne predvideva takšne dolžnosti delodajalca. Tožena stranka je izpolnila vse dolžnosti, ki ji jih nalaga 147. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Svojim delavcem je omogočila seznanitev s koledarjem prireditev v smislu drugega odstavka 7. člena Pravilnika, ki določa, da pri izvedbi prireditev velja neenakomerna razporeditev delovnega časa, čas trajanja neenakomerne razporeditve delovnega časa pa je razviden iz koledarja prireditev, ki je dostopen vsem zaposlenim delavcem. Storila je torej vse, kar ji nalaga četrti odstavek 147. člena ZDR v zvezi z določitvijo neenakomerno razporejenega delovnega časa in koriščenja presežnih ur. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Priča B.B. je potrdila, da je bila izraba ur pri toženi stranki mogoča. Ker po stališču sodišča prve stopnje tožniku ni bila omogočena izraba presežnih ur, gre za vprašljivo dokazno oceno, prav tako pa je ta ugotovitev tudi v nasprotju z izpovedjo priče B.B.. Razlogi izpodbijane sodbe so torej sami s seboj v nasprotju, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Iz trditvene podlage tožnika, kakor tudi iz izvedenega dokaznega postopka ni jasno, kdaj naj bi tožnik opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in koliko je bilo zaradi tega presežka ur. Zato je neizkazano, da bi tožnik opravil 405 presežnih ur, ki jih ni mogel izkoristiti. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu oziroma da je sodišče prve stopnje v nasprotju s trditveno podlago ugotovilo, da je tožnik opravil 405 presežnih ur, tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo načelo varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki strankam zagotavlja, da sodišče razumno, izčrpno in prepričljivo argumentira svoja pravna stališča. Prav tako je bil kršen 6. člen EKČP, ki sodišču nalaga, da navede razloge za svojo odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali sta zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede vtoževanih nadur. V preostalem, glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo presežnih ur, pa sodba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

K pritožbi tožene stranke:

8. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba glede odločitve o plačilu presežnih ur ne bi navajala pravne podlage za ugoditev zahtevku in ker naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedjo priče B.B. ugotovilo, da tožnik ni mogel izkoristiti presežnih ur. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti, prav tako ni nasprotja med razlogi sodbe. Zato je mogoče pritožbene navedbe tožene stranke razumeti le kot nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Neutemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu glede števila opravljenih presežnih ur, oziroma da ni jasno, na katero časovno obdobje se presežne ure nanašajo. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje na podlagi ustrezne tožnikove trditvene podlage in predlaganih ter izvedenih dokazov ugotovilo število presežnih ur, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev ustavnega načela iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991, Uradni list RS, št. 42/1997 in naslednji; URS) oziroma kršenje 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94; EKČP), ki med drugim določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče.

10. Pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo o pritožbi tožene stranke zoper odločitev v izpodbijani sodbi, da mora tožniku plačati 405 opravljenih tako imenovanih „presežnih“ ur, torej ur, ki jih je tožnik opravil preko polnega delovnega časa oziroma v času neenakomerne razporeditve delovnega časa, opozarja, da je postal sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil v času neenakomerne razporeditve delovnega časa, pravnomočen. Zato se pritožbeno sodišče ni smelo opredeliti do vprašanja, ali so ure, ki jih je tožnik opravil v času neenakomerne razporeditve delovnega časa, in jih ni izrabil do izteka referenčnega obdobja v smislu določbe sedmega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR), nadure, temveč je predmet presoje pritožbenega sodišča v tem delu le, ali je tožnik opravil 405 ur, za katere je upravičen do plačila po osnovni urni postavki, brez dodatka za nadurno delo iz tretjega odstavka 127. člena ZDR. Zato argumentacije pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti tako, da bi šlo v vsakem posameznem primeru, ko delavec ne bi mogel izrabiti ur, ki jih je opravil v času neenakomerne razporeditve delovnega časa, za „presežne“ ure in ne za nadure. Termin „presežna“ ura niti ni zakonski termin, saj ga ZDR ne pozna. Glede na to, je v tem smislu besedna zveza „presežna“ ura torej ura, ki je vrednotena po osnovni urni postavki, brez dodatka za nadurno delo.

11. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodje projektov najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 12. 2008 (A1), zatem z dne 30. 11. 2009 (A2) ter 11. 12. 2010 (A3). Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi sporazuma z dne 15. 3. 2012 (A4). Za obdobje, ko je bil delovni čas neenakomerno razporejen, je tožnik zahteval plačilo opravljenih, a neizplačanih ur, v preostalem času pa nadure.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka štela delo v času sejma in priprav na sejem za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu šestega odstavka 147. člena ZDR, ki je veljal v obravnavanem obdobju in je določal, da je lahko zaradi narave, organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Pravilnik tožene stranke o delovnem času z dne 18. 1. 2011 (B1) namreč v 7. členu določa, da pri izvedbi prireditev velja neenakomerna razporeditev delovnega časa. Čas trajanja neenakomerne razporeditve delovnega časa je razviden iz koledarja prireditev, ki je dostopen vsem zaposlenim delavcem. Pravilnik nadalje v 6. členu določa, da se delovna obveznost evidentira. Presežek ur na koncu obračunskega obdobja, ki je od prvega do zadnjega dne v mesecu, se lahko prenaša v naslednji mesec. Presežek ur lahko delavec koristi v delu delovnega dne, ko mu to dopušča delovni proces in ob predhodnem soglasju neposrednega vodje in direktorja.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izpovedmi prič C.C., B.B. in A.A. ter D.D. pravilno ugotovilo, da je neenakomerni delovni čas tisti čas, ki je potreben za organizacijo sejma in prireditev ter sama prireditev. V tem času se je od tožnika pričakovalo oziroma zahtevalo, da je bil navzoč na sejmu. Tožnik je bil namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zadolžen za izvedbo sejma in sicer za pravilen potek montaže in demontaže postavljanja in podiranja stojnic, v času sejma je moral skrbeti za varnost in biti na razpolago policiji in tehnični službi. Pravilno je ugotovilo tudi časovno obdobje, ki se je nanašalo na same priprave na sejem. Tožnik je opredelil čas, ki ga je porabil za pripravo na posamezne prireditve ter tudi oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je po sklopih, za vsak posamezni sejem, pri organizaciji katerega je sodeloval oziroma bil zanj zadolžen, navedel časovno obdobje, za katerega šteje, da je šlo za priprave ter izvedbo sejma ter opredelil tudi urno postavko. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik za sejem E. (1. - 3. 10. 2009) opravil skupno 124 presežnih ur, zaradi sejma F. (7. - 10. 10. 2010) skupno 75 presežnih ur, zaradi sejma G. (od 21. - 23. 1. 2010) skupno 40 presežnih ur, zaradi sejma H. (od 6. - 9. 10. 2011) skupno 23 presežnih ur, zaradi sejma I. (od 27. - 30. 1. 2011) skupno 73 presežnih ur in zaradi J. (od 26. - 29. 1. 2012) skupaj 70 presežnih ur. Glede na mesečno povprečno delovno obveznost 174 ur je tudi pravilno ugotovilo urno postavko, ki je bila za obdobje od 1. 12. 2010 do 3. 4. 2012 v višini 11,37 EUR bruto na uro po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2010 (A3), ker je plača znašala 1.980,85 EUR bruto. V obdobju je opravil 166 presežnih ur, kar ob tej urni postavki pomeni 1.887,42 EUR bruto. Za čas od 1. 12. 2009 do 1. 12. 2010 pa je glede na pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 11. 2009 (A2) znašala njegova bruto mesečna plača 1.943,37 EUR ter upoštevaje 174 urno povprečno mesečno obveznost je bila urna postavka 11,17 EUR. Po tej urni postavki je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo 115 presežnih ur oziroma znesek 1.284,55 EUR bruto. Za čas od 1. 12. 2008 do 1. 12. 2009 pa je skladno s pogodbo o zaposlitvi (A1) znašala njegova mesečna bruto plača 1.443,52 EUR, torej je bila urna postavka 8,30 EUR bruto glede na opravljenih 124 presežnih ur pa je bil tožnik za te ure upravičen do bruto zneska 1.029,20 EUR bruto.

14. Glede pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku omogočila izrabo presežnih ur, je bistveno, da Pravilnik o delovnem času ni določal obvezne izrabe, temveč le možnost izrabe nadur oziroma porabe presežnih ur. Zato dejstvo, da so te ure ostale neizkoriščene, ne more iti tožniku kot šibkejši stranki v škodo. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da tožnik ni hotel izrabiti presežnih ur kot prostih ur, česar pa ni dokazala. Zato pričanje B.B. ne more vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Iz tega razloga je tožena stranka dolžna te ure (405 ur) tožniku plačati in se ne more sklicevati na to, da bi jih tožnik lahko porabil. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožnika:

15. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pisna odreditev dela ni nujen pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Vendar pa sodišče prve stopnje ni le iz tega razloga zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo nadur, ki niso bile opravljene v času neenakomerne razporeditve delovnega časa, temveč je zavzelo stališče, da tožnik ni upravičen do plačila teh ur, ker je svoje delo opravljal tako neučinkovito, da je zaradi tega moral ostajati na delo po poteku rednega delovnega časa. Takšno stališče je napačno. Bistveno je, da je tožena stranka ves čas zaposlitve tožnika vedela, da opravlja delo preko polnega delovnega časa (pri toženi stranki se je vodila elektronska evidenca ur - A5) ter bi morala v tem primeru sama ukrepati tako, da bi bodisi tožniku te ure priznala kot opravljene nadure ali pa mu prepovedala opravljanje dela preko polnega delovnega časa, če je štela, da njegova prisotnost na delu ni potrebna. Delodajalec se namreč ne more sklicevati na to, da ure, ki jih delavec porabi na delu, ne predstavljajo nadur v smislu določbe 143. člena ZDR, ker delavec svojega dela ne opravlja učinkovito, če dopušča, da delavec po poteku rednega delovnega časa ostaja na delu in v tem času dejansko opravlja svoje delo. Ker torej po toženi stranki zatrjevana tožnikova (slaba) organizacija dela oziroma neučinkovitost ni razlog za to, da mu nadure ne pripadajo, se pritožbeno sodišče niti ne opredeljuje do tistih pritožbenih navedb tožnika, s katerimi obširno navaja, da je sedanje delo na delovnem mestu vodje projektov, ki ga opravlja A.A., po vsebini in obsegu drugačno od dela, ki ga je opravljal v času svoje zaposlitve pri toženi stranki tožnik. Zato tudi ni bistveno, ali sedaj A.A. pomagajo pri delu tudi sodelavci, saj se šteje, da so bile registrirne ure potrebne glede na vsebino in obseg tožnikovega dela.

16. Ker torej sodišče prve stopnje v tem delu, glede tožbenega zahtevka za plačilo nadur, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na plačilo nadur, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo ter v tem delu sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter pri tem izhajati iz izhodišča, da so ure, ki jih je tožnik opravil preko rednega delovnega časa, nadure, ne glede na njihovo število. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS namreč izhaja (npr. sodba in sklep VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012), da za prekoračitev zakonsko dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa ni odgovoren delavec, zato ga za takšno kršitev delodajalca ne morejo zadeti škodljive posledice. Tudi delo, ki ga delavec po odredbi oziroma navodilih delodajalca opravi preko zakonsko dovoljene kvote nadur, je nadurno delo, za katero ZDR (in KP dejavnosti) predvidevata plačilo ustreznega dodatka. Prav tako ni odločilno, da te ure niso bile tožniku pisno odrejene. Sodna praksa je zavzela stališče (npr. sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 607/2010 z dne 21. 10. 2010), da je delavec upravičen do izplačila nadur, če je dejansko opravil takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentirane registrirne ure, ki so bile glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, da tožena stranka nadurnega dela ni posebej odredila. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje tudi ponovno odločilo o stroških postopka, saj bo takrat znan uspeh strank v postopku.

17. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, lahko v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, saj sodišče zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri ugoditve zahtevku za plačilo nadur (števila nadur, urne postavke). Zato se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave in ne dopolnjuje dokaznega postopka, temveč zadevo v skladu s 355. členom ZPP vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

20. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

21. Odgovora strank na pritožbo nista prispevala k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

17.10.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 773/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 428/2017
• VSRS Sklep VIII Ips 159/2018