<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Psp 107/95

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:1996:PSP.107.95
Evidenčna številka:VDS00039
Datum odločbe:14.03.1996
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:nova odmera invalidske pokojnine - vštetje plač - podaljšan delovni čas - nadurno delo - posebni delovni pogoj

Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na 82. čl. tedaj veljavnega ZDR pravilno zaključilo, da tožničinega dela v podaljšanem delovnem času ni mogoče šteti kot posebni delovni pogoj in zato tudi osebnega dohodka iz takšnega naslova ni mogoče všteti v pokojninsko osnovo zaradi nove odmere invalidske pokojnine po 20. v zvezi s spremenjenim in dopolnjenim 21. členom statuta SPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji invalidska pokojnina ponovno odmeri ob upoštevanju osebnega dohodka prejetega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od 1981 do 1990. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo pooblaščenka tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oz. podrejeno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Mnenja je, da sodišče prve stopnje ni z zadostno vestnostjo in skrbnostjo ocenilo vseh izvedenih dokazov ter je zaradi tega posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožnica sicer soglaša z ugotovitvijo, da izkazano število nadur ni prikaz dejansko opravljenih, vendar bi se kljub temu po njenem mnenju s tem v zvezi bilo potrebno nasloniti na izpoved zaslišane priče A. A. ter poročilo B. Iz izpovedi navedene priče izhaja, da je eno desetino celotnega obsega nadur opravila zaradi izjemnih in nepredvidljivih kirurških primerov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva, pomembna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, izvedene dokaze pravilno ocenilo in na podlagi materialnega prava tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pritožba sicer ne navaja, katera postopkovna določila naj bi kršilo prvostopno sodišče, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede absolutnih bistvenih kršitev postopka in ugotovilo, da te niso podane. Ker se pritožbeno sodišče strinja z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi izpodbijane sodbe, na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

Prvostopno sodišče je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih imelo podlago za zaključek, da tožničinega dela v podaljšanem delovnem času v obravnavanem obdobju ni mogoče šteti kot posebni delovni pogoj, zaradi česar tudi osebni dohodek oz. plača iz takšnega dela ni vštevna v pokojninsko osnovo za novo odmero invalidske pokojnine. Po 20. členu v zvezi s spremenjenim in dopolnjenim 21. členom Statuta Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (Ur. list SRS št. 40/83 s poznejšimi spremembami), ki ga je glede na določbo 293. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96) potrebno uporabiti za razsojo sporne zadeve, saj je tožeča stranka zahtevek pri toženi vložila pred 1.4.1992, se za ugotovitev pokojninske osnove upošteva le osebni dohodek, ki ga je delavec prejel za delo v času, ko je bil po zakonu dolžan delati dalj kot poln delovni čas in se tako delo šteje po samoupravnem splošnem aktu organizacije v skladu z zakonom kot posebni delovni pogoj. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi citirano določbo pravilno interpretira s tem, ko izrecno poudarja, da v pokojninsko osnovo ni všteven osebni dohodek iz vsakega nadurnega dela pač pa le tisti, ki je dosežen za delo v izjemnih, nujnih in vnaprej nepredvidljivih okoliščinah ter v omejenem obsegu v skladu s tedaj veljavno delovnopravno zakonodajo. Tako je po 82. členu zakona o delovnih razmerjih (Ur. list SRS št. 24/77 s poznejšimi spremembami) bila dana pooblastilna norma delavcem, da v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih v skladu z zakonom določijo dela v podaljšanem delovnem času tudi v primerih, ker splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oz. naloge vendar le pod pogojem če tega ni bilo mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, razporeditvijo in zaposlitvijo novih delavcev.

Ker je tožeča stranka v obravnavanem obdobju kot zobna asistentka v ambulanti za ustno kirurgijo delala kontinuirano tudi v podaljšanem delovnem času, pri čemer dejansko število nadur ni bilo evidentirano, saj so se te preračunavale iz opravljenih storitev ob upoštevanju normativov in ker ni dokazano, da bi B. sploh podvzel kakršnekoli ukrepe za preprečitev dela v podaljšanem delovnem času tudi glede urgentnih kirurških storitev, v skladu z 82. členom tedaj veljavnega zakona o delovnih razmerjih, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožničinega nadurnega dela ni mogoče šteti kot posebni delovni pogoj in zato tudi osebnega dohodka iz takšnega naslova ne v pokojninsko osnovo za novo odmero pokojnine. V nasprotju z stališčem pritožnice pravilnost takšne dokazne ocene in pravne presoje potrjuje prav izpoved zaslišane priče A.A. Kot je razvidno iz obravnavnega zapisnika z dne 21.2.1995, je zaslišan kot priča izpovedal, da so bili oralno kirurški pacienti obravnavani v rednem delovnem času in le občasno, torej izjemoma izven rednega delovnega časa zaradi urgentnih primerov. Izven rednega delovnega časa so bili praviloma oskrbovani le nekirurški pacienti to je zavarovanci in samoplačniki, zaradi doseganja boljših osebnih dohodkov. Že iz tega je mogoč prepričljiv zaključek, da tožnica v podaljšanem delovnem času ni delala zaradi izjemnih, vnaprej nepredvidenih okoliščin, niti v omejenem obsegu in da je bil tudi sicer le ocenjen delež urgentnih kirurških posegov ob sicer preračunanih storitvah v nadure, posledica neustrezne razporeditve delovnega časa, razporeditve zobnih asistentk oz. zaposlitve novih tovrstnih delavcev.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj ni podan nobeden od treh uveljavljanih pritožbenih razlogov.


Zveza:

ZPIZ člen 293. Statut Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (1983) člen 20, 21. ZDR (1977) člen 82.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkyMzEx