VDSS sodba Pdp 504/2015

Jedro

ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa pa v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami A. d. d., B. d. d. in C. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo in je podana tudi kapitalska povezanost. Družba C. d. o. o. je s pripojitvijo k družbi B. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje pa je skupaj z obveznostmi prešlo na družbo B. d. d, ki je izključna lastnica družbe A. d. o. o. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri njegovih prejšnjih delodajalcih, to je družbi C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005), družbi B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in družbi A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Zato je pri določitvi odpovednega roka in višine odpravnine pravilno upoštevalo skupno delovno dobo tožnika pri navedenih družbah (več kot 28 let). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je nezakonita v delu, v katerem je določala, da tožniku preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, določenega v 4. alinei drugega odstavka 92. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nezakonita redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 166/3 iz poslovnega razloga z dne 9. 10. 2012, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki v drugi točki izreka, ki določa, da delavcu preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka (1. točka izreka). Razsodilo je, da tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 120-dnevnega odpovednega roka, šteto od 10. 10. 2012 (delovno razmerje traja do vključno 7. 2. 2013), in da je tožena stranka za čas do poteka odpovednega roka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja in neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki za čas od 11. 12. 2012 do vključno 7. 2. 2013 obračuna nadomestila plač v mesečnem znesku 152,60 EUR bruto in druge prejemke, kakor da bi delala, od teh mesečnih zneskov v korist tožeče stranke obračuna/odvede in plača vse pripadajoče davke in prispevke ter ustrezen neto znesek izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače (tj. od 19. v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila (prvi odstavek 3. točke izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, tj. obračun nadomestila plače od 10. 12. 2012 in 610,46 EUR na mesec več ter zakonske zamudne obresti od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, je zavrnilo (drugi odstavek 3. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača stroške postopka v višini 633,26 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka, pravilno: 5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2., drugi odstavek 3., 4. in 5. točko izreka sodbe se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uvodoma pojasnjuje, da označba tožene stranke v sodbi sodišča prve stopnje ni pravilna. A. d. o. o. od 4. 9. 2014 dalje zaradi pripojitve k B. d. d. ni več. Na to dejstvo je opozoril tožnik, tožena stranka pa je med postopkom na prvi stopnji v spis vložila tudi pooblastilo B. d. d. Meni, da ni pravilen zaključek, da je treba pri določitvi trajanja odpovednega roka upoštevati skupno delovno dobo v trajanju 28 let (torej tudi delovno dobo, ki jo je tožnik pridobil z delom v C. d. d. pred 4. 9. 2005). Prav tako ne drži, da med pravdnima strankama ni sporno, da je podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005) in pri B. d.d. (od 5. 9. 2006 do 31. 12. 2005). Sklicuje se na svoje trditve v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se pri izračunu trajanja odpovednega roka ne sme upoštevati delovne dobe, ki jo je tožnik pridobil v C. d. d., ker je tožniku 10. 12. 2014 delovno razmerje prenehalo v družbi A. d. o. o., družba C. d. d. pa ni bila pravna prednica družbe A. d. o. o. Poleg tega pa družba A. d. o. o. ni bila tista, ki bi družbo C. d. o. o. (pravilno: d. d.) prevzela s pripojitvijo. Družbo C. d. d. je namreč pripojila družba B. d. d. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek, da je podana kontinuiteta med zaposlitvijo med B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005) in v A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2012 oziroma do prenehanja zaposlitve v A. d. o. o.). Tožnik namreč v A. d. o. o. ni opravljal enakega dela kot prej v B. d. d., kar izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi. Po njenem mnenju gre za delovnopravno kontinuiteto, kadar delavec preide k drugemu delodajalcu brez svoje volje, na podlagi enostranske odločitve delodajalca. V konkretnem primeru ni šlo za tak primer. Iz izpovedi priče D.D. izhaja, da je samski dom C. d. d. prodalo družbi E. d. d. že v letu 2004 in da v zvezi s tem ni obstajal dogovor med A. d. o. o. in B. d. d. glede prenosa pravic delavcev, ampak je obstajal med C. d. d. in B. d. d. Prav tako iz njegove izpovedi izhaja, da tožnika ni nihče silil, naj da odpoved v B. d. d. Tožnik se je sam odločil, da bo odpovedal delovno razmerje pri B. d. d. z dnem 31. 12. 2015 (pravilno: 31. 12. 2005). Enako velja tudi glede podpisa pogodbe o sporazumni razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo B. d. d. in tožnik sklenila 31. 12. 2005. Navaja, da ne gre za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR. Zgolj opravljanje storitev ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. Odločilni kriterij za prenos dela podjetja je nadaljevanje dela s sredstvi prenosnika, torej prenos materialnih sredstev in zaposlenih. Prenosa premoženja in prenosa zaposlenega pa v konkretnem primeru ni bilo. Tožnik je bil kljub dogovoru med C. d. d. in E. d. d. v času prodaje samskega doma v letu 2004 še naprej zaposlen v C. d. d. Priča D.D. je izpovedal, da je samski dom F. družba C. d. d. že v letu 2004 prodala družbi E. d. d., zato že iz tega razloga ni bilo pravnega prenosa dela podjetja od B. d. d. na A. d. o. o. v smislu 73. člena ZDR. Pimerjave z zadevami C-392/92 Schmidt proti Spar in Leichcasse, C-466/07, C-458/12, VIII Ips 42/2014 in VIII Ips 165/2005 niso ustrezne, ker do prevzema (ne delavca, ne sredstev) med C. in E. d. d. ni prišlo. Peti odstavek 32. člena Kolektivne pogodbe za cestno gospodarstvo ni pravna podlaga za določitev odpovednega roka v trajanju 120 dni po 4. alineji drugega odstavka 92. člena ZDR. Tožniku je delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov prenehalo v družbi A. d. o. o. 10. 12. 2012, zato delovne dobe, ki jo je pridobil pri družbi, s katero A. d. o. o. ni bila povezana pri izračunu trajanja odpovednega roka ni mogoče upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno odgovarja, prereka vse navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, potrditev sodbe sodišča prve stopnje in naložitev plačila pritožbenih stroškov toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka družba G. d. d. Družba A. d. o. o. je bila namreč med postopkom na prvi stopnji izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi G. d. d. Tožnik je na navedeno opozoril v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2014. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 8. 1. 2015 izhaja, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo navedeno spremembo tožbe in kot novo toženo stranko pravilno štelo G. d. d. Iz uvoda sodbe sodišča prve stopnje sicer izhaja, da je tožena stranka A. d. o. o, vendar pa je upoštevaje, da iz navedenega zapisnika izhaja, da je tožena stranka G. d. d., pritožbeno sodišče štelo, da je pri navedbi tožene stranke v uvodu šlo zgolj za očitno pomoto. Nenazadnje pasivna legitimacija med strankama v obravnavanem primeru sploh ni sporna.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka 9. 10. 2012 podala tožniku. Sporno je bilo, ali je tožena stranka pravilno določila dolžino trajanja odpovednega roka in višino odpravnine. Dolžina trajanja odpovednega roka in višina odpravnine sta namreč odvisni od dolžine delovne dobe.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) v 4. alineji drugega odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Četrti odstavek 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba dejavnosti cestnega gospodarstva (Ur. l. RS, št. 135/04 in nasl. – Kolektivna pogodba) v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Glede odpravnine ZDR v prvem odstavku 109. člena med drugim določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let.

9. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil tožnik od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005 zaposlen v družbi C. d. d. (v nadaljevanju: C. d. d.). C. d. d. se je 5. 9. 2005 pripojilo k B. d. d. (v nadaljevanju: B. d. d.), ki je prevzelo tudi tožnika, v njem pa je bil zaposlen do 31. 12. 2005. Že 29. 12. 2005 je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. (v nadaljevanju: A. d. o. o.), ki jo je 12. 7. 2005 ustanovilo B. d. d. kot njen izključni lastnik. Na podlagi izpovedi priče D.D. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je C. d. d. v postopku prisilne poravnave leta 2004 prodalo samski dom F. družbi E. d. d. in da je tožnik delo v samskem domu opravljal za naročnika, tj. E. d. d. na podlagi sklenjenega dogovora med C. d. d. in E. d. d. Opravljeno delo tožnika je C. d. d. zaračunalo družbi E. d. d. Na podlagi njegove izpovedi je ugotovilo še, da je imela družba C. d. d. registrirano tudi dejavnost izvajanja nastanitve delavcev, ki se nanaša prav na navedeni samski dom.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila podana delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve pri C. d. d. (od 28. 3. 1984 do 4. 9. 2005) in pri B. d. d. (od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005). C. d. d. je zaradi pripojitve prenehal obstajati, premoženje družbe pa je skupaj z obveznostmi v skladu s 581. členom Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. / in nasl. – ZGD-1), ki ureja posledice pripojitve, prešlo na prevzemno družbo, tj. B. d. d. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je na B. d. d. po prevzemu C. d. d. prešla njena dejavnost izvajanja storitev, povezanih z nastanitvijo delavcev v samskem domu F., in tudi pravice in obveznosti iz dogovora, sklenjenega s E. d. d. glede izvajanja te storitve. Poleg tega je B. d. d. prevzelo tudi tožnika, tam pa je bil zaposlen do 31. 12. 2005.  Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je delovnopravno kontinuiteto tožnika pri toženi stranki smiselno priznala tudi sama tožena stranka, saj je v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2014 navajala, da je bila družba B. d. d. glede na določbe 73. člena ZDR, ki ureja pravice delavcev v primeru spremembe delodajalca, dolžna delavcem C. d. d. zagotavljati pravice iz 73. člena ZDR.

11. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podana kontinuiteta med tožnikovo zaposlitvijo v B. d. d. in A. d. o. o. (od 1. 1. 2006 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2012 oziroma do prenehanja zaposlitve). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče D.D., ugotovilo, da je B. d. d. na A. d. o. o. preneslo obveznosti iz pogodbe, sklenjene s E. d. d. glede izvajanja storitev, povezanih z nastanitvijo delavcev v samskem domu F.. Razlogovalo je, da je šlo tudi v tem primeru za spremembo delodajalca skladno s 73. členom ZDR, saj je šlo za prenos dela dejavnosti B. d. d., in sicer dejavnosti izvajanja nastanitve delavcev, ki jo je opravljalo B. d. d. Tožena stranka v pritožbi meni, da kontunuiteta ni podana, ker iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2004 izhaja, da je tožnik od 25. 1. 2005 opravljal dela delovnega mesta „hišnik v samskem domu F 7“, iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2005 pa, da je od 1. 1. 2006 dalje opravljal delo na drugem delovnem mestu, tj. „čistilec-hišnik“. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika in priče D.D. pravilno ugotovilo, da je tožnik v A. d. o. o. opravljal enako delo kot pred tem, in sicer delo čistilca-hišnika v samskem domu F. Priča D.D. je izrecno poudaril, da ima pogodba z dne 29. 12. 2005 enak opis del kot pogodba o zaposlitvi z dne 24. 12. 2004.

12. Pritožba meni, da delovnopravna kontinuiteta ni bila podana, ker je tožnik v konkretnem primeru prešel k drugemu delodajalcu na podlagi svoje volje in ne na podlagi enostranske odločitve delodajalca. Tožnika naj ne bi nihče silil, da je odpovedal delovno razmerje pri B. d. d. z dnem 31. 12. 2005. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaradi prevzema dela dejavnosti med B. d. d. in A. d. o. o. mu je bila 29. 12. 2015 ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki jo je tožnik podpisal. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2005 v konkretnem primeru ni bila potrebna, saj je šlo za spremembo delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. V tem primeru pa delavec že po zakonu ohrani pogodbene in druge pravice iz delovnega razmerja, ki jih je imel na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku. Posledično sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2005 sploh nima učinka, saj je do prenosa pogodbenih in drugih pravic iz delovnega razmerja že prišlo. Na podlagi navedenega ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da ni šlo za delovnopravno kontinuiteto, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbenim navedbam, da peti odstavek 32. člena Kolektivne pogodbe v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 92. člena ZDR ne predstavlja pravne podlage za določitev 120-dnevnega odpovednega roka, ker naj C. d. d. ne bi bil pravni prednik A. d. o. o. in ker naj družbi ne bi bili kapitalsko povezani. ZDR v četrtem odstavku 92. člena določa, da se za delovno dobo pri delodajalcu šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih. Kolektivna pogodba v petem odstavku 32. člena določa, da se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu za delovno dobo šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Med družbami C. d. d., B. d. d. in A. d. o. o. je obstajalo pravno nasledstvo. Družba C. d. d. se je pripojila k B. d. d., slednja pa je ustanovila A. d. o. o. Prav tako je podana kapitalska povezanost. S pripojitvijo k B. d. d. je C. d. d. prenehala obstajati, njeno premoženje je skupaj z obveznostmi prešlo na B. d. d. Slednja pa je izključna lastnica A. d. o. o.

14. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo skupno delovno dobo (več kot 28 let) za določitev odpovednega roka in višine odpravnine. ZDR v 4. alineji drugega odstavka 92. člena določa 120-dnevni odpovedni rok, če pogodbo o zaposlitvi redno odpoveduje delodajalec in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 10. 2012 nezakonita, ker je določala, da delavcu preneha delovno razmerje po izteku 45-dnevnega odpovednega roka, namesto po izteku 120-dnevnega odpovednega roka.

15. Ker je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, je upravičen do odpravnine, skladno s 109. členom ZDR. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja in je znašala 763,06 EUR. V skladu s 3. alinejo drugega odstavka 109. člena ZDR, mu ob upoštevanju 1/3 od te osnove in število let delovne dobe (28 let) tako pripada odpravnina v višini 7.121,89 EUR. Ker je tožena stranka tožniku že izplačala del odpravnine v višini 1.335,36 EUR, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo razlike odpravnine, utemeljeno ugodilo.

16. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ker tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). 

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspela. Tožnik krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.01.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 47/2011
• VDSS sodba Pdp 496/2011
• VDSS sodba Pdp 102/2011