VDSS vmesna sodba, sodba in sklep Pdp 155/2012

Jedro

Delo v ugotovljenih okoliščinah: opremljanje hladilnih aparatov na tekočem traku, pri čemer posamezni delavec ne more nadzorovati premika transportnega traku in hitrega tempa dela, ki od delavca zahteva popolno zbranost in psihično in fizično obvladovanje situacije, je nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Iz tega razloga za škodo, ki jo delavec utrpi pri takšnem delu, odgovarja delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi in se:

- glede podlage tožbenega zahtevka z vmesno sodbo ugotovi, da je tožničin tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen;

- glede višine tožbenega zahtevka se izpodbijana sodba v I. točki izreka v celoti, v II. točki izreka za znesek 54,50 EUR ter glede odločitve o stroških postopka (točka III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se potrdi nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka za znesek 15.244,50 EUR).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v zvezi z delovno nesrečo z dne 26. 6. 2007 v skupnem znesku 35.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V presežku (za znesek 15.299,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se stroški ugotovijo po medsebojnem pobotanju nastalih stroškov tožeče in tožene stranke ter stranskega intervenienta v znesku 3.006,73 EUR, ki jih je dolžna plačati tožena stranka v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper stroške se iz razloga po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Delavke so bile prisiljene opravljati delo tudi takrat, ko se hladilni aparati na montažnem traku gibljejo. Tožena stranka bi z ustrezno organizacijo dela lahko preprečila nastanek nezgode. Ne strinja se z višino odmerjene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Navaja, da je prenizko odmerjena in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Glede na ugotovljene okoliščine, je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. V utemeljitev svojih pritožbenih navedb izpostavlja določene okoliščine, ki po njenem mnenju opravičujejo odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah, v vtoževanem znesku. V zvezi z zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova stroškov za tujo nego in pomoč tožnica navaja, da je ta njen zahtevek sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Ne strinja se s stališčem, da bi za ta zahtevek morala predložiti zdravniško dokazilo. Tožnici so ti stroški nastali, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vtoževani znesek iz tega naslova. Izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je v tem sporu uspela praktično v celoti in meni, da bi ji moralo za njenega pooblaščenca priznati povrnitev stroškov za pristope na vse štiri naroke. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper stroške se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient, vsak s svojo pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tudi v tem delu tožničin tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stranski intervenient navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožničino delo dosega standard nevarne dejavnosti in zanj tudi ni navedlo tehtnih razlogov. Izvedensko mnenje je povzelo nepravilno. Na podlagi ugotovitve izvedenca, da gre za delo, ki terja veliko koncentracije in skrbnosti, je namreč nepravilno zaključilo, da gre za nevarno dejavnost. Tožnica je to delo opravljala že dve leti, pred škodnim dogodkom pa le eno uro, zato navedenih okoliščin ni mogoče šteti kot relevantnih. Tožnica je na tempo dela lahko vplivala. Trak bi lahko ustavila s tem, da bi na fotocelico položila predmet. Sicer pa so na strani tožene stranke podani tudi razlogi za oprostitev njene odškodninske odgovornosti. Tožnica je ravnala s premajhno skrbnostjo. Tožena stranka škode ni mogla preprečiti, ker je delavci niso obvestili, da dela ne morejo opraviti varno. Z ozirom na navedeno bi bilo treba upoštevati, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Stranski intervenient v zvezi v višino odškodnine iz naslova nepremoženjske škode navaja, da je glede na ugotovljen obseg škode previsoko odmerjena. Primerna in pravična denarna odškodnina bi bila iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti največ 12.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu 1.300,00 EUR in duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.000,00 EUR. Glede zdravja navaja, da ugotovljene okoliščine prisojo odškodnine iz tega naslova tudi ne opravičujejo. Pretirana je tudi dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izvedensko mnenje Invalidske komisije ZPIZ, ker ocene invalidnosti ne gre enačiti z oceno zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Bilo pa je tudi ugotovljeno, da je bila invalidnost tožnici priznana tudi zaradi drugih zdravstvenih težav. Izvedenec je pri njej ugotovil, da je trpela le lažje duševne bolečine. Stranski intervenient v zvezi s dosojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode za stroške prevozov na zdravniške preglede navaja, da se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sicer pa se tožnica na preglede tudi ni vozila sama, zato je premoženjska škoda nastala osebi, ki jo je peljala na te preglede. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo trenutek nastopa zamude. Obveznosti tožene stranke bi namreč lahko nastale šele na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka dodatno navaja, da gre po stališču sodne prakse za povečano stopnjo nevarnosti pri tisti dejavnosti, ki v določenih okoliščinah po svoji naravi in načinu izvajanja pomeni povečano nevarnost za nastanek škode za življenje ali zdravje ljudi in kjer že najmanjša nepravilnost lahko povzroči veliko škodo (sodba Vrhovnega sodišča RS- v nadaljevanju VS RS, opr. št. II Ips 86/2010). Sodišče prve stopnje v tem pogledu ni navedlo razlogov. Pri toženi stranki v zadnjih desetih letih ni prišlo do poškodb. Na strani tožene stranke obstajajo ekskulpacijski razlogi. Tožnica je lahko vedela, kdaj bo prišlo do premika posameznega aparata, trak pa je lahko tudi ustavila. Opustila je dolžno skrbnost in je sama kriva za nastanek nezgode. Do navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Ne strinja se z višino odmerjene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Navaja, da je pretirana in ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Za utemeljitev svojih pritožbenih navedb izpostavlja določene ugotovljene okoliščine. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je izvedenec ugotovil, da so nekatere funkcionalne omejitve posledica sindroma karpalnega kanala, ki ni v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo. V tožničinem primeru lahko govorimo le o lažji obliki skaženosti, zato iz tega naslova tožnici ne pripada odškodnina.

Pritožbe so delno utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica v tem delovnem sporu od tožene stranke kot od svojega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine v višini 50.799,00 EUR za škodo, ki ji je nastala zaradi delovnega nezgode dne 26. 6. 2007, ko se je poškodovala pri opravljanju dela pri toženi stranki.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnica v posledici navedene nezgode s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 47.000,00 EUR, in sicer zaradi prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v znesku 25.000,00 EUR, za prestani strah 8.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 12.000,00 EUR in skaženosti 2.000,00 EUR ter odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 3.799,00 EUR, in sicer za tujo pomoč in postrežbo 2.745,00 EUR in za stroške prevozov v zvezi z zdravljenjem 1.054,50 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa delno utemeljen. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek. Tožnici je odmerilo in prisodilo odškodnino v višini 35.500,00 EUR (in sicer iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti 20.000,00 EUR, za prestan strah 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500,00 EUR in skaženosti 2.000,00 EUR ter za stroške prevozov v zvezi z zdravljenjem 1.000,00 EUR). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Bistvo objektivne odgovornosti je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo).

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je delo v ugotovljenih okoliščinah: opremljanje hladilnih aparatov na tekočem traku, pri čemer posamezni delavec ne more nadzorovati premika transportnega traku in hitrega tempa dela, ki od delavca zahteva popolno zbranost in psihično in fizično obvladovanje situacije, nevarno delo, dejavnost podjetja, v okviru katerega oziroma za katerega je delavec opravljal to nevarno delo, pa je nevarna dejavnost. Svoj zaključek je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, in sicer z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja (stran 8 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke in stranskega intervenienta tega zaključka ne uspejo izpodbiti in so v celoti neutemeljene.

Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neuspešno izpodbijata ugotovitev sodišča prve stopnje o hitrem tempu dela z navajanjem, da je imela tožnica možnost s postavitvijo predmeta na fotocelico zaustaviti tekoči trak. Izvedenec iz varstva pri delu je namreč v svojem mnenju, katerega povzema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pojasnil, da je delo kot ga je opravljala tožnica delo, ki se izvaja v določenem tempu, da se delavke pogosto znajdejo v situaciji, ko opravljajo delo na premikajočih se hladilnih aparatih in da tožnica zaradi obsega dela niti ni imela nadzora nad tem, kdaj se bo trak premaknil. Tožena stranka pa tudi ni trdila, da bi bil takšen način dela (ustavljanje tekočega traku s položitvijo predmeta na fotocelico), običajen način dela pri toženi stranki. Okoliščine, ki jih stranski intervenient in tožena stranka v pritožbi izpostavljata: da pri toženi stranki v 10 letih ni prišlo do poškodbe, da je tožnica pred škodnim dogodkom to delo opravljala že dve leti, spornega dne pa le 1 uro, glede na navedeno materialnopravno izhodišče niso pravno odločilne. Iz razlogov sodbe, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi (VS RS, opr. št. II. Ips 86/2010 z dne 25. 8. 2011), izhaja dejansko stanje, ki ni primerljivo s tistim, na katerega tožnica opira svoj zahtevek v obravnavani zadevi.

Objektivno odgovorna stranka se oprosti odgovornosti, če dokaže oprostitvene razloge iz drugega odstavka 153. člena OZ (da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega; da je bilo to ravnanje nepričakovano in se njegovim posledicam tudi ni mogla izogniti). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Merilo za presojo je posebej skrben človek. Za oškodovanca velja, da je potrebno njegovo ravnanje in s tem morebitno njegovo soodgovornost presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Trditveno in dokazno breme za (delno) razbremenitev odgovornosti je bilo na strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka in stranski interveneient v pritožbi neutemeljeno navajata, da je tožena stranka dokazala oprostitvene razloge v smislu navedenega določila OZ in da je tožnici v obravnavani zadevi mogoče očitati, da je tudi sama prispevala k nastanku škode. Pogojev za uporabo določbe drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ v obravnavani zadevi ni, saj za tak materialnopravni zaključek dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajo zadostne podlage, drugih okoliščin, ki bi utemeljile drugačen sklep, pa tožena stranka ni zatrjevala.

Z ozirom na navedeno materialnopravno podlago v pritožbeni izpostavljeni okoliščini, da je imela tožnica možnost, da bi montažni trak zaustavila in da tožena stranka nezgode ni mogla preprečiti, ker jo delavci niso obvestili, da je bil tempo dela prehiter, tudi če bi bili podani, za zaključek o podanosti izključevalnih okoliščin ne zadostujejo, saj ni izpolnjen že pogoj nepričakovanosti v smislu navedenega določila OZ. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je imela tožnica možnost tekoči trak zaustaviti, pa tudi ne utemelji zaključka, da je tožnica tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka. Kot je bilo že pojasnjeno, je izvedenec za varstvo pri delu pojasnil, da tožnica zaradi obsega dela niti ni imela nadzora nad tem, kdaj se bo trak premaknil. Z drugačno organizacijo dela (počasnejši tempo dela), pa bi se dalo delo opraviti tudi tako, da takšno ravnanje tožnice ne bi bilo potrebno. Pritožbena navedba, da je tožnica ravnala s premajhno skrbnostjo, je pavšalna in niti ne konkretizira, v čem naj bi bilo tožničino ravnanje sploh nepravilno. Z ozirom na navedeno se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z ugotavljanjem morebitnega tožničinega soprispevka k škodnemu dogodku.

Glede na navedeno se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba ukvarjati z vprašanjem o obstoju elementov krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato pritožbeno sodišče tožničinih pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijalo, ni presojalo.

Odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna.

Tožnica je utrpela odtrganino tetive iztegovalke končnega členka sredinca desnice na rastišču na bazi tretjega členka in je šlo za diagnozo t.im. kladivastega prsta. Izvedenec jo je ocenil kot lahko poškodbo.

Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo prisodilo 34,500,00 EUR (33 povprečnih mesečnih neto plač), in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 20.000,00 EUR, za strah 5.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.500,00 EUR in za skaženost 2.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 47.000,00 EUR) je zavrnilo.

Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi utemeljeno opozarjata na to, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo, da je izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju navedel, da so nekatere omejitve tožnice posledica sindroma karpalnega kanala, ki ni v vzročni povezavi z obravnavano poškodbo. Tudi iz priloženega izvedenskega mnenja invalidske komisije (priloga A112) izhaja, da je bila tožnici invalidnost priznana tudi zaradi diabetesa, hipertenzije in sindroma zapestnega prehoda obeh rok. Glede na tako podano dejansko stanje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obseg tožničinih omejitev, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka in zgolj te upoštevati pri odmeri odškodnine. Tudi pri ugotavljanju nevšečnosti je treba upoštevati, ali so tožnici le-te nastale zaradi drugih vzrokov. Glede na navedeno je v tem delu dejansko stanje ostalo neraziskano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno navajata, da je treba pri odmeri te odškodnine upoštevati tudi, da je tožnica sladkorna bolnica, zaradi česar se je zdravljenje, sicer lahke telesne poškodbe, zapletlo, oziroma pri sladkornih bolnikih obstaja večja verjetnost, da do takšnih zapletov pride. Te ugotovitve, ki jih navedena v pritožbi ponovno izpostavljata, namreč ne utemeljujejo deljene vzročnosti. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanja obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja pri ugotavljanju vzročne zveze se upošteva le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca (primerjaj VS RS odločba II Ips 1198/2008 z dne 18. 6. 2009 in II Ips 625/2008 z dne 6. 10. 2008)..Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo v tem oziru pravilno upoštevalo celoten obseg škode, ne glede na to, da je na popoškodbene zaplete (vnetne procese) lahko vplivala tožničina sladkorna bolezen.

Z ozirom na navedeno in ob upoštevanju, da je treba preskus izpodbijane sodbe s stališča, ali odločitev pomeni ustrezno uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina, opraviti tudi glede celotne prisojene odškodnine – in to zlasti zato, ker je nekatere oblike nepremoženjske škode pogosto težko razmejiti (glej sodbo VS RS, opr. št. II Ips 93/2000 z dne 7. 9. 2000), je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo (34.500,00 EUR), v celoti razveljavilo in posledično ni presojalo v tej smeri podanih drugih pritožbenih navedb tožene stranke in stranskega intervenienta.

Tožnica prav tako izpodbija višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na ugotovljeni obseg nastale škode (v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne ponavlja – stran 8 in 9 obrazložitve), ne glede na odločitev o temelju zahtevka, ni upravičena do višje odškodnine, kot jo je že odmerilo sodišče prve stopnje. Tožničino ponavljanje ugotovljene intenzitete in trajanja telesnih bolečin s poudarjanjem posameznih nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem njene poškodbe, je neuspešno. Odmera pravične odškodnine namreč ne more biti le posledica izključno individualnega vrednotenja konkretnih nevšečnosti, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, temveč nujno posledica objektiviziranega vrednotenja konkretnih nevšečnosti v primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse. To je pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Ob primerjavi s podobnimi, lažjimi in hujšimi primeri v sodni praksi (odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 447/2009, II Ips 729/2005 itd.), ob upoštevanju tožničinih popoškodbenih zapletov in daljšega trajanja njenega bolniškega staleža ter ob upoštevanju stanja ob izdaji sodbe, namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjena višina iz tega naslova v višini 20.000,00 EUR kvečjemu previsoka. Enako velja za odmerjeno odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnostih, skaženosti in strahu. Glede strahu je res pomembna izpoved oškodovanca, vendar je to potrebno objektivizirati. Tudi omejitve in posledice tožnice, tudi, če bi bilo ugotovljeno, da so vse nastale zaradi škodnega dogodka, po oceni pritožbenega sodišča ne opravičujejo višje odškodnine od odmerjene. Tožničina pritožba v tem delu je, zato neutemeljena.

Utemeljena je pritožba stranskega intervenienta v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova stroškov prevozov v zvezi z zdravljenjem. Od zahtevanega zneska 1.054,50 EUR je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova dosodilo znesek 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je to svojo odločitev sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo, saj ni navedlo niti, na podlagi katerih dejanskih okoliščin je tožnici prisodilo navedeni znesek. Pri tem pritožbeno sodišče še navaja, da je potrebno tudi pri tem vtoževanem znesku ugotoviti, ali so tožnici navedeni stroški nastali zaradi zdravljenja poškodbe, ki jo je utrpela v obravnavani nezgodi, ali so bili obiski pri zdravniku morebiti potrebni zaradi drugih bolezenskih stanj, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

Tožničina pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dosojeno odškodnino iz naslova tuje nege in pomoči, ni utemeljena. Ta del tožničinega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Glede na ugotovljeno poškodbo in njene posledice tožnica do odškodnine iz tega naslova, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ni upravičena. Sicer pa v postopku tudi ni trdila, da je zdravnik ocenil, da je potrebovala pomoč pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je na podlagi ugotovljenih dejstev možno s pravilno uporabo materialnega prava odločiti o temelju tožbenega zahtevka in samo delno tudi o njegovi višini, zato je pritožbam delno ugodilo in: glede podlage tožbenega zahtevka z vmesno sodbo (o dopustnosti izdaje vmesne sodbe v pritožbenem postopku glej npr. sodbo VS RS III Ips 140/2007 z dne 2. 4. 2010) ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi v celoti utemeljen; na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka v celoti, v II. točki izreka za znesek 54,50 EUR ter glede odločitve o stroških postopka (točka III. izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je pritožbe zavrnilo in II. točko izreka izpodbijane sodbe za znesek 15.244,50 EUR na podlagi 353. člena potrdilo, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Ker je odločitev sodišča prve stopnje odvisna od uspeha strank v postopku, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se namreč na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče pritožbene obravnave ni razpisalo, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da postopka ne bo samo dopolnjevalo. Pri presoji, ali naj samo razpiše pritožbeno obravnavo, je izhajalo predvsem iz načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter ustavne pravice do pravnega sredstva. V skladu z navedenim je ocenilo, da bi postopek sojenja na drugi stopnji trajal nesorazmerno dlje časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti. Upoštevati pa je treba tudi, da bo moralo sodišče prve stopnje po izvedenem dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine. Kolikor bi te okoliščine prvič obravnavalo šele pritožbeno sodišče bi bila s tem, strankam v postopku odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ki bi ga prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v nakazani smeri ugotoviti vse pravnoodločilne okoliščine (zlasti obseg nevšečnosti in omejitve, ki so tožnici nastali zaradi škodnega dogodka in višino stroškov, ki so ji nastali zaradi zdravljenja te poškodbe) in nato o tožničinem tožbenem zahtevku v razveljavljenem obsegu (glede zneska 35.554,50 EUR) ponovno odločiti.

V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 303/2012
• VDSS sodba Pdp 276/2010
• VDSS sodba Pdp 1212/2010