VDSS sklep Pdp 1175/2011

Jedro

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se ne zahteva, da bi imela kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja hujše posledice za delodajalca, ampak le, da delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 3. 2011 nezakonita (I. točka) ter da tožniku ni zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje z dnem 1. 4. 2011 (II. točka). Odločilo je, da pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje tožniku pri toženi stranki preneha z dnem 18. 10. 2011 (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 2. 4. 2011 do 18. 10. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi z dne 25. 8. 2008 z aneksom z dne 11. 10. 2008 za delovno mesto srednji zdravstvenik v urgentnem vozilu, mu zagotoviti vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati in izplačati pripadajoče plače po pogodbi o zaposlitvi, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter neto zneske plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca, vse v roku 15 dni pod izvršbo (IV. točka). Zavrnilo je zahtevek – reintegracijski zahtevek v delu, ko tožnik zahteva, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo in – zahtevek za priznanje pravic za čas od sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 11. 3. 2011 do 1. 4. 2011 (V. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 8.442,00 EUR in sicer v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo (VI. točka). Zavrnilo je za 11.558,00 EUR višji zahtevek iz naslova odškodnine (VII. točka). Odločilo je, da tožena stranka krije svoje stroške postopka in je dolžna na račun Delovnega sodišča v Mariboru št. ..., sklic ... plačati 495,00 EUR stroškov postopka v roku 8 dni po prejemu tega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (VIII. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II., IV., VI. in VII. točko sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugotovi zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožniku prenehalo delovno razmerje zakonito tudi v obdobju od 1. 4. do 18. 10. 2011 in da se zavrne zahtevek za plačilo odškodnine. Navaja, da je sodišče izvedlo številne dokaze, zaslišalo je večje število prič, prav tako pa pregledalo in preverilo listinske dokaze in dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki. Sodišče ugotavlja, da je bil postopek pri toženi stranki izpeljan v skladu z zakonom in internimi akti in da vsi očitki tožene stranke, navedeni v tožbi, niso utemeljeni. V tem delu se tožena stranka strinja z dejanskim stanjem in ugotovitvijo sodišča torej, da toženi stranki ni moč očitati nobenih procesnih in vsebinskih nepravilnosti. Razkorak med izvedenim postopkom pri toženi stranki in izvedenim postopkom pred sodiščem je v tem, kakšen pomen, obseg in intenzivnost kršitev predstavljajo za toženo stranko nepravilnosti, ki jih je nesporno naredil tožnik. Tožena stranka namreč kršitvam pripisuje velik pomen. Dejanski stan je sodišče ugotovilo zmotno zaradi neenakopravnega vrednotenja izjav zaslišanih prič. Sodišče je v obrazložitvi sodbe sledilo navedbam prič A.F., D.Z. in M.M. in zaključilo, da ni bila določena vsebina mentorskih zadolžitev, kar pa je nesporno ovrgel kot priča B.K. – predstojnik Reševalne postaje. Namreč kot predstojnik je pripravil in sprejel organizacijsko navodilo, ki je bilo sprejeto znotraj delovne enote reševalne postaje, bilo je objavljeno na oglasni deski in z njim so bili seznanjeni vsi zaposleni, tudi tožnik. Tožnik in priča A.B. sta pojasnila, da je bil kritičnega dne voznik reanimobila res A.B., tožnik pa je bil v funkciji spremljevalca in nadzornega delavca vozniku. Priče, ki so izpovedale, da mentorstvo voznikom formalno ni bilo urejeno, so kot zdravstveni delavci imeli v mislih zagotovo institut mentorstva, ki je opredeljen v kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike in kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva. Namreč mentorstvo za zdravstvene delavce se ureja s posebnim sklepom o določitvi mentorja. Sodišče po drugi strani ne povzema zaslišanih prič in njihovih izjav in sicer A.C., M.K. in Š.K., glede neprijetnosti v porodniškem oddelku bolnišnice, zlasti pa glede prizadetosti oškodovanke M.F.. Sodišče v obrazložitvi sodbe teh prič sploh ne povzema in glede dejanskega stanja napačno zaključuje, da ravnanje tožnika ni imelo nobenih posledic. Nadalje sodišče tudi ne povzema, za ta postopek pomembno pričo B.K., ki je vodja in zelo dobro pozna razmere v Reševalni postaji, obveznosti in relacije uslužbencev. Ta je jasno izpovedal, da je položaj tožnika kot starejšega voznika in A.B. kot voznika začetnika bil jasno določen in njima tudi znan. Ta priča je tudi izpovedala, kakšen je režim sedenja v reševalnem avtomobilu in izrecno potrdila, da je za te nepravilnosti v celoti odgovoren tožnik kot vodja mlademu vozniku. Položaj in pomen tožnika je jasno potrdil najbolj neposredna priča in sicer voznik A.B.. Ta je povedal, da je on sam imel občutek, da je tožnik kot vodja tisti, ki skrbi za vse pravilnosti, v zvezi z vožnjo, pri tem tudi sedenju in vse kar je potrebno za varen in zanesljiv prevoz pacienta. Dejanski stan o pomenu in vlogi tožnika je v tem konkretnem primeru potrebno presojati v funkciji spremljevalca in vodje izmene mlajšemu vozniku. Zanimivo je, da sodišče sicer samo ugotavlja, da je relacija vodja – mlad voznik bila znana. Prav tako sodišče ugotavlja in zaključuje, da gre v konkretnem primeru za nespoštovanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Sedenje dveh na enem sedežu z nepripetim varnostnim pasom pa predstavlja grobo kršitev tistega dela izredne odpovedi, ki je določen v 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR glede ugotavljanja dejanskega stanja v okviru posledic, je bil zaslišan tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in je jasno in nedvoumno izpovedal, da je bilo zaradi tega dogodka potrebno izvesti celo vrsto aktivnosti in da je na podlagi prijave, ki je prišla iz bolnišnice bil zagotovo okrnjen ogled ustanove in da je bilo ogroženo poslovno sodelovanje z bolnišnico kot enim izmed ključnih poslovnih partnerjev pritožnice. Prav tako je jasno izpovedal in naštel številne nepravilnosti, ki so bile ugotovljene na tem prevozu. Sedenje dveh oseb na enem sedežu zagotovo ogroža varnost tako zaposlenih pri toženi stranki kot zaposlenih v bolnišnici in pacientov, toliko bolj, če si reševalec – medicinski tehnik privošči, da na kolenih v urgentnem vozilu po Sloveniji vozi medicinsko sestro. Šlo je za ogrožanje varnosti lastnega in tujega življenja tožnika, oškodovanka M.F. je bila prizadeta in nenazadnje je kršen ugled ustanove. Glede kršitve materialnega prava sodišče izključuje odgovornost tožnika, ker naj bi za kršitev cestno prometnih predpisov odgovarjal voznik, torej A.B. in ne tožnik. Takšna trditev pa je le delno pravilna. Nepravilna je v delu, ki se nanaša na kršitev pripenjanja z varnostnim pasom. V takšnem primeru je odgovornost potnika v vozilu, če z varnostnim pasom ni pripet. Tožnik torej ni bil pripet z varnostnim pasom in je sam kršil cestno prometne predpise in bi bil po določilih ZVCP tudi kaznovan. Tako je potrebno gledati materialnopravni vidik dejanja in zavrniti ugotovitev sodišča, da ni nastopila nobena posledica. Takšna ugotovitev je materialno pravno zmotna. Šlo je za veliko in grobo kršitev tožnika. Tožena stranka v izreku odpovedi ni definirala kaznivega dejanja, temveč je opisala dejanski stan, zagotovo pa predstavlja prisilno sedenje na kolenih na majhnem prostoru – kabina in ob neprijetnem občutku same vožnje ter otipavanje po nogah, elemente spolnega nadlegovanja. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je samo spolni odnos tisti, ki zadovolji kvalifikacijo tega dejanja. To dejanje se lahko stori tudi na druge načine v cilju zadovoljevanja spolnega nagona. Sodišče ob tem samo ugotavlja, da oškodovanka M.F. ni bila prostovoljno na tem položaju, torej predstavlja to prisilo. Nadalje sodišče zanemari dejstvo, da je tožnik uporabljal celo zvijačo pri njenem nagovarjanju za prisotnost v kabini s tem, da ji je zatrjeval, da se zadnja vrata težko odpirajo. Torej, vrata za vstop pacientov in spremljevalk naj bi se težko odpirala in s takšnim zavajanjem je oškodovanko M.F. spravil v kabino. Sodišče je brez posebne obrazložitve, ne da bi se prepričalo o fizičnem izgledu notranjosti vozila podalo zaključek „kar počez“, da ne verjame, da je M.F. zahtevala, da voznik in tožnik ustavita vozilo, da bi se presedla v zadnji del vozila in da v kolikor bi M.F. situacijo ocenila kot tako neugodno, bi lahko brez vsake zahteve po ugotavljanju tudi odprla vrata kabine in se presedla na zadnji del vozila. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da v konkretnem reševalnem vozilu – reanimobilu, ni prehoda med šofersko kabino in drugim delom vozila, saj ju loči pregradna stena, ki ima zgolj stekleno odprtino, ki omogoča komunikacijo med osebjem. Toženi stranki ni znano, na podlagi katerih informacij oz. podatkov je sodišče prišlo do tega zaključka, saj tako priče, ki so bile zaslišane, kot tudi drugi udeleženci, niso podali nobene informacije o dejanskem fizičnem izgledu reanimobila. Tudi nadaljnje nadlegovanje tožnika M.F. preko elektronskih medijev kaže na njegovo željo izpolniti še preostale elemente očitanega kaznivega dejanja. Tudi izključitev kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu sodišče razlaga preveč drastično, saj je šikaniranje na delovnem mestu lahko tudi že neprimeren ton govora, neprestano prekinjanje in vse ostalo, veliko manjše in lažje vsebine. Tudi ugotovitev sodišča, da ni podan naklep in huda malomarnost, je zmotna. Tožnik se je zagotovo zavedal svojega ravnanja in ga hotel storiti. Imel je tudi v oblasti svoje ravnanje in za dosego cilja uporabljal tudi lažno prikazovanje in sklicevanje na tehnične ovire. Tako je definicija 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR tudi v celoti izpolnjena. Glede bistvenih kršitev postopka sodišče sprejme zaključke v nasprotju z izvedenimi dokazi, oz. te dokaze ne oceni pravilno. Zlasti pa sodišče dokaze, ki jih ni upoštevalo, ni obrazložilo, zakaj so neverodostojni in zakaj gre pri njih za utemeljen dvom (povzemanje zaslišanih prič). Nadalje sodišče tudi ni izvajalo vseh predlaganih dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka. Zlasti gre za zaslišanje predstojnika Ginekološko porodniškega oddelka Splošne bolnišnice o tem, kako so na tem oddelku sprejeli takšne neprijetnosti ter o eventualnih posledicah in težavah babic pri spremljanju svojih pacientov z reševalnimi vozili tožene stranke. Izvedba tega dokaza bi bila tudi pomembne zaradi presoje posledic in pa resnosti in pomena tožnikovega ravnanja znotraj kolektiva. Sodba je tudi nerazumljiva in nasprotuje sama sebi, sodišče po eni strani ugotavlja neprostovoljno sedenje oškodovanke M.F., ugotavlja pa, da ni bilo posledic ravnanja, kar pa je bilo v postopku jasno izkazano. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Navaja, da so pritožbene navedbe pavšalne in neargumentirane. Ni bilo dokazov in podlag za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika niti glede bistvenih kršitev določb postopka. Prav tako ni šlo za dejanja, ki bi imela znake kakršnegakoli očitanega kaznivega dejanja. Postopek izredne odpovedi želi voditi vodstvo Zdravstvenega doma ... po predhodni zahtevi SB ... (in ne domnevna oškodovanka, kar je nezaslišano). Gre za prestižni boj med obema ustanovama. Tožnik je kot sindikalist v preteklosti opozarjal na številne nepravilnosti in zato je postal trn v peti vodstvu. Tožnik je že več kot 8 mesecev brez nove zaposlitve in mu nastaja velika premoženjska škoda, saj ima mladoletno hči in partnerko, ki je še študentka. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma navaja, da je pri obravnavanju zadeve ugotovilo, da po pregledu popisa listovnih številk, numeracije pisanj, ki jih je sodišče prve stopnje sestavilo in prilog, ugotovilo, da prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 13. 9. 2011 z izjavami zaslišanih prič B.K., A.B., M.F., A.C. M.K. in Š.K. ni v spisu. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 346. člena ZPP vrnilo celoten spis sodišču prve stopnje z napotilom, da pomanjkljivost odpravi in da postopa skladno z določbo 3. odstavka 125.a člena ZPP, ki sicer določa, da mora predsednik senata prepis zvočnega posnetka pregledati, potrditi in priključiti zapisniku o naroku. Sodišče prve stopnje je v svojem dopisu z dne 14. 3. 2012 navedlo, da je po prejemu dopisa pritožbenega sodišča opravilo poizvedbe in ugotovilo, da sta odvetnika predpis zvočnega posnetka z dne 13. 9. 2011 prejela in sicer odvetnik tožene stranke po faksu dne 3. 10. 2011, odvetnik tožnika pa neposredno na obravnavi dne 4. 10. 2011. Sodišče je spisu priložilo tudi prepis zvočnega posnetka obravnave, ki je bil uporabljen pri pripravi pisnega odpravka sodbe in je pripis sodišče prve stopnje vložilo v sodni spis pod zaporedno št. pisanja 51 na straneh 206 – 218.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28. 3. 2001 nezakonita. Sodišče je pri tem navedlo, da je tožena stranka spoštovala določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), pri čemer je odpoved podala pravočasno, tožniku je omogočila zagovor v razumnem roku in s tem mu ni kršila pravice do obrambe. Tožniku je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 28. 3. 2011, v kateri je tožniku očitala kršitev pogodbenih obveznosti na podlagi 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki ima vse znake kaznivega dejanja in zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz hude malomarnosti na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR in sicer zaradi dogodka, ki se je pripetil dne 25. 2. 2011 na poti iz Ljubljane v Celje, ki se je zgodil okoli 18. ure, kot je opisala M.F., pri čemer so bili v rešilnem avtomobilu voznik A.B. in tožnik reševalec. Sodišče navede, da prekršek po 102. členu Zakona o varnosti v cestnem prometu stori voznik, pri čemer je za spoštovanje in eventualne kršitve cestno prometnih predpisov odgovoren voznik, kar ne drži v celoti, saj voznik ne more biti odgovoren za sopotnika, ki se ne pripne z varnostnim pasom v avtomobilu. Sodišče tudi navede, da mora po določilu 33. člena ZDR delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, pri čemer je neprimerno in v nasprotju z načeli varnega opravljanja dela vožnja dveh oseb na enem sedežu, brez pripetega varnostnega pasu, kar dejansko pomeni nespoštovanje predpisov o varnosti ni zdravju pri delu, saj je vsaki osebi poznano, da se v času vožnje motornega vozila ne sedi tako, da bi dva sedela na enem sedežu in posebej ne tako, da bi ena oseba sedela na drugi osebi (v naročju). V nadaljevanju pa sodišče po oceni pritožbenega sodišča zmotno navede, da ta kršitev, ker ni imela hujših posledic in ker ni izkazana naklepna huda malomarnost, ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne zahteva, da bi kršitev pogodbenih obveznosti morala imeti hujše posledice, pač pa le določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določa 2. alineja 1. odstavka 111. člena ZDR. Dejstvo je, da je za spoštovanje cestno prometnih predpisov nedvomno odgovoren tudi sopotnik, kot to pravilno navaja pritožba, pri čemer je zagotovo nepravilno in neprimerno, da dve osebi sedita na istem sedežu in tudi nista pripeti z varnostnim pasom, kar sicer tudi predstavlja prometni prekršek. Sodišče v nadaljevanju obrazloži, da v konkretnem primeru tožnikovo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja po 171. členu Kazenskega zakonika – spolno nasilje, ki ga stori tisti, kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v 170. členu KZ-1 (t.j. posilstvo). Sodišče navede, da niso podani znaki kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po določilih 197. člena KZ-1 šikaniranje na delovnem mestu. Sodišče tudi navede sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 2226/2009, iz katere izhaja, kanivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 1. odstavku 197. člena KZ-1, pri čemer je za storitev navedenega kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 1. odstavku 197. člena KZ-1 potrebno ponavljajoče se in sistematično ravnanje storilca. V konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ugotovi, da je prišlo do dogodka 25. 2. 2011 na poti iz Ljubljane v Celje, sodišče pa se pri tem ne opredeli do izjave priče M.F., ki je izpovedala, da ji je tožnik poslal tudi preko Facebooka še dve sporočili s prošnjo za prijateljstvo. Tako se bo moralo sodišče v ponovljenem postopku opredeliti tudi do tega tožnikovega ravnanja in ugotoviti ali so vsa dejanja v celoti predstavljala znake kaznivega dejanja po določilih 197. člena KZ-1.

Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi navaja, da je tožena stranka tožniku očitala tudi kršitev iz 2. točke 1. odstavka 111. člena ZDR (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), pri čemer 6.a člen ZDR ureja prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu in tako naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovi, ali je pri navedenem dejanju šlo za kršitev 6.a člena ZDR. Pri tem je glede na do sedaj ugotovljeno dejansko stanje potrebno opozoriti tudi na določila 33. člena ZDR ki določa, da mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Prav tako naj sodišče oceni ali je tožnik kršil določilo 35. člena ZDR, ki sicer ureja prepoved škodljivega ravnanja in določa, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče sicer navede, da je zaslišalo A.B., pri tem pa se sodišče ne opredeli do relevantnih izpovedb A.B., ki je bil edini prisoten pri dogodku, navede pa, da v določeni meri ne verjame oškodovanki M.F.. Iz obrazložitve sodišča izhaja, da je oškodovanka M.F. izpovedala o dogodku na način, ki mu je tožnik zanikal in izpovedal, da je le-ta želela sedeti spredaj, da ji je pojasnil, zakaj ne more sedeti spredaj, ker ni več prostora, razen če mu sede na kolena, a je kljub temu zlezla v kabino ter da v tem primeru tudi ni šlo za nobeno prisilo in da M.F. ni imela pripomb. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da sodišče ne povzema zaslišanih prič in sicer zlasti A.B., ter prič izjav zlasti A.C., M.K. in Š.K. glede situacije na Porodniškem oddelku bolnišnice, ki so izpovedale glede prizadetosti oškodovanke M.F.. Sodišče namreč oceni, da navedeno dejanje oz. ravnanje tožnika ni imelo nobenih posledic, kar pa sicer ne izhaja iz izpovedb zaslišanih prič. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do navedenih izjav. Sodišče bo moralo tudi razčistiti, kako izgleda v konkretnem primeru reanimobil, ali ima ta prehod med šofersko kabino in drugim delom voznika in ali bi lahko oškodovanka med vožnjo šla nazaj, pri čemer iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče štelo, da je to mogoče, ne da bi pri tem navedlo zakaj tako ocenjuje. Navedeno lahko pojasni tako A.B. kot tudi tožnik.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tudi izhaja, da sta direktor tožene stranke S.K. dr. med. in priča T.Ž. izpovedala, da je tožena stranka ob ugotavljanju kršitev ugotavljala tudi možnosti za zaposlitev tožnika na kakem drugem delu, pri čemer je ugotovila, da takih možnosti nima in (tudi) zato je bila tožniku pogodbo odpovedala. Sodišče navede, da če je tožena stranka pri sebi iskala možnosti za nadaljevanje dela tožnika na drugem delu, to pa pomeni, da ni bil izkazan naslednji pogoj za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena ZDR, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zaradi česar naj bi bila tudi izredna odpoved nezakonita. Pritožbeno sodišče ob navedenem ugotavlja, da iz izvedenih dokazov in sicer iz zaslišanja zakonitega zastopnika S.K. navedeno stališče v celoti ne izhaja. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 10. 2011 namreč izhaja, da je sodnica vprašala zakonitega zastopnika: „Ja na nek način sem tudi slišala, da torej ste razmišljali o tem, da bi ga razporedili kam drugam.“ Zakoniti zastopnik pa je povedal: „ To je bila tudi ena od variant, ja.“ Vendar gre pri tem za izjavo iztrgano iz koncepta, saj je zakoniti zastopnik ves čas pojasnjeval, da je, ko je razmišljal o tem, kako naj odreagira proti tožniku, se posvetoval tudi s kolegi na poslovnem kolegiju, pri čemer so se odločili, da A.B. dobi pogojno kazen, se pravi odpoved pogojno za eno leto, tožnik pa, ker je bil odgovoren, da se je vse to zgodilo, izgubi delo pri toženi stranki, „ker si ne moremo privoščiti, da se zdravstveni delavec v sodelovanju z drugim izvajalcem javne službe, privošči takšna dejanja. Gre za kršitev prometnih predpisov, po drugi strani gre za kršitev kodeksa etike, tretjič pa je bil prijavljen sum spolnega nadlegovanja“. Nenazadnje je zakoniti zastopnik tudi izpovedal, da: „vsekakor pa tukaj pri njemu ne moremo biti tako popustljivi, ker če se razpase pri več 30 medicinskih tehnikih pretežno tudi starimi pod 35 let, takšno obnašanje, mislim, da take resne službe, kot je reševalna z nujno medicinsko pomočjo ne bi mogel kot direktor obvladovati.“ Tako se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka lahko nadaljevala delovno razmerje s tožnikom, prav nasprotno. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku tako ovrednotiti celotno izjavo zakonitega zastopnika, pri čemer bo moralo upoštevati zlasti izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal zakoniti zastopnik in iz katere izrecno izhaja, da na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da so podani utemeljeni in resni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče pričakovati, da bi delavec še lahko nadaljeval z delom pri delodajalcu. Torej se je tožena stranka izrecno opredelila glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja že v sami izredni odpovedi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in sodbo v izpodbijanem delu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1194/2012
• VDSS sklep Pdp 810/2011
• VDSS sodba Pdp 916/2011