VDSS sodba Pdp 931/2011

Jedro

Določba v pogodbi o izobraževanju, ki toženca zavezuje, da ostane zaposlen pri tožeči stranki še 5 let po opravljenem izpitu za nepremičninskega posrednika, kar je v očitnem nesorazmerju s trajanjem izobraževanja za opravo izpita ter na tej podlagi nastalimi stroški, je nična in ne more predstavljati podlage, na kateri bi tožeča stranka lahko uveljavljala vračilo stroškov izobraževanja od toženca, ki je podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v I/2 točki izreka tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 9,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.“

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.004,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (I/1 točka izreka) in zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2011 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (I/2 točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 192,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe, ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je načelo enake vrednosti dajatev pri dvostranskih pogodbah sprejeto v določbi 2. odstavka 8. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), pri čemer je v določbi 118. člena OZ opredeljena pravica, da lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, kar mora uveljaviti v enem letu od njene sklenitve. Ne strinja se s stališčem v izpodbijani sodbi, da je obveznost, ki jo je sprejel toženec v določbi 3. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju, očitno nesorazmerna obveznosti tožeče stranke. V tej zvezi bi bilo utemeljeno sklicevanje na določbo 86. člena OZ, če bi sodišče zaključilo, da je obveznost delavca, da po opravljenem izobraževanju ostane v delovnem razmerju pri delodajalcu določen čas, sama po sebi nična, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Vendar sodišče takšnega zaključka ni sprejelo. V zadevi je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po volji toženca in sicer po preteku 14 mesecev od opravljenega izpita za nepremičninskega posrednika. Sodišče bi moralo tehtati sorazmernost dejanskega zaposlitvenega obdobja na strani toženca po opravljenem izpitu z obveznostmi, ki jih je po pogodbi prevzela tožeča stranka. V toženčevo izobraževanje je vlagala že pred sklenitvijo pogodbe, vse z namenom trajne zaposlitve toženca. Ob njenih neprerekanih trditvah, kdaj je potrebno od toženca kot nepremičninskega posrednika pričakovati poln delovni učinek, v konkretnem primeru bi bilo to v sredini leta 2012, je očitno, da o nesorazmerju vzajemnih dajatev po pogodbi ni mogoče govoriti. Sodišče se do teh razlogov ni opredelilo, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. Ne strinja se tudi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zneska 9,59 EUR. Toženec se je z dejstvom, da je prejel preplačilo, do katerega ni bil upravičen, seznanil najpozneje s prejemom pripravljalnega spisa tožeče stranke z dne 28. 3. 2011, znesek nakazane glavnice pa je vrnil šele dne 25. 5. 2011. Zato je dolžan plačati zamudne obresti. Dejstvo, ali se je toženec z neupravičenim prejemom preveč nakazanega zneska seznanil v postopku ali zunaj postopka, nima nikakršne vloge. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Zaradi obveznosti iz dogovorjene pogodbe, da ostane po opravljenem izpitu na delu pri tožeči stranki 5 let, je bil omejen pri iskanju nove zaposlitve. Zato sodišče takšnemu zahtevku, ki nasprotuje temeljnim ustavnim načelom, ni moglo nuditi pravnega varstva. Poleg tega je tožeča stranka dobila povrnjen denarni vložek v njegovo izobraževanje z delom in obračunavanjem negativne stimulacije že v času pred sklenitvijo pogodbe o izobraževanju. Iz teh razlogov predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 1.004,80 EUR (v I/1 točki izreka sodbe) na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. To pa ne velja za odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 9,59 EUR (v I/2 točki izreka sodbe), kar vse pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je toženec sklenil 5. 1. 2009 s tožečo stranko pogodbo o izobraževanju za pridobitev izpita nepremičninskega posrednika s trajno licenco MOP. Stranki sta se v določbi 3. alineje 3. člena pogodbe dogovorili, da toženec po zaključenem izobraževanju ter pridobitvi navedene licence ostane pri tožeči stranki v delovnem razmerju še vsaj 5 let, če je takšen interes izkazan na strani delodajalca. Toženec je v nadaljevanju opravljal delo pri tožeči stranki do 1. 9. 2010, ko mu je na njegov predlog odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Toženec je tako po lastni volji prekinil z delovnim razmerjem pri tožeči stranki pred iztekom 5 letnega roka, dogovorjenega v pogodbi o izobraževanju, zaradi česar bi moral v skladu z navedeno pogodbeno določbo poravnati tožeči stranki dolgovani znesek iz naslova izobraževanja 1.004,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je po vsebini preizkusilo upravičenost takšnega zahtevka tožeče stranke zoper toženca in ugotovilo, da je obveznost toženca, da ostane po opravljenem izobraževanju še 5 let na delu pri tožeči stranki, v očitnem nesorazmerju s stroški izobraževanja, zaradi česar navedena pogodbena določba ne more imeti pravnega učinka. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Pogodba o izobraževanju ni posebej urejena v zakonskih predpisih, zato je potrebno pri njenemu obravnavanju izhajati iz splošnih pravil obligacijskega prava. V skladu z določbo 1. odstavka 8. člena OZ morajo stranke pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajati iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Takšno načelo je konkretizirano v pravnem pravilu iz določbe 1. odstavka 239. člena OZ, po katerem je upnik v obveznostnem razmerju upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti do dolžnika, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem kot se glasi. Načelo o enaki vrednosti izpolnitve pri dvostransko obveznih pogodbah, torej pogodbah, ki so odplačne in pri katerih mora odplačnost ustrezati vrednosti nasprotne dajatve (komutativnost), predstavlja načelo, ki pomeni pravno podlago takšnega posla (kavza) (1). Zato bi kršitev tega načela lahko pomenila, da sta se ena ali celo obe strani zavezali za drugačen namen izpolnitve, kot sta ga predvideli ob sklenitvi pogodbe.

V konkretnem primeru tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja čas 5 let zaposlitve pri tožeči stranki, ki bi zavezovala toženca po opravljenem izpitu, predolgo dobo, ki je v očitnem nesorazmerju s trajanjem izobraževanja za pridobitev licence nepremičninskega posrednika ter na tej podlagi nastalim delodajalčevim stroškom. Določba 3. alineje 3. člena pogodbe o izobraževanju tako nesorazmerno posega v toženčevo z ustavo zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve, pri čemer na drugi strani predstavlja neprimerno sredstvo za zaščito materialnih pravic in interesov tožeče stranke. V konkretnem primeru gre torej za očitno kršitev načela enake vrednosti vzajemnih dajatev. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim zaključkom v izpodbijani sodbi, da je navedena pogodbena določba v skladu z določbo 86. člena v zvezi z 88. členom OZ nična, ki ne more v ničemer zavezovati toženca. Tudi sicer je takšno stališče že sprejeto v sodni praksi, ko je bilo odločeno v podobnem primeru (sodba Pdp 829/2005 z dne 26. 10. 2006). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v I/1 točki izreka sodbe), da ji mora toženec povrniti nastale stroške izobraževanja.

Vendar pritožba utemeljeno izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 9,59 EUR (v I/2 točki izreka sodbe). Tožeča stranka je res vrnila tožencu znesek 659,00 EUR z nakazilom 3. 9. 2010 in nato enak znesek tudi 6. 9. 2010, čeprav je bila dolžna nakazati takšen znesek samo enkrat. V kolikor se sprejema toženčevo izpovedbo, da takrat takšnega preplačila ni ugotovil, je bil o tem seznanjen najkasneje s pripravljalno vlogo tožeče stranke 28. 3. 2011, zaradi česar bi moral takoj vrniti tožeči stranki preplačilo 659,00 EUR, ki mu ga je očitno pomotoma nakazala. Ker ga je vrnil šele 25. 5. 2011, je dolžan tožeči stranki v skladu z določbo 193. člena OZ za čas neupravičene pridobitve preplačila poravnati zamudne obresti v skladu z zahtevkom tožeče stranke.

Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je naložilo tožencu, da poravna tožeči stranki znesek 9,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2011 dalje, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa je zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče sodišče zaradi delno spremenjene odločitve ni poseglo v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji (v II. točki izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka v sporu uspela z neznatnim delom, zato sama trpi svoje stroške v postopku na prvi stopnji. Enaka ugotovitev velja tudi za odločitev o njenih pritožbenih stroških. Ker na drugi strani toženčev odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, S. Cigoj, leto 1978, stran 14

Datum zadnje spremembe:

19.03.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1164/2009
• VDSS Sodba Pdp 452/2020
• VDSS sklep Pdp 807/2010