<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba Pdp 1283/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1283.2010
Evidenčna številka:VDS0007319
Datum odločbe:05.05.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid - mnenje komisije - utemeljen razlog - dokazno breme - diskriminacija - diskriminacija na podlagi zdravstvenega stanja

Jedro

Pridobitev mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja pogoj za podajo odpovedi invalidu, kar pa ne pomeni, da ima to mnenje takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi njegovih pavšalnih ugotovitev lahko štel razlog za odpoved za dokazan. Delodajalec je kljub mnenju še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog za odpoved, pri čemer sodišče presoja mnenje tako glede ugovora, da komisija dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila, kot glede njenih strokovnih ugotovitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je dne 26. 11. 2009 podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita (1. toč. izreka); ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2008 še traja (2. toč. izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati in vrniti na delo, ji za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto zneske mesečnih plač v takšni višini, kot če bi delala, plačati predpisane dajatve in tožeči stranki izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in jo za isto obdobje prijaviti za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, vse v 15 dneh pod izvršbo (3. toč. izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške sodnega postopka v znesku 447,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (4. toč. izreka), poleg tega je odločilo, da se toženi stranki v končno plačilo naložijo stroški priče Vilme Stopar, kateri je dolžna plačati znesek 13,54 EUR, v 8 dneh pod izvršbo (5. toč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da izhaja sodišče v razlogih sodbe iz odločbe o prekršku Inšpektorata RS za delo z dne 25. 3. 2010, kar ni pravilno, saj bi moralo v postopku samo ugotavljati dejstva in dokaze. Brez pomena je sklicevanje na navedbe inšpektorice za delo Z.M., da je tudi tožničin primer vsebovan v navedeni odločbi. Sodišče v postopku sploh ni zaslišalo tožnice, temveč je vzelo njeno pričevanje iz izpovedbe v drugem postopku. M.T. ni bil predstavnik delodajalca, kar je izkazala z izpiskom iz sodnega registra. Z delavkami je sicer opravljal razgovore v skupinah, v katerih pa tožnica nikoli ni prisostvovala. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, katera dejstva in dokazi izkazujejo, da je tožnica dobila odpoved, ker je koristila bolniški stalež. Imela je status invalida, zato jo je lahko odpustila samo ob pogojih in privolitve pristojne komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedena komisija je preučila številno dokumentacijo, ki jo je predložila kot delodajalec. Sodišče je ignoriralo izpoved predsednice navedene komisije, ki je jasno izpovedala, da je v konkretnem primeru pridobila komisija podatke od pristojnega inšpektorata za delo in da je upoštevala dopis sindikata ter njegovo opozorilo na kršitev 6. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče ni upoštevalo izpovedbe E.V., da ima zaposlenih okoli 50 invalidov, kar pomeni, da bolniški stalež ni bil podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sporu je dokazala, da za tožnico ni bilo več dela in da jo glede na njene zdravstvene omejitve ni bilo mogoče razporediti na drugo ustrezno delovno mesto. V tej zvezi je predložila podatke glede njenega finančnega prestrukturiranja in solventnosti. Sklicuje se na izpovedbe prič E.V., H.R. in V.S., katerim sodišče ni dalo nikakršnega pomena. V postopku je večkrat poudarila, da je takrat imela zaposlenih 1180 delavcev. Sodišče ni upoštevalo vseh izpovedi iz postopka opr. št. Pd 136/2009, ki se je nanašal na druge štiri delavke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP).

Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu pomožna delavka v proizvodnji. Tožena stranka ji je dne 26. 11. 2009 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tej zvezi je izhajala predvsem iz mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 11. 2009 (v nadaljevanju: Komisija), po katerem se tožnici kot delovni invalidki ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved brez ponudbe nove pogodbe iz 1. odst. 102. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 in spremembe ter 40. čl. Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 16/2007-uradno prečiščeno besedilo 2). Mnenje se v obrazložitvi sklicuje na dopis neodvisnih sindikatov, ki so na pristojni inšpektorat za delo podali prijavo o večjih nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri tožbeni stranki, predvsem z ugotovitvijo, da je delodajalec pri odpovedih kršil določbo 6. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku preizkusilo takšne razloge odpovedi in ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo zaradi osebnih okoliščin, ki se nanašajo na izrabo bolniškega staleža, pri čemer je s tem kršila določbo 6. čl. ZDR, ki opredeljuje diskriminacijo, saj tožnici takrat ni zagotovila enakega obravnavanja glede na njeno zdravstveno stanje.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka zakonito in po pravilno izvedenem postopku odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnica je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Območne enote ... z dne 31. 3. 2008 invalidka III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto in z omejitvami pri delu. Invalidi predstavljajo posebej varovano kategorijo delavcev (116. in 200. čl. ZDR), zaradi česar so obveznosti delodajalca za takšne delavce strožje narave in predvsem vezane na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Gre za upoštevanje določbe 101. čl. ZPIZ-1, ki nalagajo delodajalcem določene obveznosti pri zagotavljanju pravic invalidom oz. dodatne obveznosti pri izbiri drugega delovnega mesta, poleg tistih, ki jih določa že ZDR, torej upoštevanje mnenj invalidske komisije o preostali delovni zmožnosti in možnost zahtevati dopolnitve iz izvedenskega mnenja invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta.

Vendar iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da ima mnenje Komisije takšno dokazno vrednost, da bi se že zgolj na podlagi njegovih pavšalnih ugotovitev lahko štel razlog za odpoved za dokazan. Pridobitev tega mnenja namreč predstavlja le z ZPIZ-1 določen pogoj za podajo odpovedi invalidu, saj je nenazadnje delodajalec še vedno dolžan dokazati, da obstoji utemeljen razlog odpovedi, pri čemer presoja sodišče tudi mnenje tako glede ugovora, da Komisija dejanskega stanja ni pravilno ali popolno ugotovila, kot nadalje glede njenih strokovnih ugotovitev (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 326/2009). Zato je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da je v dokaznem postopku preizkusilo utemeljenost odpovednih razlogov v primeru tožnice tako z vidika ugotovljenih dejstev na strani tožene stranke kot obrazloženih dejstev iz odločbe Komisije.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v skladu z dokaznim bremenom ni dokazala, da je bilo v spornem času delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno. Glede tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici dejansko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi osebnih okoliščin, to je zaradi koriščenja bolniškega staleža, s takšno ugotovitvijo pa je tožena stranka kršila določbo 6. čl. ZDR, saj tožnici ni zagotovila enakega obravnavanja glede na njeno zdravstveno stanje. Iz izpovedb tožničinih sodelavk K.K., S.K., K.S., I.K., M.F. in M.T., ki so bile zaslišane v enakem sporu opr. št. Pd 136/2009, izhaja, da je v spornem času takratni direktor M.V. vsaki od navedenih delavk predočil, koliko časa je bila v bolniškem staležu, ter jim navedel, da potrebuje delavce, ki delajo, da ga ne zanima ali je delavec ali njegov družinski član bolan, pri čemer podjetje s takšnimi delavci ne more biti konkurenčno. Takšni razgovori z delavkami so se odvijali v mesecu juniju 2009, pri čemer so kasneje sledila obvestila o nameravani odpovedi pogodb ter na koncu same odpovedi.

Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedbo inšpektorice za delo M.T., da je bil z njihove strani dne 3. 12. 2009 opravljen izredni inšpekcijski nadzor pri toženi stranki, med ostalim tudi v zvezi z delovnim časom in zagotavljanjem počitka delavcev. Ugotovilo se je, da je tožena stranka kršila določbo 155. čl. ZDR. V tej zvezi je pristojni inšpektor za delo izdal toženi stranki odločbo z dne 25. 3. 2010 z ugotovitvijo, da je kršila določbo 6. čl. ZDR. Po izpovedbi inšpektorice M.T. bi bil tudi tožničin primer vsebovan v tej odločbi, če bi tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo že tedaj, ko je inšpektorat opravil nadzor, saj je bil njen primer enak primerom preostalih sodelavk, nanašal pa se je na diskriminatorno obravnavanje delavcev. Da je temu bilo tako potrjuje tudi vsebina odgovora pristojnega inšpektorja neodvisnim sindikatom Slovenije dne 22. 6. 2009, iz katerega izhaja ugotovitev, da je od 27 delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki v letu 2009, koristilo bolniški stalež 18 delavcev, od katerih so bili nekateri odsotni tudi dalj časa.

Vsa tako ugotovljena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjujejo ugotovitev, da tožnici ni bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker tožena stranka tožnici zaradi invalidnosti ni imela možnosti ponuditi drugega ustreznega dela v skladu s spremenjenimi pogoji, temveč ji je bila dejansko odpovedana pogodba (tako kot ostalim štirim delavkam v že pravnomočnem sporu opr. št. Pd 136/2009), iz razloga diskriminatornega ravnanja, ko je tožena stranka v zvezi z odpovedjo pogodb kršila določbo 6. čl. ZDR. Zato kakršnokoli uveljavljanje tožene stranke, da je v tožničinem primeru imela tako dejanske kot pravne razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne more biti sprejemljivo.

Ostali pritožbeni razlogi, ki jih je še uveljavljala pritožba in do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, pa za drugačno presojo niso pomembni (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).


Zveza:

ZDR člen 6, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 116, 200. ZPIZ-1 člen 101, 102. ZZRZI člen 40.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
29.09.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3Nzc3