VDSS sodba Pdp 557/2010

Jedro

Podiplomski študij tožnice ni bil v interesu tožene stranke, zaradi česar ji ni dolžna plačati stroškov, ki so ji v zvezi s študijem nastali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v znesku 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti premoženjsko škodo v višini 5.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne izdaje sodbe do plačila in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati 7.600,00 EUR iz naslova obveznosti iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zneska 3.900,00 EUR od 5. 2. 2004 dalje do plačila; od zneska 3.700,00 EUR pa od dne 25. 10. 2004 dalje do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, v višini 1.507,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15 - dnevnega paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovljen postopek sodišču prve stopnje. Tožnica v vsakem primeru zahteva, da ji tožena stranka povrne tudi stroške postopka s pritožbo. Glede plačila za delo predstojnice oddelka tožnica navaja, da je zahtevala izplačilo razlike v plači do zneska plače predstojnika oddelka, za čas od 25. 4. 2002 do 4. 2. 2004, saj je v tem obdobju pri toženi stranki dejansko opravljala vsa dela vodje oddelka za splošne in pravne zadeve, prejemala pa je plačo pomočnika vodje tega oddelka. Iz tega naslova je zahtevala plačilo 3.900,00 EUR. V pritožbi navaja, da je sodišče dejansko stanje zmotno ugotovilo. Sodišče je zaključilo, da je oddelek vodila prejšnja predstojnica S.K. in sicer na podlagi dejstva, da je S.K. za to delo pooblastila tožnico in vodje referatov, česar pa ne bi mogla storiti, če sama pooblastil ne bi imela. Sodišče tu spregleda dejstvo, da so bila pooblastila dana preden je S.K. nastopila delo direktorice ... uprave. Iz listin, ki so predložene spisu jasno izhaja, da je S.K. vsa pooblastila prenesla na tožnico in v manjšem delu na dve vodji referatov, s tem pa je seveda prenesla tudi delo. Nepravilna pa je tudi odločitev sodišča glede plačila študija, ko je odločilo, da tožnica nima avtomatično pravice do povrnitve stroškov podiplomskega študija in da je ocena delodajalca ali je določen študij v njegovem interesu ali ne, njegova prosta ocena. Podiplomski študij ni bil pogoj za zasedbo delovnega mesta tožnice. Sodišče pri tem ni upoštevalo, da je pri toženi stranki veljal Pravilnik o izobraževanju in je bil razpisan interni natečaj, zato odločitev delodajalca ni bila povsem prosta, saj delodajalec ni mogel odločati mimo pogojev natečaja. Natečaj je bil razpisan tudi za podiplomsko izobraževanje, čeprav ga ne zahteva nobeno delovno mesto, ne samo tožničino. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je imela tožnica VI. stopnjo izobrazbe, za delovno mesto pomočnika predstojnika oddelka, ki ga je zasedala pa je bila predvidena VII. stopnja. Šele z končanim podiplomskim študijem bi tožnica izpolnila pogoje za zasedbo delovnega mesta, kot je obrazložila že v tožbi. Sodišče je obrazložilo, da v kolikor je za vse podobne primere veljal enak predpis, tožena stranka ni ravnala šikanozno, vendar pa je to povzelo le na podlagi izpovedi priče S.K., ne da bi to dejstvo sodišče ugotovilo z zadostno stopnjo verjetnosti. Tožnica je izrecno in obrazloženo zatrjevala diskriminacijo pri izbiri, zato je bilo dokazno breme, skladno s 6. členom ZDR, na delodajalcu – toženi stranki, ki pa tega bremena ni zmogla. Tožnica je tudi dovolj določno in za posamezne primere povsem konkretno opisala ravnanje tožene stranke in predvsem njenih dveh delavcev S.K. in B.B., iz katerega izhaja nedopustno ravnanje tožene stranke in njenih delavcev. Jasno in z dokazi podprto je izkazala tudi, da tožena stranka ni reagirala na njena opozorila in predlagala je tudi ustrezne dokaze, od katerih pa je sodišče izvedlo le zaslišanje G.R. in K.J. ter tožnice. Tako izvedeni dokazi so potrdili navedbe tožnice, v pomembnem delu pa jih je potrdila tudi priča S.K.. V kolikor pa sodišča izvedeni dokazi niso prepričali v resničnost tožničinih navedb, bi moralo izvesti tudi ostale predlagane dokaze, predvsem zaslišanje I.P. in T.R.. Zato očitek tožnici, da ni uspela dokazati protipravnost ravnanja tožene stranke, ni utemeljen. Sodišče v zelo skromnih dejanskih ugotovitvah navaja, da je tožnici delo naložil B.B. in se pri tem le pavšalno sklicuje na korespondenco, ki je v spisu. Pričakovati bi bilo, da bi sodišče v tej zvezi zaslišalo vsaj B.B.. Sodišče pa dejanskega stanja očitno ni popolneje ugotavljalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče sodišča, da gre pri mobbingu za namerno (naklepno) povzročanje nevšečnosti, neprijetnosti in zapostavljenosti, s protizakonitim in nedopustnim izvrševanjem pravic in to z namenom, da se drugemu povzroči škoda. Pravno podlago za svoj zahtevek je tožnica do podrobnosti obrazložila že v tožbi in vlogah, na tem mestu pa citira določbo 6.a člena ZDR, iz katere izhaja, da je „nadlegovanje vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno in žaljivo okolje“ in da je „trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom“. Iz teh določil jasno izhaja, da niti protipravnost posameznih dejanj niti naklep oziroma namen povzročitve škode nista predpostavki protipravnosti ravnanja, ki ga imenujemo „mobbing“ oziroma po ZDR nadlegovanje ali trpinčenje. Sodišče bi zato moralo presojati ravnanje tožene stranke in njenih delavcev kot celoto in neodvisno od tega, ali so posamezna ravnanja bila v skladu s pravnim redom oziroma jim ni bilo moč očitati nezakonitosti ali zoper njih uporabiti posamezna pravna sredstva. Sodišče večine teh dejstev sploh ni ugotavljalo, niti se do njih ni opredelilo, kar je kršitev postopka, tožnica pa sklepa, da je zaradi, napačne uporabe materialnega prava, sodišče ta dejstva štelo za očitno nerelevantna. Glede zatrjevanja protipravnega ravnanja, namreč velja institut obrnjenega dokaznega bremena, v skladu s katerim zadošča, da tožnica zadosti trditvenemu bremenu, dokazno breme pa je na toženi stranki in ne na tožnici, kot napačno ugotavlja sodišče v izpodbijani odločbi. Dokazno breme je glede nekaterih posameznih trditev tudi sicer na toženi stranki.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa še dodaja:

V tem individualnem delovnem sporu je tožnica uveljavljala odškodnino zaradi dalj časa trajajočega mobbinga, ki je pri tožnici povzročil bolezenske znake in sicer je tožnica uveljavljala odškodnino za duševne bolečine, telesne bolečine ter strah, v znesku 17.000,00 EUR; zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi okrnitve navedenih osebnostnih pravic, odškodnino v znesku 10.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, odškodnino v znesku 4.000,00 EUR (skupaj je tožnica zahtevala odškodnino v znesku 31.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila). Zaradi nižje plače, zaradi bolniške odsotnosti, pa je tožnica uveljavljala plačilo premoženjske škode, v obliki izgubljenega dobička, v znesku 5.200,00 EUR, kar je predstavljalo razliko med prejeto plačo in izplačano plačo v času, ko je bila tožnica zaradi mobbinga v bolniškem staležu. Tožnica je vtoževala tudi razliko med prejeto plačo in plačo za delovno mesto predstojnice, za čas od 25. 4. 2002 do 4. 2. 2004. Prav tako pa je tožnica uveljavljala plačilo 3.700,00 EUR, kot povrnitev stroškov šolnine za magisterij. Za delo predstojnice oddelka tožnica navaja, da je zahtevala izplačilo razlike v plači do zneska plače predstojnika oddelka, ker je v tem obdobju pri toženi stranki dejansko opravljala vsa dela vodje oddelka za splošne in pravne zadeve, prejemala pa je plačo za delovno mesto „pomočnik vodje tega oddelka.“ Iz tega naslova je zahtevala plačilo 3.900,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravno in je zato zahtevek tožnice zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, le to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, kar pomeni, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene sledeče predpostavke: nastanek škode, protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Odškodninska odgovornost delodajalca se, po drugem odstavku citiranega člena, nanaša tudi na škodo, ki je delavcu povzročena s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nezaželjenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje nezaželjeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali na drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose na okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (prvi odstavek 45. člena Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/2002). V 2. odstavku 45. člena ZDR pa je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom citiranega člena, je dokazno breme na strani delodajalca.

Tožnica je uveljavljala odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi mobbinga, ki ga bi naj tožena stranka vršila nad tožnico v obdobju 2002 do 2006. V spornem obdobju še ni veljal ZDR-A, (Ur. l. RS, št. 103/2007), ki je v četrtem odstavku 6.a člena uzakonil prepoved trpinčenja na delovnem mestu. To pomeni, da v spornem obdobju še ni bilo uzakonjene te prepovedi, kar pa ne pomeni, da delavec ne bi mogel zahtevati odškodnine za nepremoženjsko škodo, v primeru npr. žaljivega ravnanja na delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. ZDR je v 44. členu določal, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. V 45. členu pa je določal varovanje dostojanstva delavca pri delu. Torej tudi navedena člena, ki sta veljala v spornem obdobju, sta zavezovala delodajalca k varovanju delavčeve osebnosti in v primeru kršitev je lahko prišlo do odškodninske odgovornosti delodajalca po pravilih civilnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kršila 45. člena ZDR in da ravnanja tožene stranke ni mogoče opredeliti kot protipravnega. Sodišče prve stopnje je sicer res zelo skopo obrazložilo zakaj zaključuje, da tožena stranka ni šikanirala tožnice ter da ji ni odvzela dela in pristojnosti, ker je iz korespondence, med tožnico in nadrejenim B.B. razvidno, da je v spornem času B.B. tožnici odrejal delo. Tožena stranka je namreč predložila dopise „elektronsko pošto“, ki jih je nadrejeni delavec tožnice B.B. naslavljal tožnici in tožnica njemu, v zvezi z nalogami, ki jih je tožnici odredil, v obdobju 2004 do 2006 (priloga B12). Prav tako je iz dopisov, ki jih je tožnici posredovala S.K. (priloga B11) razvidno, da sta tožnica in nadrejena delavka imeli korekten odnos in prav tako je iz dopisov razvidno, da je imel nadrejeni delavec B.B. tožnico običajen odnos nadrejenega delavca do podrejenega delavca.

Iz elektronskih sporočil, ki sta si jih naslavljala tožnica in B.B. je razvidno, da dejansko ne držijo trditve tožnice, da ji je tožena stranka odvzela delo in pristojnosti, saj je iz dopisov razvidno, da ji je B.B. odrejal delo, za kar pa je bil tudi pristojen. Tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da delodajalec oziroma nadrejeni delavci s tožnico niso prekinili komunikacije in ji tudi niso onemogočili opravljanje dela, saj so tožnici bile dodeljene naloge in pri tem ni bistveno,ali je tožena stranka sprejela predlog tožnice za Caf standard, ki ga je tožnica priporočala, saj navedeno predstavlja poslovno odločitev delodajalca.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica kot pravno podlago za svoj zahtevek, v vseh vlogah in tožbi, navajala določilo 6.a člena ZDR, medtem, ko je sodišče obrazlagalo predvsem mobbing. Pravilna je sicer pritožbena trditev, da velja institut obrnjenega dokaznega bremena, v skladu s katerim zadošča, da tožnica zadosti trditvenemu bremenu, dokazno breme pa je na toženi stranki in ne na tožnici, kot je to napačno zapisalo sodišče prve stopnje. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala, s predložitvijo obširne listinske dokumentacije, da ni kršila 44. in 45. člena ZDR.

Na podlagi teh ugotovitev pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni dejanske podlage za zaključek, da bi tožena stranka, z vsemi opisanimi ravnanji, nad tožnico izvajala protipraven psihični pritisk, šikaniranje ali diskriminacijo, kar bi imelo za posledico odgovornost tožene stranke. Predpostavke odškodninske odgovornosti morajo biti podane kumulativno. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero se pritožbeno sodišče strinja, da v ravnanju tožene stranke ni protipravnosti, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), po kateri je delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo dolžan povrniti po splošnih pravilih civilnega prava.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje glede plačila za delo predstojnice oddelka, ki ga je uveljavljala tožnica, dejansko stanje ugotovilo napačno oziroma nepopolno in da je zato potrebno sodbo v tem delu spremeniti oziroma razveljaviti. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila nikoli na delovnem mestu predstojnice oddelka za splošne in pravne zadeve ter da je bilo njeno delovno mesto pomočnik predstojnika s pooblastili, ki jih je predstojnica nanjo prenesla, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je v svoji dokazni oceni upoštevalo vse relevantne dokaze, predvsem izpoved priče S.K., ki je prepričljivo izpovedala, da jo je župan 1. 4. 2000 razporedil na delovno mesto direktorja ... uprave in da je bilo hkrati dogovorjeno, da se je njeno dotedanje delovno mesto „predstojnica oddelka za splošne in pravne zadeve“, ne zasede temveč se delo, iz delokroga predstojnice oddelka, prerazporedi med preostale višje upravne delavce. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnica prevzela organizacijsko delo na oddelku, da bo sodelovala na sestankih in da bo kontrolirala delo oddelka ter pravočasno izvajanje nalog, A.K. bi naj prevzela kadrovske zadeve, M.T. pa pravne zadeve, ki so se opravljale na tem oddelku. Ker so se sodelavke strinjale s takšno razporeditvijo nalog, jim je priča S.K. izdala pooblastila za ta področja. Tožnica je postala pomočnica predstojnika oddelka in je z dodelitvijo teh pooblastil tudi napredovala, medtem, ko sta ostali delavki ostali na mestih vodje referatov. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica nikoli ni bila razporejena na delovnem mestu predstojnice oddelka za splošne in pravne zadeve ter da je bilo njeno delovno mesto pomočnik predstojnika s pooblastili, ki jih je predstojnica nanjo prenesla. Zato se pritožbeno sodišče na obrazložitev sodišča prve stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, le sklicuje (na strani 4 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila študija tožnice, da namreč tožnica ni imela avtomatično pravice do povrnitve stroškov podiplomskega študija. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved priče S.K., da za delovno mesto, na katerem je bila zaposlena tožnica, magisterij ni bil predviden kot pogoj za zasedbo delovnega mesta, zato tožnici ni bilo odobreno 100 % pokrivanje stroškov študija in prav tako to ni bilo odobreno tudi drugim delavcem, ki so se prijavili na podiplomski študij. Priča je izpovedala, da so vsem delavcem, ki so se prijavili na podiplomski študij, zagotovili študijski dopust, niso pa jim plačali stroškov študija in s tem so se vsi delavci strinjali razen tožnice. Priča je tudi izpovedala, da je v času študija lahko tožnica koristila dopust in proste ure in da je pri njenem študiju niso ovirali. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je ocena ali je določeno izobraževanje v interesu delodajalca ali ne, v odločitvi delodajalca in ne delavca.

ZDR v 172. členu določa, da ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja, v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za delo na delovnem mestu ter ohranitve zaposlitve. Delodajalec je dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. V skladu s potrebami izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delavcev ima delodajalec pravico delavca napotiti na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje, delavec pa ima pravico da sam kandidira. Trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem se določijo s pogodbo o izobraževanju oziroma kolektivno pogodbo. Glede na zakonsko določbo pa vsekakor delodajalci vzpodbujajo zlasti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje v skladu s potrebami delovnega procesa, kar pomeni v skladu z lastnimi interesi in le izjemoma tudi izobraževanje v interesu delavca. Glede na to, da je v 173. členu izrecno zapisano, da ima tudi delavec, ki se izobražuje v lastnem interesu, pravico do odsotnosti z dela na dan, ko prvič opravlja izpit, čeprav mu delodajalec, za ta dan ni dolžan, zagotoviti nadomestila plače.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da za delovno mesto, na katero je bila razporejena tožnica, podiplomski študij ni bil pogoj za zasedbo tega delovnega mesta, kakor je to razvidno iz sistemizacije delovnih mest tožene stranke (priloga B8 in B9). Zato se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ko tožnici ni plačala podiplomskega študija zaradi njene starosti.

Diskriminacija je dejanje, s katerim delodajalec postavlja delavca v neenakopraven položaj ali mu prizna manj pravic in ugodnosti v primerjavi s sodelavci. Določba o prepovedi diskriminacije vsebovana v 6. členu ZDR, ki določa, da je v primeru sklicevanja na diskriminacijo dokazno breme, da različno obravnavo opravičujeta vrsta ali narava dela, na strani delodajalca (peti odstavek 6. člena ZDR) in da je v primeru kršitve delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren (šesti odstavek 6. člena ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnica nima pravice do povrnitve stroškov podiplomskega študija in da je ocena delodajalca ali je določen študij v njegovem interesu ali ne, njegova prosta ocena in da pri tožnici podiplomski študij ni bil pogoj za zasedbo njenega delovnega mesta. V zvezi z očitkom diskriminacije pa pritožbeno sodišče še dodaja, da ZDR v 6. točki 6. člena določa, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tožena stranka je v zvezi z očitkom diskriminacije obsežno obrazložila dogajanje v zvezi z povrnitvijo stroškov podiplomskega študija in tako ovrgla dvom v to, da je bila odločitev sprejeta na kateri od nezakonitih predpostavk (tretji odstavek 6. člena ZDR).

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je bilo sodišče prve stopnje pri izvajanju dokazov izrazito arbitrarno. Stranka ima namreč načelno pravico do izvedbe dokazov, sodišče pa lahko zavrne dokazni predlog, če ta ni relevanten. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje sicer ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča predlagani dokazi (zaslišanje prič) za odločitev sodišča niso bili bistveni. Sodišče mora izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze in jih ocenilo, kar je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške postopka in prav tako tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.05.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 32/2016
• VDSS sodba Pdp 1168/2010
• VDSS sklep Pdp 807/2010