VDSS sodba in sklep Pdp 411/2010

Jedro

Odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostranska izjava volje velja, ko jo nasprotna stranka sprejme. To pomeni, da naknadni preklic odpovedi ni mogoč, razen v primeru nedvoumnega in jasnega soglasja obeh pogodbenih strank. Tega soglasja delodajalec ne more nadomestiti z novo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, nova odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonita že, ker pogodbe o zaposlitvi ni mogoče odpovedati dvakrat iz zato istega razloga.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi:

v 1. točki izreka glede odločitve, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 10. 2009 nezakonita,

v 2. točki izreka (prvi odstavek), da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki ter

v 3. in 4. točki izreka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožene stranke z dne 7. 10. 2009 in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 10. 2009 razveljavita (1. točka izreka sodbe), ugotovilo je, da je tožnici dne 19. 11. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki. V presežku, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 8. 2008 na delovnem mestu „komercialist“, je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji vključno od 20. 11. 2009 do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za to obdobje in ji izplačati nadomestilo plače, kot če bi bila na delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakomesečnega nadomestila dalje do plačila, vse v roku osmih dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 907,65 EUR v roku 15-ih dni, po poteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe, tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (4. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri prvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s tem, da pred odpovedjo ni pisno obvestila tožnice, tako kršila postopek, da je že iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009 nezakonita. Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da v zvezi s prvo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi niso nastopile nobene pravne posledice glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi, s čimer se je tožnica strinjala. Da je bilo podano soglasje volj pravdnih strank, kaže že dejstvo, da je tožnica poslala toženi stranki poziv k odpravi redne odpovedi. Dejstvo, da sporazum o preklicu še ni bil podpisan, ni zadostna podlaga za zaključek sodišča, da soglasja volj ob preklicu ni bilo. Poudarja, da prva odpoved ni imela nobenih pravnih posledic in od njene vročitve ni pričel teči odpovedni rok. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presojalo prvo odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini in zaključilo, da tožena stranka tožnice o nameravani odpovedi ni pisno obvestila, zaradi česar je odpoved nezakonita. Navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka tožnico o tem obvestila ustno in sicer dan pred prejemom pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zato neupravičeno zaključilo, da je prva odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj iz tega razloga nezakonita. V nadaljevanju pa se je sodišče prve stopnje, ko je presojalo drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, postavilo na stališče, da vročitev pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi istočasno z odpovedjo ne pomeni take kršitve, zaradi katere bi bila odpoved nezakonita, še zlasti, ker sindikat ni bil organiziran. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika z glavne obravnave z dne 4. 2. 2010 in samim zapisnikom. Opozarja na dosedanjo sodno prakso glede uporabe določila 4. odstavka 83. člena ZDR. Glede druge odpovedi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo že, ko je sploh presojalo zakonitost druge izdane odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na zaključek, da je prva odpoved pogodbe o zaposlitvi veljavna, ker naj ne bi bilo soglasja volj strank glede njenega preklica. V tem primeru do druge odpovedi sploh ne bi moglo priti, saj ni mogoče odpovedati nečesa, kar je že odpovedano. Sodišče prve stopnje je ob presoji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnih razlogov (ekonomskih) za odpuščanje delavcev, ni pa dokazala utemeljenosti razlogov prenehanja potreb po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu komercialist po pogodbi o zaposlitvi. S takšnim pravnim naziranjem je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 88. člena ZDR). Poudarja, da je dokazala prenehanje potreb po opravljanju dela tožnice. Zaradi nove organizacije proizvodnje je prišlo pri toženi stranki do nove organizacije in sprememb na področju skladiščenja, na katero je bilo vsebinsko vezano delo tožnice. Navedeno je potrdila tudi tožnica na zaslišanju na glavni obravnavi 4. 2. 2010. Napačen je tudi zaključek sodišča, da bi morala tožena stranka opredeliti zakaj je ravno tožnici prenehalo delovno razmerje, saj ni šlo za kolektivne odpuste. Neutemeljen in pavšalen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da je preverila, ali je tožnico mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pojasnila, da takšne možnosti niso obstajale. To je potrdil tudi direktor v svojem zaslišanju. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Zgolj dejstvo, da se tožena stranka s temi razlogi ne strinja, pa še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva.

Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 7. 10. 2009 in z dne 16. 10. 2009, delovno razmerje pa je tožnici prenehalo 19. 11. 2009. Tožnica je po prvi odpovedi toženi stranki poslala poziv na razveljavitev odpovedi, na kar ji je tožena stranka podala novo odpoved dne 16. 10. 2009. Tožnica je pred sodiščem izpodbijala obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavilo. Postavilo se je na stališče, da soglasja volj o preklicu odpovedi prve pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009 ni bilo, zato je presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnice pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno obvestila, to pa je takšna kršitev postopka, zaradi česar je odpoved nezakonita in jo je razveljavilo. Glede druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnih razlogov za odpuščanje delavcev, ni pa dokazala utemeljenosti razlogov prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Zato je razveljavilo tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da soglasja volj ob preklicu odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009 ni bilo. Delovno razmerje med delavcem in delodajalcem je pogodbeno delovno razmerje, za katerega veljajo poleg določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Odpoved pogodbe o zaposlitvi kot enostranske izjave volje velja, ko jo nasprotna stranka prejme. To pa pomeni, da je možen preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi, potem ko jo nasprotna stranka sprejme, le ob pogoju nedvoumnega in jasnega soglasja obeh pogodbenih strank. Tega soglasja pa tožena stranka ni mogla nadomestiti z novo redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je bilo glede prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi podano soglasje volj strank o njenem preklicu. Pogodba o zaposlitvi je z odpovedjo prenehala in je preklic odpovedi ne more oživeti. Kasnejši preklic odpovedi oziroma v konkretnem primeru nova odpoved pogodbe o zaposlitvi na odločanje o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima vpliva. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi z dne 7. 10. 2009, ker tožena stranka tožnice pred nameravano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni pisno obvestila. Štelo je, da gre za takšno kršitev, da je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Po določbi 4. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga pisno obvestiti delavca. Med strankama ni sporno, da tožena stranka tožnice ni pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le ustno. Stališče sodišča prve stopnje, da pomeni kršitev določbe iz 4. odstavka 83. člena ZDR že avtomatično razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je napačno. Namen navedene določbe je, da bo delavec seznanjen, da bo prišlo do odpovedi in da bo lahko zahteval, da se obvesti sindikat, katerega član je. Izostanek pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne predstavlja takšne postopkovne pomanjkljivosti, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje glede na napačno stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009 nezakonita že iz navedenega razloga, ni presojalo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini. O tem ali so obstajali razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 88. člena ZDR, je presojalo le odpoved z dne 16. 10. 2009, ne pa odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, ali so podani v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 10. 2009 zatrjevani razlogi in ali je tožena stranka postopek pred odpovedjo izvedla v skladu z zakonom. Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe (del 1. točke izreka glede odločitve o zakonitosti pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009, del odločitve v 2. točki izreka in 3. točki, ki se nanaša na reintegracijo in reparacijo in odločitev o stroških postopka) razveljavilo in zadevo vrača v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo presojati zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 10. 2009 in nato v zadevi znova odločiti.

Ob ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 10. 2009 nezakonita, ker tožena stranka tožnice ni pisno obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišču ni bilo potrebno presojati zakonitosti še druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009, saj do druge odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi moglo priti, ker je bila pogodba o zaposlitvi tožnici že odpovedana. Ker prva odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 7. 10. 2009 ni bila preklicana in ker ni možno podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ponovno iz istega razloga, ob istem dejanskem stanju, je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 nezakonita in ni bistveno, da jo je sodišče prve stopnje presojalo po vsebini, saj je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz navedenih razlog nezakonita. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče del pritožbe, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2009 (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1076/2008
• VDSS sodba Pdp 956/2009
• Sodba VIII Ips 242/2006