<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS sodba, Psp 443/2010

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.443.2010
Evidenčna številka:VDS0006001
Datum odločbe:11.11.2010
Področje:ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
Institut:začasna nezmožnost za delo

Jedro

Pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) je bistveno, ali je zavarovanec zmožen v polnem ali krajšem delovnem času od polnega opravljati delo, določeno v pogodbi o zaposlitvi, s tem, da zavarovancu ni mogoče določati omejitev pri delu. Omejitve so namreč vezane na invalidski postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. odstavek) spremeni tako, da glasi:

„Ugotovi se, da je bil tožnik od 16. 7. 2009 do vključno 22. 9. 2009 začasno nezmožen za delo za polni delovni čas zaradi poškodbe izven dela.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 270,72 EUR v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 24. 8. 2009 in št. ... z dne 29. 7. 2009 (prvi odstavek izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik od 16. 7. 2009 do vključno 22. 9. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, da se ugotovi, da je bil tožnik od 16. 7. 2009 do vključno 22. 9. 2009 začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času zaradi poškodbe po tretji osebi izven dela (tretji odstavek izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 335,25 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Na podlagi njegovega mnenja bi sicer po mnenju tožnika bilo mogoče v celoti ugoditi tožbi, vendar pa je postavljeni izvedenec na zaslišanju vztrajal pri mnenju, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju zmožen za delo po štiri ure dnevno. Tožnik ponovno navaja, da je v obravnavanem obdobju moral ležati in je imel podloženo poškodovano nogo. Če je sedel ali stal, so se pojavile hude bolečine in to takoj in ne šele po štiriurni obremenitvi. Zaplet z njegovo kilo je pri tem irelevanten. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo dejstvo, da je po 23. 9. 2009 na podlagi istega zdravstvenega stanja tožniku bil ponovno odobren bolniški stalež za 8 ur dnevno, kar očitno kaže, da so drugi zdravniki bili mnenja, da je bil tožnik ob enakem zdravstvenem stanju po 23. 9. 2009 upravičen do 8 urnega staleža. Neobrazloženo pa ostaja, zakaj naj bi tožnik ob enakem zdravstvenem stanju bil do 23. 9. 2009 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, po 23. 9. 2009 pa za delo začasno ni bil več zmožen. Tožnik predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni v njegovo korist, brez ponovne obravnave, saj je sodišče prve stopnje sicer vestno opravilo svoje delo. Podrejeno uveljavlja, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 24. 8. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 7. 2009, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 16. 7. 2009 dalje zmožen za delo.

Tožnik je bil začasno nezmožen za delo za poln delovni čas do 15. 7. 2009 zaradi poškodbe izven dela. V zadevi je sporno, ali je bil tožnik v obdobju od 16. 7. 2009 do vključno 22. 9. 2009 zmožen za delo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje razsodilo, da je bil v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl.) v 80., 81. in 82. členu določa postopek pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. V 3. odstavku je med drugim določeno, da je izbrani osebni zdravnik pooblaščen tudi za ugotavljanje nezmožnosti za delo in drugih razlogov za začasno zadržanost od dela do 30 dni. Skladno z 81. členom ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni in v vseh drugih primerih, ko je izplačevalec nadomestila plače obvezno zdravstveno zavarovanje, razen če gre za nego, spremstvo ali izolacijo zavarovane osebe, o kateri odloča njen osebni zdravnik. Imenovani zdravnik odloča tudi o zahtevi zavarovanca ali delodajalca za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika. O pritožbah zoper odločitve imenovanega zdravnika pa odloča zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ). Podrobnejše določbe v zvezi s samimi postopkom in pristojnostjo organov so urejene v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.). Skladno z 232. členom POZZ zadržanost zavarovanca z dela nastane z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni zmožen opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. V bistvu enako velja tudi za imenovanega zdravnika, ko odloča o začasni nezmožnosti za delo nad 30 dni.

Tožnik je zaposlen na delovnem mestu „nabavni referent“. Opis del in nalog je razviden iz priloge A/12 sodnega spisa. Zaslišan na glavni obravnavi je izpovedal, da se podjetje, kjer je zaposlen, ukvarja s kovinarsko in ključavničarsko dejavnostjo, da opravlja nabavo materiala, sestavlja kovinske elemente in jih montira. Izdeluje ograje in druge kovinske konstrukcije. Gre za stoječe delo, za delo pri stroju, za dvigovanje bremen do 50 kg, pri delu se mora sklanjati in pripogibati ter čepeti, uporabljati mora tudi lestve, ko montirajo konstrukcijo oziroma ograje. Glede zdravstvenih težav sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 31. 12. 2008. Prišlo je do zloma leve mečnice v zunanjem gležnju ter zloma baze končnega členka palca leve roke. Vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju začasno zmožen za delo, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca S.D., dr. med., specialista fiziatra. Iz pisno podanega mnenja, datiranega z dne 28. 4. 2010 izhaja, da tožnik v spornem obdobju še ni bil zmožen za opravljanje vseh del in nalog v polnem delovnem času. V nadaljevanju je v pisno podanem izvedenskem mnenju in tudi zaslišan na glavni obravnavi dne 21. 6. 2010 pojasnil, da bi bil tožnik zmožen opravljati nekatera lažja dela v okviru svoje zaposlitve in sicer dela, ki bi jih opravljal pretežno sede in izmenoma stoje, brez vsiljenega tempa in s časovno omejitvijo po 4 ure dnevno, čemur je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) bistveno, ali je tožnik zmožen v polnem ali v skrajšanem delovnem času opravljati svoje delo, torej ali je zavarovanec zmožen opravljati dela in naloge, kakršne izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Niti ZZVZZ, niti POZZ ne dajeta pravne podlage za določanje omejitev pri delu. Omejitve pri delu so vezane na ugotavljanje invalidnosti in priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ne pa na bolniški stalež. Tako tudi iz že citiranega 232. člena POZZ povsem jasno izhaja, da zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela. Podlaga za odločitev torej ni neko fiktivno delo, ki bi ga opravljal z določenimi omejitvami kot na primer v sporni zadevi pretežno sede in izmenoma stoje, brez vsiljenega tempa, temveč je odločilno zgolj vprašanje, ali zavarovanec svoje delo lahko opravlja v polnem ali skrajšanem delovnem času. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja izhaja ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju še ni bil zmožen za opravljanje vseh del in nalog v polnem delovnem času. Brez upoštevanja omejitev pa očitno ni bil zmožen niti za delo v skrajšanem delovnem času.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2., 3. in 4. odstavek izreka) spremenilo tako, da je ugotovilo, da je bil tožnik v času od 16. 7. 2009 do vključno 22. 9. 2009 začasno nezmožen za delo za poln delovni čas zaradi poškodbe izven dela. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti uspel, je spremenilo tudi odločitev glede povrnitve stroškov postopka, tako da je toženec dolžan tožniku povrniti 447,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je toženec tožniku dolžan povrniti stroške pritožbe v višini 270,72 EUR v roku 8 dni.

Glede predloga za taksno oprostitev pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tak predlog v sporni zadevi brezpredmeten, kajti skladno z 71. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva, sodne takse ne plačujejo.


Zveza:

ZZVZZ člen 80, 81, 82. POZZ člen 232.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.01.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjUxMjAy