VDSS sodba, Psp 342/2010

Jedro

Toženec zavarovancem, zavarovanim na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (posebej, če je zavarovanec edini nosilec in izvajalec dejavnosti), v invalidskem postopku v njihovi dejavnosti ne more določati delovnih omejitev niti ne more določati, da so dolžni opravljati dejavnost z omejitvami. Lahko ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 14. 11. 2006 in z dne 13. 8. 2007 (1. točka izreka). Tožnici je priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega po štiri ure dnevno in pravico do delne invalidske pokojnine od 7. 7. 2005 dalje (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je bilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja že pravnomočno odločeno in sicer z odločbo z dne 7. 7. 2005. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo spremembe v zdravstvenem stanju oziroma kakšnega dejstva, ki bi lahko bilo podlaga za nov postopek oziroma za drugačno odločitev o pravicah tožene stranke (pravilno tožnice). Po mnenju toženca torej ni nobene podlage za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja v novem postopku (ki je predmet tega socialnega spora) in sicer glede na določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZUP), saj je bila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja izdana že pravnomočna zavrnilna odločba, kasneje pa ni nastopilo novo dejansko ali pravno stanje oziroma niti sodišče ni ugotovilo novega dejanskega stanja, pa tudi pravna podlaga, na katero je oprt zahtevek, se ni spremenila. Tudi sicer je z odpravo izpodbijanih odločb „zaživelo“ stanje iz prejšnjega postopka uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja (odločbi iz leta 2004 oziroma 2005) in sicer da tožnica pravic iz invalidskega zavarovanja nima. Toženec iz previdnosti še navaja, da sodišče tudi ni odločilo o vzroku ter datumu nastanka invalidnosti ter v izreku sodbe tudi ni navedlo kategorije invalidnosti, kar vse je element v zvezi s pravicami iz invalidskega zavarovanja, v kolikor so priznane (o pravici sodišče samo odloči glede na določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljnjem besedilu: ZDSS-1). Podrejeno in iz previdnosti toženec še navaja, da tudi glede na zavarovanje po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v relevantnem obdobju in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožnici ni bilo mogoče priznati. V tem oziru je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Glede omenjenega člena je bila sicer res sprejeta ustavna odločba, št. U-I-40/09-15 z dne 4. 3. 2010, s katero je bila ugotovljena neskladnost določbe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 z Ustavo RS, vendar pa je bil dan Državnemu zboru šestmesečni rok za odpravo omenjenega neskladja, ki pa še ni potekel. V primeru, da bi šteli, da je pri tožnici podano stanje v obliki III. kategorije invalidnosti in da je s polovico polnega delovnega časa zmožna za delo na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami (da je tožnica zmožna za delo v krajšem delovnem času z omejitvami, izhaja iz mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki vsebuje oceno delovne zmožnosti, na katero je sodišče sicer oprlo odločitev) in glede na zavarovanje po 16. členu ZPIZ-1 ter upoštevaje 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, tožnici v takšnem primeru ne bi bilo možno priznati pravic iz invalidskega zavarovanja, saj ni invalid I. ali II. kategorije invalidnosti, prav tako ne more uveljaviti pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ker ga brez omejitev ni zmožna opravljati. Pri odločitvi tudi ni mogoče enačiti pravne ureditve po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) in sicer ureditve po 28. členu ZPIZ in pa ureditve, kot izhaja iz 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Tudi odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine ni pravilna. Potrebno je namreč upoštevati določbo ZPIZ-1 o izplačevanju te dajatve. Posamezen zavarovanec pridobi navedeno pravico le, če dejansko dela s časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti, v kolikor je v relevantnem času obvezno zavarovan (kot je to pri tožnici vse do 27. 8. 2007). Po tem datumu pa je obstoj pravice odvisen med drugim tudi od pogoja prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Zaradi tega je pri tožencu v praksi, da se o pravici do delne invalidske pokojnine odloči po sami razvrstitveni odločbi in neodvisno od nje, saj je pogoj do efektivne pridobitve te pravice sama izvršitev razvrstitvene odločbe. Glede na to, da pravica do dela v krajšem delovnem času ni bila izvršena, v obdobju prenehanja zavarovanja pa prijava pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje tudi ne izkazana, tudi ni možno priznati pravice do delne invalidske pokojnine. V kolikor bi šteli, da je sodba v preostalem delu ustrezna (toženec sicer izpodbija sodbo v celoti), pa bi sodišče moralo upoštevaje 82. člen ZDSS-1 ter odločitev o pravici, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine prepustiti tožencu. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 13. 8. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 14. 11. 2006, s katero je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnica je s tožbo uveljavljala priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. Ps 2397/2007 z dne 3. 6. 2009 tožnici že priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 7. 7. 2005, s tem, da je tožencu naložilo, da bo o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Na pritožbo toženca je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Psp 477/2009 z dne 9. 12. 2009 prej citirano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču je naložilo, da najprej odloči o pravici do dela v skrajšanem delovnem času, kajti priznanje omenjene pravice je pogoj za odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine, kot jo vtožuje tožnica. Dejansko stanje glede invalidnosti med strankama očitno ni sporno, razvidno pa je tudi iz obrazložitve tako prvostopenjske, kot tudi drugostopenjske odločbe toženca, ki jo je presojalo sodišče prve stopnje. Pri tožnici je tako od 23. 9. 2004 in tudi od 17. 7. 2006 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S polovico polnega delovnega časa je zmožna v okviru svojega poklica za fizično lažja dela, brez prenašanja in dvigovanja težjih bremen, ne v stalno sklonjeni drži hrbtenice, ne s stalno globokim sklanjanjem, izmenoma stoje, sede in s hojo.

Glede priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja je bila v zadevi sporna uporaba 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Že z dokončno odločbo, opr. št. ... z dne 7. 7. 2005 je bila zahteva ob sklicevanju na navedeni člen zavrnjena, kajti toženec se je postavil na stališče, da zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi 16. člena ZPIZ-1 v primeru, ko je ugotovljena potreba po časovni razbremenitvi, istočasno pa tudi po omejitvah v zvezi z opravljanjem dela (dejavnosti), ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je glede omenjenega zavzelo stališče že v sklepu opr. št. Psp 477/2009 z dne 9. 12. 2009 in sicer, da samozaposleni (15. člen ZPIZ-1) in kmetje (16. člen ZPIZ-1) skladno s 3. odstavkom 66. člena ZPIZ-1 kljub ugotovitvi, da so pri njihovem delu potrebne določene razbremenitve, ne morejo pridobiti pravice do premestitve na drugo ustrezno delo, lahko pa pridobijo pravico do dela v skrajšane delovnem času in pravico do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je torej po stališču pritožbenega sodišča glede omenjenega pravilno uporabilo materialno pravo. Nenazadnje je tudi iz že citirane odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 4. 3. 2010 razvidno, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče RS je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Do sedaj omenjeno neskladje ni bilo odpravljeno. Gre za vprašanje enakopravnega obravnavanja vseh zavarovancev. Ustavno sodišče RS je tako poudarilo, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju, ne glede na to, ali so zavarovani na podlagi delovnega razmerja ali kot samozaposleni. Vse pravice sicer ne morejo biti enake (na primer pravica do premestitve iz 91. člena ZPIZ-1, ki se po naravi stvari ne more nanašati na kmete oziroma samozaposlene, saj jo lahko zagotavlja le delodajalec). Ker tožnica niti ni uveljavljala pravice do premestitve (očitno je mnenja, da lahko dejavnost kmeta opravlja pod splošnimi pogoji v skrajšanem delovnem času) je tudi po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo o pravici, kot jo uveljavlja tožnica. Nenazadnje tudi že iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 391/2006 z dne 20.11. 2007, ki ga citira tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da toženec zavarovancem, zavarovanim na podlagi samostojnega opravljanja dejavnosti (posebej, če je zavarovanec edini nosilec in izvajalec dejavnosti) v invalidskem postopku v njihovi dejavnosti ne more določati delovnih omejitev, niti ne more določati, da so dolžni opravljati dejavnost z omejitvami. Lahko ugotavlja le, ali so zaradi ugotovljenih zdravstvenih omejitev še sposobni opravljati svojo registrirano dejavnost oziroma opravljati svojo dejavnost v polnem delovnem času. V sporni zadevi nikjer ne izhaja ugotovitev toženca niti tega ne navaja v pritožbi, da tožnica svoje dejavnosti ne bi mogla opravljati. Odločitev Vrhovnega sodišča RS se sicer res nanaša na 28. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ), vendar gre za primerljivo ureditev. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo in so torej glede tega pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba nadalje uveljavlja, da je sodišče s svojo odločitvijo poseglo v že pravnomočno odločeno zadevo. Z odločbo, opr. št. ... z dne 7. 7. 2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 10. 2004, je bila namreč zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Po stališču toženca pa se dejansko in pravno stanje po omenjeni odločbi ni spremenilo, zato se sklicuje na 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, kjer je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi toženec ni zavrgel zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jo je podal tožničin osebni zdravnik dne 6. 6. 2006, temveč je zahtevo zavrnil, kar pomeni, da jo je obravnaval po vsebini. V tem primeru torej tudi sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi v sporni zadevi tekom sodnega postopka tožničino zahtevo ob sklicevanju na 4. odstavek 129. člena ZUP zavrglo. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče s tem v zvezi še poudarja, da je prišlo tudi do spremembe glede samega pravnega stanja, saj je glede uporabe 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1 Ustavno sodišče RS z že citirano odločbo presodilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, na katerem temelji odločitev toženca, v neskladju z Ustavo RS. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo torej ni kršilo načela pravnomočnosti v smeri, kot to uveljavlja toženec, saj je pravico priznalo za čas po 7. 7. 2005, pri čemer pa samo priznanje pravice še ne pomeni, da bo tožnica od navedenega dne dalje upravičena do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Za izplačilo delne invalidske pokojnine je namreč odločilno izpolnjevanje pogojev, določenih v 158. členu ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. V primeru, ko gre za brezposelne zavarovance, pa je potrebno upoštevati tudi 162. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da se delna invalidska pokojnina in nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena zakona izplačujeta za čas, ko je zavarovanec prijavljen Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Sodišče prve stopnje o samem izplačevanju ni odločilo, temveč je odločitev o tem prepustilo tožencu. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 523/2008 z dne 7. 6. 2010 poudarilo, da pogoji za pridobitev pravice do delne invalidske pokojnine po ZPIZ-1, niso odvisni od pogojev za izplačevanje, velja pa tudi obratno – da pridobitev pravice sama po sebi še ne pomeni tudi izpolnitev pogojev za izplačevanje. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče pravice ne bi smelo nepogojno priznati. Ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo delne invalidske pokojnine ter od kdaj dalje, bo namreč odločil toženec v novem postopku.

Pritožba nadalje uveljavlja, da sodišče ni odločilo o vzroku ter datumu nastanka invalidnosti ter v izreku sodbe tudi ni navedlo kategorije invalidnosti. Pritožba torej uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v izreku najprej ugotoviti pravno relevantna dejstva. S tem v zvezi pritožbeno sodišče naprej ugotavlja, da je toženec že z odločbo, opr. št. ... z dne 16. 10. 1998 razvrstil tožnico v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede kasnejših sprememb v zdravstvenem stanju, ki vplivajo na samo ugotovitev invalidnosti ter spremembo materialnega prava, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da med strankama navedena dejstva niti niso bila sporna. Že iz samih odločb toženca, kot tudi iz odgovora na tožbo izhaja, da je pri tožnici od 23. 9. 2004 in tudi od 17. 7. 2006 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom. S polovico polnega delovnega časa je zmožna v okviru svojega poklica za fizično lažja dela, brez prenašanja in dvigovanja težjih bremen, ne v stalno sklonjeni drži hrbtenice, ne s stalno globokim sklanjanjem, izmenoma stoje, sede in s hojo. Gre očitno za nesporna dejstva. Skladno s 1. odstavkom 214. člena ZPP pa ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Nespornih dejstev torej ni potrebno dokazovati, niti ne posebej ugotavljati. Ne glede na to, da torej sodišče prve stopnje ni posebej v izreku ugotovilo pravno relevantnih dejstev, na katere opozarja toženec, to ni vplivalo na rešitev same zadeve, saj gre za dejstva, ki v postopku med strankama niso bila sporna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 45/2002
• VDSS Sodba Psp 399/2017
• VDSS sodba Psp 280/2016