VDSS sodba, Psp 335/2010

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov ni izredna odpoved po določbi 112. člena ZDR, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Za tak primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca pa 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba toženca št. ... z dne 13. 11. 2008 spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožnice ter se razveljavi prvostopenjska odločba št. ... z dne 29. 8. 2008 in se tožnici prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 18. 7. 2008 dalje. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je njeno odpoved prekvalificiralo v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za takšno prekvalifikacijo prvostopenjsko sodišče ni podalo nikakršne relevantne argumentacije. Tožnica je želela podati izredno odpoved, kar je tudi predstavljalo njeno pravo voljo. Sodišče bi kvečjemu lahko ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi, če bi za to bili podani pogoji, nima pa pravice vzpostavljati nova, drugačna pravna razmerja, saj tožnica tudi ni vložila oblikovalne tožbe. Sodišče je ignoriralo izraženo voljo tožnice, ki je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter pritrdilo tožencu, da je tožnica podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Taka obrazložitev pa je pripeljala do nepravilne uporabe materialnega prava, saj 19. člen Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB; Ur. l. RS, št. 5/91 in nasl.) določa, da izredna odpoved delavca ni eden izmed izključitvenih razlogov. Izredna odpoved velja kot taka v vseh primerih in tudi v predmetnem sporu ni nikakršne potrebe, da se je sodišče spuščalo v presojo njene utemeljenosti, torej ali je delavec spoštoval njene formalne in materialne pogoje za njeno zakonitost. Tožnica podredno še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma ni pojasnilo, kako je izvedlo subsumpcijo pod 1. odstavek 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.). Tožnica je delodajalca opozorila na kršitve že dne 1. 2. 2008 in dne 18. 2. 2008 in potem res ni v roku 8 dni podala izredne odpovedi. Nesmiselno je siliti delavca, da mora takoj, ko je opozoril delodajalca na odpravo kršitve, tudi dejansko podati izredno odpoved, sicer to pravico izgubi. Dopustiti je potrebno, da delavec čaka na odpravo kršitve in da se sam odloči, kdaj bo dejansko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Sodišče tudi z nobeno besedo ni omenilo bolezni tožnice, ki izvira iz delovnega razmerja. Zaradi psihičnih težav ni bila sposobna sama izvesti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je prava nevešča, se je maksimalno angažirala in šla po nasvete k tožencu. Tožnica je tudi predlagala zaslišanje delavke toženca, vendar je sodišče izvedbo navedenega dokaza zavrnilo brez vsake obrazložitve. Obrazložitev izpodbijane sodbe tudi ne zajema nikakršne dokazne ocene. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa v plačilo naloži tožencu oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Po mnenju toženca je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo določb postopka. ZDR zaradi pravne varnosti natančno predpisuje postopek izredne odpovedi in določa roke, v katerih mora delodajalec in delavec vložiti izredno odpoved, zato so očitki pritožbe zoper izpodbijano sodbo neutemeljeni. V sporni zadevi postopek izredne odpovedi zaradi ugotovljenih nepravilnosti sploh ni mogoče šteti za izvedenega. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožnici pogodba o zaposlitvi nedvomno ni mogla prenehati na podlagi izredne odpovedi, v posledici česar le-ta ni bila upravičena do priznanja pravice do denarnega nadomestila, kot je to odločil že toženec z izpodbijanimi odločbami. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zdravstveno stanje, pa toženec navaja, da je tožnica že v mesecu februarju 2008 imela pooblaščenko, ali pa bi jo lahko imela z brezplačno pravno pomočjo. Zaradi tega je povsem nepotrebno izvajanje dokaza z zaslišanjem delavke toženca, saj navedena priča ni bila pristojna za dajanje pravne pomoči osebam v zvezi z vodenjem postopka izredne odpovedi, čeprav je verjetno res tožnico napotila na pristojni inšpektorat, kar vse pa se je dogajalo že potem, ko je tožnica sama podala odpoved. Izpovedba priče torej v ničemer ne bi pripomogla k odločitvi v obravnavani zadevi. Toženec priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, kot jih uveljavlja tožnica v pritožbi. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in tudi dokazno oceno, na podlagi katere je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev. Sodbo je mogoče preizkusiti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca, opr. št. ... z dne 13. 11. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo ... z dne 29. 8. 2008, s katero je prvostopenjski organ zavrnil zahtevek tožnice za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje na način, ki je izključitveni razlog za pridobitev pravice do denarnega nadomestila po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZZZPB. Navedeni predpis v 3. odstavku 1. člena določa, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. V 19. členu pa je določeno, v katerih primerih zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila.

V sporni zadevi tožnica uveljavlja, da je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ni izkazan noben od razlogov, določenih v 19. členu ZZZPB, zaradi katerega ne bi imela pravice do denarnega nadomestila. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja fotokopija dopisa delodajalcu z dne 5. 7. 2008. Predmet dopisa je izredna odpoved. Tožnica v dopisu navaja, da daje izredno odpoved na delovno mesto administratorja z opozorilom na izpolnitev obveznosti (neizplačane plače za čas od 3. aprila 2007 do 4. julija 2008). Na podlagi navedenega dopisa je tožnici pri delodajalcu prenehalo delovno razmerje s 5. 7. 2008. Tožnica je nato 17. 7. 2008 vložila vlogo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

ZDR v 112. členu določa, da delavec lahko v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo, izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, med drugim tudi v primeru, če mu je delodajalec vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačilo za delo oziroma če mu delodajalec trikrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plačila za delo ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da tožnica v osmih dneh pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pisno opomnila delodajalca na izpolnitev obveznosti. Dopisov delodajalcu z dne 1. 2. 2008 in z dne 18. 2. 2008 (priloga A/6 in A/7 sodnega spisa) ni mogoče šteti za predhodni pisni opomin delodajalcu pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeni dopisi se nanašajo na podpis nove pogodbe o zaposlitvi oziroma na druge razloge, kot pa jih tožnica navaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje sta bila omenjena dopisa delodajalcu posredovana več kot štiri mesece pred podajo izredne odpovedi o zaposlitvi, kar pomeni, da ni bil niti spoštovan 8 dnevni rok, določen v 1. odstavku 112. člena ZDR. Tožnica predhodno o konkretni kršitvi ni pisno obvestila inšpektorja za delo. Tak poziv je bil podan 16. 7. 2008, kar je razvidno iz uradnega zaznamka, napravljenega pri Inšpektoratu Republike Slovenije za delo, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Iz zapisnika inšpektorja za delo, sestavljenega dne 29. 7. 2008 v prostorih delodajalca ter iz njegovega dopisa z dne 25. 8. 2008 izhaja, da pri delodajalcu ni ugotovil kršitev v zvezi z izplačilom plače tožnici, zato je postopek zoper delodajalca ustavil.

Tožnica torej ni postopala po 1. odstavku 112. člena ZDR, zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti, da je šlo za primer izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR. Kot to poudarja Vrhovno sodišče v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 178/2009 z dne 28. 9. 2010 med primeri, določenimi v 19. členu ZZZPB ni izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca po 112. členu ZDR (oziroma izredne odpovedi delavca v nasprotju s to določbo). Ob takšni ureditvi torej delavcu v primeru izredne odpovedi po 112. členu ZDR pripada tudi denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Vendar pa vsaka odpoved delavca, ki je sicer opredeljena (naslovljena) kot izredna odpoved, ne predstavlja izredne odpovedi po 112. členu ZDR. Po tej zakonski določbi je takšna le odpoved v točno določenih primerih in po ustreznem predhodnem postopku pred odpovedjo – delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v 8 dneh potem, ko predhodno pisno opomni delodajalca na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvesti inšpektorja za delo. Izredna odpoved brez ustreznega predhodnega postopka oziroma mimo zakonsko opredeljenih primerov, ni izredna odpoved po navedeni določbi, temveč jo je glede posledic mogoče obravnavati le kot redno odpoved delavca. Za tak primer odpovedi pa 19. člen ZZZPB izrecno izključuje pravico do denarnega nadomestila.

Glede pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem delavke toženca, pri kateri se je tožnica oglasila, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno zaslišanje ne bi v ničemer prispevalo k rešitvi zadeve, saj kot izhaja iz izpovedbe tožnice, se je pri delavki toženca zglasila 7. 7. 2008, torej potem ko je že podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi glede pritožbenih navedb, da tožnica zaradi psihičnih težav ni bila sama sposobna izvesti izredno odpoved, pritožbeno sodišče poudarja, da iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bila tožničina volja, da ji delovno razmerje preneha, zato je tudi odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Psihične težave ne morejo biti razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da tožnica ni bila dolžna ravnati po 112. členu ZDR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbenega postopka. Glede stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni bistveno vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku, zato je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da toženec sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2011

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1341/2010
• VDSS sodba Pdp 489/2011
• VDSS sodba Pdp 589/2010