sodba in sklep U 894/2003

Jedro

Organ prve stopnje in tožena stranka sta upoštevala, da tožnik le ponavlja svoje razloge, ki jih je že navedel v svoji prošnji za azil, pri zahtevi za posebno obliko zaščite ne navaja zakaj meni, da bi bil ogrožen v primeru vrnitve v matično državo. Vse objektivne okoliščine ogroženosti pa so bile presojene že v azilnem postopku.

Ni razlogov, da organ prve stopnje ne bi odločil na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP, ker tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev in zaključkov tožene stranke in ne obrazlaga zakaj trdi, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 28. 2. 2003. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje posebne oblike zaščite na podlagi 61. člena Zakona o azilu. V svoji obrazložitvi je navedel, da je matično državo zapustil zaradi osebne varnosti, bil je aktivni član JKLF in se je zavzemal za svobodo Kašmirja, za osamosvojitev te pokrajine ter proti nepravičnostim, ki jih je zagrešila pakistanska vojska. Glede na grozodejstva, ki so se zgodila v njegovi družini, to je umor brata, sestre in očeta, ga je strah, da bi bil v primeru vrnitve v matično državo preganjan zaradi političnega prepričanja. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je moral organ prve stopnje v postopku priznanja posebne oblike zaščite ugotoviti ali bi bil prosilec v primeru vrnitve v matično državo Pakistan lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnem ravnanju ali kaznovanju in v tej smeri preučiti tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožnik v svoji prošnji za posebno obliko zaščite navajal iste razloge kot jih je že navajal prej v postopku za priznanje azila. Upoštevaje določilo 61. člena in 1. odstavka 6. člena Zakona o azilu je organ prve stopnje moral ugotoviti ali bi bil prosilec v primeru vrnitve v matično državo Pakistan lahko izpostavljen mučenje ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju in v tej smeri preučiti tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Ker pa je organ prve stopnje ugotovil, da tožnik v svoji prošnjo za posebno obliko zaščite navaja iste razloge, kot jih je že navajal v postopku za priznanje azila, to pomeni, da so bili razlogi že predmet presoje v postopku za priznanje azila. V kolikor bi razlogi, ki jih navaja tožnik v prošnji za priznanje azila in tudi prošnji za posebno obliki zaščite dejansko obstajali oziroma bi bili utemeljeni, bi mu že v postopku za priznanje azila bila priznana pravica do azila. Tožniku prošnja za azil ni bila zavrnjena na podlagi 4. člena Zakona o azilu. Tožena stranka zato ne more slediti pritožbenim navedbam tožnika, ki se nanašajo na dejansko objektivne razmere v Pakistanu kot tudi na subjektivne okoliščine glede vrnitve tožnika. Tožena stranka tudi ne more slediti očitkom, da organ prve stopnje ni upošteval načela nevračanja in ni preučil dejanske izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju v primeru, če bi se tožnik vrnil v Pakistan.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe določb materialnega prava in bistvenih kršitev določb procesnega prava. Organ prve stopnje je svojo obrazložitev vezal na upravne spise, ki so bili uporabljeni v azilnem postopku ter na samo odločitev v tem postopku. Tožnik meni, da takšna argumentacija ne vzdrži in da privede do nezakonite odločitve. Odločanje o priznanju posebne oblike zaščite ne more biti vezano na odločitev v azilnem postopku. Zakonodajalec je predpisal pravnomočno zavrnitev prošnje za azil kot procesno predpostavko za vložitev posebne zaščite po 61. členu Zakona o azilu. Enačenje obeh postopkov bi razvrednotilo postopek priznanja posebne zaščite. S tem bi se poseglo v pravice in obveznosti, ki jih je Slovenija sprejela z mednarodnimi pogodbami. Posebna oblike zaščite je zastavljena širše kot pravica do azila, je začasen instrument, ki v duhu humanosti korigira trajnejši institut zaščite, če pri prosilcu obstaja možnost ogroženosti življenja, svobode ali hujših posegov v dostojanstvo osebnosti v primeru vrnitve v njegovo matično državo. Tožnik meni, da bi se tudi objektivne okoliščine vrnitve morale preverjati podrobneje oziroma obširneje kot v azilnem postopku. Tožnik je v azilnem postopku prosil za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu, humanitarnih razlogov za pridobitev azila ni niti uveljavljal. Organ prve stopnje je v postopku za azil predvsem ugotavljal utemeljenost strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti politični stranki in narodnosti. Objektivne razmere v Pakistanu pa v azilnem postopku niso bile preučene s stopnjo, potrebno za odločitev v postopku posebne zaščite, niti jih upravni organ ni preverjal v tem postopku. Organ prve stopnje je odločil brez zaslišanja stranke po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Nadalje navaja, da je res navajal iste razloge za priznanje posebne oblike zaščite kot jih je že navajal v postopku za priznanje azila, vendar so ostale nekatere navedbe kontradiktorne v azilnem postopku. Takšno stanje pa v drugem postopku nikakor ne more obveljati za v celoti ugotovljeno dejansko stanje. Organ prve stopnje bi moral poleg podrobnejše preučitve objektivnih okoliščin v Pakistanu tudi podrobneje preučiti dejansko stanje z vnovičnim zaslišanjem tožnika in ga soočiti kontradiktornimi izjavami. Pomembno je načelo materialne resnice, saj tožnik izkazuje resen strah, da bi bil ob vrnitvi podvržen nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, morebiti bi bilo ogroženo celo njegovo življenje. Tožnik očita, da je prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ker je bilo odločeno po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni oziroma odpravi in ugodi zahtevku tožnika oziroma zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanju, hkrati pa predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih stroškov iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka je predložila upravne spise, organ prve stopnje pa je navedel, da prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svojo odločitvi.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju: ZAzil) določa v 61. členu posebno obliko zaščite, ki pomeni dovoljenje tujcu, ki mu je bila s pravnomočno odločbo zavrnjena prošnja za azil, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Na podlagi 3. odstavka tega člena se ta zaščita prizna, če bi bila odstranitev iz države v nasprotju s 1. odstavkom 6. člena ZAzil ali če so podani pogoji za zaščito tujca v Republiki Sloveniji na podlagi drugega predpisa ali mednarodnega sporazuma.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik v svoji prošnjo za posebno obliko zaščite navedel, da je bil aktivni član stranke JKLF (Jammu Kashmir Liberation Front) in se zavzemal za svobodo oziroma osamosvojitev Kašmirja. Zaradi svoje aktivnosti je prišel v nasprotje z interesi pakistanskih oblasti. Upoštevaje grozodejstva, ki so se zgodila v njegovi družini, pa bi bil v matični državi preganjanj zaradi političnega prepričanja. Organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta v postopku ugotovila, da tožnik navaja iste razloge kot jih je že prej navajal v postopku za priznanje azila. Tožnik v tožbi potrjuje, da v postopku za priznanje posebne oblike zaščite res navaja iste razloge kot v postopku za priznanje azila.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala, da se je organ prve stopnje oprl pri svoji odločitvi na ugotovitve in zaključke iz azilnega postopka. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka pridobila več informacij o razmerah v Kašmirju in Pakistanu, vse to pa ocenila že v azilnem postopku. Ni mogoče slediti tožbeni trditvi, da v azilnem postopku niso bile ocenjene objektivne okoliščine v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo. Iz sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 1885/2002 z dne 16. 10. 2002 izhaja, da je tožena stranka preučila razmere in okoliščine, ki izhajajo iz podatkov v spisu in da fizična integriteta ali varnost tožnika ob vrnitvi v Pakistan ne bo ogrožena. Organ prve stopnje je tako pravilno povzel svoje ugotovitve v azilnem postopku, saj tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje nobenih spremenjenih objektivnih okoliščin v matični državi glede na stanje in okoliščine ugotovljene že v azilnem postopku. Tožnik tudi z ničemer ne obrazlaga zakaj v tožbi meni, da bi bil ogrožen v primeru vrnitve. Organ prve stopnje in tožena stranka sta pravilno upoštevali, da tožnik le ponavlja razloge, ki jih je navedel v prošnji za azil, te razloge glede objektivnih okoliščin ogroženosti pa je organ prve stopnje že presodil v azilnem postopku. Ker tožnik ni navedel nobenih drugih, novih razlogov oziroma dogodkov, je, po presoji sodišča, tožena stranka kot tudi organ prve stopnje pravilno uporabila določilo 61. člena ZAzil, zato je tudi pravilna ugotovitev, da pri tožniku na obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti v primeru vrnitve v matično državo.

Tožnik očita, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, ker je odločala v skrajšanem postopku. Organ prve stopnje je odločal na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Pri tem je potrebno upoštevati dejstvo, da tožnik navaja prav iste razloge za priznanje posebne oblike zaščite kot je navajal v postopku za priznanje azila, zato je tožena stranka utemeljeno odločila v skrajšanem postopku. Tožnik tudi v tožbi potrjuje, da navaja prav iste razloge, dejstva o razmerah v Pakistanu pa so toženi stranki znani že iz azilnega postopka. Pri tem pa tožnik v tožbi tudi ne izpodbija ugotovitev in zaključkov tožene stranke v zvezi z razmerami v Pakistanu oziroma o dejanskem stanju v Kašmiru in Pakistanu. Tožnik tudi navaja, da bi moral biti zaslišan, vendar v tožbi ne izpostavlja katere so tiste kontradiktornosti, ki bi morale biti razčiščene z njegovim zaslišanjem. Ker tožnik v tožbi z ničemer ne izpodbija ugotovitev in zaključkov tožene stranke, da ne obstajajo objektivne okoliščine ogroženosti v primeru njegove vrnitve v izvorno državo, ni razlogov, da organ prve stopnje ne bi uporabil določila 1. točke 1. odstavka 144. člena ZUP pri svojem odločanju. Tožnik v tožbi tudi očita, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, z ničemer pa teh trditev ne obrazlaga in ne navaja česa tožena stranka ni upoštevala oziroma katerih dejstev ali dogodkov ni upoštevala.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga oprostitev sodnih stroškov, vendar je sodišče ugotovilo, da je tožniku nastala le obveznost plačila sodnih taks. Sodišče je zato njegov predlog obravnavalo kot predlog za oprostitev plačila sodnih taks in ga oprostilo tega plačila na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Pri tem je upoštevalo podatke iz upravnih spisa, da je tožnik brez sredstev za preživljanje, prav tako je upoštevalo tudi njegov status.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba in sklep U 555/2003
• sodba in sklep U 1741/2003
• sodba in sklep U 1596/2004