<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba in sklep U 1888/2002

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Varstvo ustavnih pravic
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2002:U.1888.2002
Evidenčna številka:UL0000117
Datum odločbe:23.10.2002
Področje:pravo vizumov, azila in priseljevanja
Institut:ponovna prošnja za azil

Jedro

V postopku, ki teče na podlagi 41. člena ZAzil, prosilec ne more uveljavljati pomanjkljivosti postopka, ki je tekel na podlagi njegove prejšnje prošnje za azil.

 

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik prvič zaprosil za priznanje azila dne 11.11.1999, o prošnji je tožena stranka odločila z odločbo z dne 19.1.2001, s katero je tožnikovo vlogo zavrnila. V ponovni prošnji za priznanje azila pa tožnik navaja, da je iz ZRJ pobegnil zaradi utemeljenega strahu, da ga bodo pripadniki Miloševićeve stranke SPS kot pripadnika stranke Vuka Draškovića SPO fizično likvidirali, ker se je večkrat zaradi političnega udejstvovanja v stranki SPO izpostavil in tako zameril politični skupini na oblasti, izognil pa se je tudi služenju vojaškega roka. Prvo vlogo je vložil 12.11.1999 in nato bival dve leti v azilnem domu in njegova prošnja še ni rešena. Od vložitve prošnje dalje ni zapuščal Republike Slovenije, čeprav je v odločbi sodnika za prekrške drugače navedeno. Navaja, da je iz ZRJ pobegnil kot član stranke Vuka Draškovića, v kateri je deloval in bil politično aktiven proti režimu Slobodana Miloševića in proti zlorabi oblasti. Miloševićevi pripadniki so še sedaj medsebojno povezani ter se nahajajo v vojski, policiji ter v službi državne varnosti. Te osebe so ga že večkrat iskale na domu, grozile, da mu bodo že pokazali svoje. Ko je kasneje prejel poziv za služenje vojaškega roka, so mu prijatelji rekli, da naj ne gre v vojsko. Tožena stranka še navaja, da je 6.9.2002 tožnik podal vlogo za priznanje azila še na predpisanem obrazcu, dne 6.9.2002 pa je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj še ni vrnil. Tožena stranka ocenjuje, da razlogi s katerimi tožnik utemeljuje vložitev nove prošnje za azil, ne pomenijo spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe in so v primeru, da so resnični, nedvomno obstajali že pred vložitvijo prve prošnje za azil in jih je imel tožnik možnost navajati že v postopku za priznanje azila, ki je bil uveden na njegovo prošnjo dne 11.11.1999. Ker ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe, postopka za priznanje azila ni mogoče uvesti, zato je tožena stranka tožnikovo ponovno prošnjo zavrgla na podlagi 41. člena Zakona o azilu.

Tožnik v tožbi navaja, da sklep tožene stranke izpodbija iz vseh razlogov po 25. členu Zakona o upravnem sporu, ker so bile kršene določbe materialnega prava, ker je tožena stranka prekoračila mejo danega pooblastila za odločanje po 41. členu Zakona o azilu, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, tožnikova neprištevnosti zaradi vpliva mamil in s tem njegova sposobnost razumeti stvar, zaradi česar tožnik tudi ni bil zmožen uporabljati procesne pravice, ki mu jo omogoča zakon, zlasti do uporabe materinega jezika ter pravico do odvetnika od samega začetka, s tem mu ni bila dana možnost zaslišanja v materinem jeziku in s tem možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev tudi glede nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da določba 41. člena Zakona o azilu ne daje pravice toženi stranki, da brez zaslišanja tožnika zavrže ponovno prošnjo za azil ne da bi ugotavljala obstoja bistveno spremenjenih okoliščinah po izdaji prejšnje odločbe in to tudi obrazložila. Tožnik je v prvem postopku navajal svoje politično angažiranje, vendar vse to ni zapisano, ker je tožena stranka intervju usmerjala v dezerterstvo. Tožnik ne razume dobro slovenskega jezika, ni sposoben, da bi v tako zahtevnem postopku kot je priznanje azila lahko v slovenskem jeziku, in zaradi težav z mamili, uporabil vse zakonite pravice, ki mu gredo po Zakonu o azilu in določbah zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnik je po izdaji prve odločbe od svojcev slišal, da ga iščejo pripadniki bivšega predsednika Miloševića, ki se nahajajo v policiji, državni varnosti in vojski in so ti izjavljali, da bodo s tožnikom že uredili. To je brez dvoma bistveno spremenjena okoliščina, zaradi katere bi morala tožena stranka preveriti navedbe tožnika. Določba 41. člena ZAzil ne dovoljuje toženi stranki, da brez obrazložitve zavrže ponovno prošnjo za azil, če tožnik ne predloži formalnega dokaza, zato je nujno, da tožena stranka z zaslišanje ugotavlja dejstva, saj je tudi zaslišanje v upravnem postopku dokaz. To gre za dokaz, ki ga tožena stranka na škodo tožnika ni izvedla in je s tem kršila tožnikove procesne pravice. Tožena stranka še posebej v azilnem postopku nima pooblastila za pospešeni postopek, to pa pomeni, da je potrebno vsak postopek, tudi v primeru ponovne prošnje za azil voditi tako, da se ne krši procesnih in materialnih pravic prosilca za azil. Tožena stranka tako ni mogla ugotoviti stanja stvari na podlagi uradnih podatkov niti tega ne navaja, prav tako pa tožnika tudi ni zaslišala. Tožnik pa bi pisno izjavo lahko pri ustnem zaslišanju še dodatno utemeljil, tožena stranka pa bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa to preveriti. Tožena stranka je kršila določbo 41. člena Zakona o azilu, ker je prekoračila pooblastila. Prekršila pa je tudi procesne pravice tožnika, ker ga ni zaslišala in ni preverila navedb tožnika, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Tožnik se zadržuje v Republiki Slovenije več kot dve leti in je zato upravičen do azila iz humanitarnih razlogov po 63. členu Zakona o azilu. Tožnik je imel namreč ves čas dovoljenje za začasno zadrževanje v Sloveniji, zato bi mu tožena stranka morala priznati azil iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je kršila postopek, ker ni zaslišala tožnika prav glede uporabe jezika pa tudi vročanja pisanj, to ni bilo izvedeno v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku, ki zahteva osebno vročitev. Tožnik se je redno javljal v azilnem domu in ob tej priliki bi mu lahko vročila prvo odločbo, na katero se tožena stranka sklicuje. Tožnik predlaga, da se razpiše glavna obravnava in izvedejo predlagani dokazi in tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo ponovno v odločanje toženi stranki ali pa podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi in sodišče samo odloči o upravni stvari ter tožnikovi prošnji za azil ugodi in mu prizna status begunca ali pa da izpodbijani sklep odpravi in samo odloči o upravni stvari ter tožniku prizna azil iz humanitarnih razlogov. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, ker je brez zaposlitve in brez vsakega dohodka, tudi ni zavezanec za napoved dohodnine. V kolikor ne bi bil oproščen plačila sodnih taks, bi mu s tem bila odvzeta možnost dostopa do sodišča.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da prereka tožbene navedbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00 in 67/01, v nadaljevanju ZAzil) lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo za azil samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže.

Iz navedb v tožbi in podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožnik podal prošnjo za azil dne 11.11.1999, dne 3.9.2002 pa je podal ponovno prošnjo za azil, ki jo je ponovil preko odvetnika z vlogo z dne 5.9.2002, nato pa še vložil prošnjo za azil na predpisanem obrazcu dne 6.9.2002. Tožena stranka navaja, da je o prvi prošnji za azil odločila s svojo odločbo z dne 19.1.2001, vendar tožnik v tožbi ne izpodbija trditve tožene stranke, da je tožnik podal ponovno prošnjo za priznanje azila, ki je predmet izpodbijanega sklepa v upravnem sporu.

Tožnik pri ponovni prošnji za azil navaja, da je bil politično preganjan od pripadnikov Miloševićeve stranke, ker je bil član stranke Vuka Draškovića. Tožnik se je bal pripadnikov Miloševićeve stranke, ki so še vedno v vojski, policiji in službi državne varnosti.

Tudi po presoji sodišča tožnik k svoji ponovni prošnji ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da so se zanj okoliščine po izdaji odločbe tožene stranke bistveno spremenile. Citirano določilo 41. člena ZAzil namreč obravnava ponovno prošnjo za azil in določa, da se ta lahko vloži samo, če se predložijo dokazi, da so se za prosilca okoliščine, po izdaji prejšnje odločbe, bistveno spremenile. Tožnik pa po presoji sodišča ni predložil dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah, ki so nastopile po izdaji prve odločbe tožene stranke. Pri tem je tožena stranka ocenila razloge, ki jih tožnik navaja v ponovni prošnji in navedla, da ne gre za okoliščine, ki bi nastale šele po izdaji njene prve odločbe, tožnik pa s tožbo tega tudi ne izpodbija in ne predlaga nobenih dokazov o nasprotnem.

Določba 41. člena ZAzil je le procesna določba, zato tožena stranka pri svoji odločitvi ni kršila določil ZAzil niti Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Upoštevaje citirano določilo 41. člena ZAzil tožena stranka ne uvede postopka, če prosilec ne predloži dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile in prošnjo s sklepom zavrže. Tožena stranka je pravilno sledila citiranemu določilu in ponovno prošnjo tožnika s sklepom zavrgla. tožnik ni predlagal dokazov, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile, teh okoliščin tudi v tožbi ne zatrjuje. Ker je ta določba le procesne narave, tožena stranka ni vezana na ostala določila ZAzil, zato ni potrebno zaslišanje tožnika v primeru, ko se ponovna prošnja zavrže. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno uporabila citirano določilo ZAzil in je njena odločitev pravilna in zakonita.

Ni mogoče slediti tistim tožbenim ugovorom, ki se nanašajo na postopek v zvezi s prvo odločbo tožene stranke. Predmet presoje v upravnem sporu je le sklep tožene stranke z dne 10.9.2002, ki ga tožnik tudi navaja kot izpodbijani upravni akt v smislu 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,065/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožbenih ugovorov v zvezi z odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila prvo tožnikovo prošnjo za azil, pa sodišče ni moglo upoštevati, ker se nanašajo na akt, ki se izpodbija s predmetno tožbo v tem upravnem sporu. Sodišče prav tako ni moglo upoštevati tožbenih ugovorov v zvezi s priznanjem azila po 63. členu ZAzil, ker takšno priznanje ni predmet odločanja tožene stranke v izpodbijanem sklepu.

Tožnik predlaga, da se opravi glavna obravnava, vendar sodišče na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS ni sledilo njegovemu predlogu. Sodišče ugotavlja, da glavna obravnava ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi stvari, saj tožnik ne navaja v tožbi, da bi prilagal takšne dokaze, kot jih zahteva 41. členu ZAzil.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka:

Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je predlogu tožnika ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 13/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01), ker iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje. Pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status, zato ga je oprostilo plačila sodnih taks.

 


Zveza:

ZAzil člen 41, 41.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDc4OA==