<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba U 949/2001

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2003:U.949.2001
Evidenčna številka:UL0000069
Datum odločbe:15.01.2003
Področje:denacionalizacija
Institut:menjalna pogodba - odškodnina - vrnitev podržavljenega premoženja na podlagi odplačnega pravnega posla

Jedro

V zameno dani nepremičnini nimata položaja podržavljenega premoženja. Po 6. odstavku 42. člena ZDen, ki je posebna določba, je upravičenec upravičen do odškodnine, kar v obravnavanem primeru pomeni, do odškodnine v vrednosti v zameno danih nepremičnin.

 

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 9. 5. 2001, se odpravi in zadeva vrne v nov postopek Ministrstvu za okolje, prostor in energijo RS.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju: SOD) zoper odločbo Upravne enote A z dne 27. 2. 2001, s katero je bilo odločeno: da je upravičenec v postopku denacionalizacije pok. AA (1. točka izreka), da je zavezanka v postopku denacionalizacije SOD (2. točka izreka), da se upravičencu vrne podržavljeno premoženje parc. št. 1/3 stavbišče in parc. št. 333, zgradba, vrtni salon, kegljišče, vl. št. 1856 k.o. A v obliki odškodnine v obveznicah SOD, v skupni višini 69.651 DEM, ki jih je SOD dolžan izročiti skrbniku za posebne primere BB v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka), da bo z denacionaliziranim premoženjem začasno upravljal skrbnik za posebne primere BB (4. točka izreka)in da je stroške cenitve plačala Upravna enota A (5. točka izreka). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je predmet denacionalizacijskega zahtevka denacionalizacija nepremičnin parc. št. 333 in 1/3, vl. št. 1856 k.o. A. Ugotavlja, da je bila odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena. Zato se sklicuje na razloge prvostopne odločbe ter dodaja, da gre v obravnavani zadevi nedvomno za primer iz 6. odstavka 42. člena Zakona o denacionalizaciju (v nadaljevanju: ZDen). Iz navedene določbe ZDen izhaja, da imajo pravico do odškodnine tudi tisti upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Navedeno pomeni, da imajo v takih primerih denacionalizacijski upravičenci pravico zahtevati odškodnino v višini revalorizirane kupnine, ki so jo morali plačati za to, da so svojo podržavljeno nepremičnino odkupili nazaj. V obravnavanem primeru je denacionalizacijski upravičenec pridobil podržavljeno nepremičnino parc. št. 291 k.o. A nazaj odplačno s tem, da je Občini A prepustil dve nepremičnini, ki sta predmet denacionalizacijskega zahtevka, to je parc. št. 333 in parc. št. 1/3 k.o. A. Čeprav upravičenec nepremičnine parc. št. 291 k. o. A ni pridobil nazaj s plačilom kupnine v denarju, pa je za to, da bi pridobil navedeno nepremično nazaj, občini prepustil drugi dve svoji nepremičnini. V predmetni zadevi gre zato za primer, ki ga je treba obravnavati analogno določbi 6. odstavka 42. člena ZDen. Prvostopni organ je tako ravnal pravilno in v skladu z zakonom, ko je ugotovil valorizirano vrednost nacionaliziranih nepremičnin ter vrednost po menjalni pogodbi.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v celoti vztraja pri svojih pritožbenih ugovorih, do katerih se tožena stranka sploh ni opredelila, saj se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje le na razloge prvostopne odločbe in na določbe 6. odstavka 42. člena ZDen. Ob tem tožeča stranka ponovno poudarja, da je prvostopni organ odločil o denacionalizaciji parc. št. 1/3 in 333 k. o. A, ki naj bi po navedbah tega organa bili podržavljeni po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) z odločbo z dne 17. 6. 1959, parc. št. 291 k.o. A pa ni predmet denacionalizacije, ker jo je upravičenec že pridobil nazaj. Če se tožena stranka strinja z navedbami prvostopnega organa, pa ni jasno, zakaj potem v obrazložitvi odločbe navaja, da gre v zadevi za določitev odškodnine po 6. odstavku 42. člena ZDen za parc. št. 291 k.o. A, saj je to povsem v nasprotju z odločitvijo prvostopnega organa. Ker je tožena stranka v celoti potrdila odločitev prvostopnega organa, je ostala prvostopna odločba v celoti v veljavi in sta tako ostali denacionalizirani parc. št. 1/3 in 333 k.o. A, kar pa kaže na popolnoma nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Parc. št. 1/3 in 333 k.o. A sta bili sicer res nacionalizirani z odločbo z dne 17. 6. 1959, izdano na podlagi ZNNZ, vendar je navedena odločba predstavljala splošno ugotovitveno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da so bila dne 26. 12. 1958 nacionalizirana in postala družbena lastnina vsa nezazidana in zazidana gradbena zemljišča. Z navedeno odločbo pa niso bili nacionalizirani objekti, ki so stali na teh parcelah, niti ni bila pravica uporabe na zemljiščih odvzeta prejšnjemu lastniku iz posesti. Glede parc. št. 1/3 in 333 k.o. A, ki sta bili predmet določitve odškodnine v prvostopni odločbi, je mogoče ugotoviti, da sta bili dejansko predmet menjalne pogodbe z dne 5. 3. 1960, s katero je AA navedeni parceli zamenjal z Občino A, zato da je nazaj pridobil parc. št. 291 k. o. A, ki mu je bila podržavljena na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Ker parc. št. 1/3 in 333 k.o. A kot tudi objekti na teh parcelah niso bili odvzeti iz posesti, ampak so bili predmet menjalne pogodbe, zato ni pogojev, da bi se za navedeni parceli določila odškodnina po določbah ZDen kot za premoženje odvzeto po določbah ZNNZ. Za navedeno vsaj ni pogojev pred upravnim organom. Če bi vlagatelj menil, da je bila menjalna pogodba sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti, bi kvečjemu lahko šlo za primer iz 5. člena ZDen, če bi obstoj okoliščin iz tega člena seveda bil izkazan. V tem primeru pa ne bi bil stvarno pristojen upravni organ, ampak sodišče. Ob vztrajanju, da sta predmet denacionalizacije parc. št. 1/3 in 333 k. o. A in na njih stoječi objekti, ki niso bili podržavljeni z aktom državnega organa po enem izmed predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, temveč z menjalno pogodbo, je podana stvarna nepristojnost upravnega organa za obravnavo te denacionalizacijske zadeve. Ker je v tem primeru upravni organ odločil o zadevi iz sodne pristojnosti, je podana ničnost odločitve po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Za samo parc. št. 291 k.o. A, ki je bila podržavljena na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, bi bili sicer podani pogoji po 3. členu ZDen. Za navedeno parcelo bi se lahko določila odškodnina v višini vrednosti v zameno danih nepremičnin po menjalni pogodbi iz leta 1960, vendar bi bilo pri tem treba upoštevati, da je bila parc. št. 291 k.o. A podržavljena v postopku nacionalizacije podjetja, ki je imelo tudi pasivo, ki bi jo bilo treba odšteti od vrednosti. Določitev odškodnine za parc. 291 k.o. A pa bi seveda bila mogoča le, če bi vlagatelj sploh pravočasno zahteval njeno denacionalizacijo. Ker je tožena stranka že v svoji odločbi z dne 17. 1. 2001, ob obravnavanju prve pritožbe tožeče stranke ugotovila, da vlagatelj v svoji zahtevi sploh ni zahteval parc. št. 291 k.o. A, temveč le parc. št. 1/3 in 333 k.o. A, pa ni v denacionalizacijski zadevi niti pogojev za določitev odškodnine po 6. odstavku 42. člena ZDen za parc. št. 291 k.o. A. V poštev tudi ne pride nikakršno sklicevanje na prava neuko stranko glede postavitve zahteve za denacionalizacijo oziroma zahtevanega premoženja, saj je vlagatelja ves čas postopka zastopal odvetnik. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma jo ugotovi za nično.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu BB v odgovoru na tožbo navaja, da iz listin v spisu jasno izhaja, da v obravnavanem primeru sporne nepremičnine niso prešle v last države na podlagi pravnega posla, sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa v smislu 5. člena ZDen. Iz dokumentacije, ki je v spisu in izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da je bila v obravnavanem primeru denacionalizacijskemu upravičencu denacionalizirana parc. št. 291 prav v smislu določb 6. odstavka 42. člena ZDen pa je upravičenec to parcelo pridobil nazaj na podlagi odplačnega posla, menjalne pogodbe, s katero je za parc. št. 291, ki mu je bila nacionalizirana, dal svoji dve parc. št. 333 in 1/3 k.o. A. Upravičenec je tekom postopka jasno navedel, da zahteva odškodnino za odvzete parcele. V vlogi z dne 31. 1. 2001 je tudi navedel, da zahteva odškodnino za odvzete parc. št. 333 in 1/3, iz previdnosti pa je v isti vlogi napisal, da v primeru, če bo upravni organ mnenja, da je upravičen do odškodnine za parc. št. 291, zahteva odškodnino za navedeno parcelo. Meni, da je bil njegov zahtevek v tem denacionalizacijskem postopku postavljen korektno in v skladu z določili ZDen. Ne glede na to pa je upravičenec upravičen zahtevati odškodnino za tisto, kar je z odplačnim poslom državi dal. To pa sta bili v konkretnem primeru parc. št. 1/3 in 333 k.o. A. V odločbah obeh upravnih organov je tako pravilno ugotovljeno, da sta navedeni parceli predmet denacionalizacijskega postopka. Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da naj bi bilo v obravnavanem primeru podržavljeno podjetje. Upravni organ je v postopku pravilno ugotovil, da AA nikoli ni imel nobenega podjetja, saj je iz trgovinskega registra sodišča v B iz leta 1948 razvidno, da podjetje AAA sploh ni nikoli obstajalo. Tudi iz zemljiško knjižnih izpiskov iz leta 1948, kjer je bila vknjižena sporna parcela izhaja, da je bila ta last denacionalizacijskega upravičenca. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v postopku.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani denacionalizacijski zadevi gre za primer, ki ga ureja določba 6. odstavka 42. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00, 66/00- obv. razl, 11/01 - odl. US in 54/02- odl. US), po kateri imajo pravico do odškodnine tudi upravičenci, ki so svoje podržavljeno premoženje pridobili nazaj na podlagi odplačnega pravnega posla. Upravičencu AA je bila po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij podržavljena nepremičnina parc. št. 291 k.o. A, ki pa jo je na podlagi menjalne pogodbe z dne 5. 3. 1960, sklenjene z Občino A pridobil nazaj tako, da je dal občini v zameno za navedeno podržavljeno nepremičnino dve svoji nepremičnini in sicer parc. št. 1/3 in 333 k. o. A. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer ugotavlja, da gre v zadevi za primer iz 6. odstavka 42. člena ZDen, vendar kot pravilno potrdi odločitev upravnega organa prve stopnje, ki pa je v nasprotju s citirano določbo ZDen. Prvostopni organ je namreč v 3. točki izreka odločbe napačno odločil, da se upravičencu vračata nepremičnini parc. št. 1/3 in 333 k. o. A v obliki odškodnine v obveznicah SOD, saj navedeni nepremičnini upravičencu nista bili podržavljeni. Kot že navedeno, je bila upravičencu podržavljena nepremičnina parc. št. 291 k. o. A, ki pa jo je z menjalno pogodbo pridobil nazaj tako, da je dal občini v zameno zanjo svoj poslovni objekt, stoječ na parc. št. 333 s pravico uporabe k objektu pripadajočega nacionaliziranega stavbnega zemljišča parc. št. 1/3 in 333 k.o. A. V zameno dani nepremičnini torej nimata položaja podržavljenega premoženja in je zato pravilno stališče tožeče stranke, da navedeni nepremičnini ne moreta biti predmet denacionalizacije. Po 6. odstavku 42. člena ZDen, ki je posebna določba, je upravičenec upravičen do odškodnine, kar v obravnavanem primeru pomeni, do odškodnine v vrednosti v zameno danih nepremičnin.

Po presoji sodišča pa ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da v obravnavanem primeru naj ne bi bilo pogojev niti za odškodnino po 6. odstavku 42. člena ZDen, ker vlagatelj ni pravočasno zahteval denacionalizacije parc. št. 291 k.o. A, ampak je zahteval denacionalizacijo parc. št. 333 in 1/3 k.o. A. Iz zahteve za denacionalizacijo z dne 6. 8. 1992 in njene dopolnitve z dne 11. 8. 1992 je sicer razvidno, da je vlagatelj napačno opredelil svoj denacionalizacijski zahtevek, saj predmet tega postopka ni vrnitev parc. št. 333 in 1/3, niti vrnitev parc. št. 291 k.o. A. Predmet tega postopka je določitev odškodnine v vrednosti v zameno danih nepremičnin parc. št. 333 in 1/3 k.o. A, za nazaj odplačno pridobljeno podržavljeno nepremičnino parc. št. 291 k.o. A. Po presoji sodišča pa navedena napaka, ki jo je upravičenec naredil pri opredelitvi denacionalizacijskega zahtevka ni takšne narave, da bi bil zaradi te napake sedaj prekludiran. V denacionalizacijski zahtevi so namreč vse tri parcele navedene, iz same vsebine zahteve in priloženih listin pa nedvomno izhaja, da gre v zadevi za situacijo, ki jo ZDen ureja v 6. odstavku 42. člena.

Tožeča stranka tudi neutemeljeno ugovarja, da bi šlo v zadevi kvečjemu za primer iz 5. člena ZDen, kolikor bi upravičenec menil, da je bila menjalna pogodba sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa, in da bi bila potem odločba upravnega organa nična, ker je odločal v stvari iz sodne pristojnosti. Parc. št. 291 k.o. A, ki jo upravičenec pridobil nazaj na podlagi menjalne pogodbe, je bila podržavljena po predpisu iz 3. člena ZDen z upravno odločbo, zaradi česar je v zadevi pristojnost upravnega organa podana in odločba upravnega organa prve stopnje ni nična. Po presoji sodišča pa v upravnih spisih tudi ni nobene podlage za tožbeno trditev, da naj bi bila parc. 291 k.o. A upravičencu podržavljena v okviru podjetja, ki naj bi imelo pasivo, katero bi bilo treba odšteti od vrednosti odškodnine.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo potrdila odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je v 3. točki izreka odločbe napačna, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovnem postopek v smislu določb 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

 


Zveza:

ZDen člen 42, 42/6, 42, 42/6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy02MDc1MQ==