UPRS sodba U 881/2001

Jedro

Prisilna izterjava davka, naloženega v plačilo gospodarski družbi, je, če le-ta ni uskladila ustanovitvenih in drugih aktov z ZGD ter se ni dokapitalizirala do 31. 12. 1994, na podlagi izvršljive odločbe na podlagi 6. odstavka 580. člena ZGD mogoča zoper družbenika te družbe, razen kolikor gre za družbenika, ki v smislu obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) ni odgovoren za obveznosti družbe. V postopku prisilne izterjave ni mogoče ugovarjati obveznostim, naloženim v plačilo v odločbah, ki za prisilno izterjavo predstavljajo izvršilni naslov (1. odstavek 46. člena ZDavP).

 

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 6. 3. 2001 odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za finance RS v ponovni postopek.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A z dne 7. 10. 1998, s katerim je le-ta odločil, da se zoper tožnika opravi prisilna izterjava dolžnega zneska obveznih dajatev pravne osebe AAA d.o.o. v skupni višini 2,139.279,60 SIT, ki kot zavezanka sama obveznosti v izpolnitvenem roku ni poravnala, na podlagi seznama zaostalih obveznosti z dne 31. 8. 1998 kot izvršilnega naslova, in sicer z rubežem, cenitvijo in prodajo tožnikovega premičnega premoženja. Tožena stranka v razlogih navaja, da podlago za izvršbo dolga družbe zoper tožnika kot družbenika predstavlja določba 6. odstavka 580. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ki nespoštovanje določb 1. in 2. odstavka istega člena o uskladitvi družb z ZGD sankcionira tako, da odgovornost družbe prenaša na družbenike kot osebno odgovorne za obveznosti družbe. Po določbi 22. člena Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki jo je treba analogno uporabiti, ker Zakon o davčnem postopku (ZDavP) takega vprašanje ne ureja, pa se lahko izvršbo dovoli tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik. Sklep o prisilni izterjavi prvostopnega davčnega organa je zato pravilen. Tožena stranka vse tožnikove pritožbene ugovore zavrne kot neutemeljene. Navaja, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim očitkom, da prvostopni davčni organ ni mogel zgolj iz izpiska iz sodnega registra ugotoviti, da se družba AAA d.o.o. z določbami ZGD ni uskladila, napravila poizvedbe tudi v sodnem registru ter ugotovila, da je bil 19. 9. 2000 izdan sklep o izbrisu družbe AAA d.o.o. zaradi neuskladitve družbe z določbami ZGD, ter da je znašal osnovni kapital družbe ob izbrisu 8.000,00 SIT, iz česar izhaja, da s strani tožnika zatrjevana dokapitalizacija ni bila izvedena. Zamudne obresti od nepravočasno plačanih dajatev je treba plačati na podlagi določbe 100. člena ZDavP, obračunane pa so bile po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Uradni list RS, št. 45/95).

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil za poplačilo dolga že odvzet kombi. Poleg tega pa ga davčni organi terjajo za plačilo prometnega davka, čeprav spornega tovornega vozila sploh ni prodal, saj je bil last tujega partnerja, ta pa ga je odpeljal, ker ga je dal kot jamstvo za kredit. Zahteva povrnitev odvzetega zneska. Navaja tudi, da ni vedel, da dokapitalizacija družbe ni bila vpisana v sodni register, saj je po njegovem mnenju ustrezne akte podpisal. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Tožnikovi ugovori so sicer v pretežnem delu taki, da z njimi v tem sporu ne more uspeti. Po določbi 1. odstavka 46. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 odl. US, 87/97, 35/98 odl. US) namreč s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. To po presoji sodišča pomeni, da v postopku prisilne izterjave ni mogoče več ugovarjati obveznostim, naloženim v plačilo v odločbah, ki za prisilno izterjavo predstavljajo izvršilni naslov. Tožnik, ki v tožbi ugovarja obveznosti plačila prometnega davka, ugotovljeni z izvršljivo odločbo, na kateri temelji izvršilni naslov v sporni izterjavi, pa prav tak ugovor uveljavlja. Tega pa, po povedanem, ne more. Tak ugovor je (bilo) namreč mogoče uveljavljati v postopku za izdajo odločbe o naložitvi v plačilo prometnega davka. Poleg tega tožnikove navedbe v zvezi z odtujitvijo tovornega vozila, ki po povedanem na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, predstavljajo tudi tožbeno novoto (ker jih v postopku prisilne izterjave pred davčnimi organi ni uveljavljal), te pa v upravnem sporu niso dopustne (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/70 in 70/00, ZUS). Na odločitev v zadevi pa bi lahko, glede na razloge, ki jih za svojo odločitev navaja sodišče v nadaljevanju, vplival tožnikov ugovor, da ni vedel, da dokapitalizacija družbe ni bila vpisana v sodni register. V tem smislu je tožnik ugovarjal že v pritožbi in tožena stranka je na njegov ugovor v izpodbijani odločbi že odgovorila, vendar pa bo morala, glede na povedano, ta ugovor v ponovnem postopku presoditi še enkrat, in sicer na novi pravni podlagi.

Sodišče pa je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo iz razlogov, ki jih je ugotovilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti. Sodišče je namreč moralo upoštevati, da je bila določba 6. odstavka 580. člena ZGD (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 84/98), na kateri temelji sporni sklep o prisilni izterjavi, z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02) razveljavljena, in sicer v obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe. Glede na pravne posledice odločitev ustavnega sodišča, določene v 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, ZUstS), se razveljavljena določba ZGD ne more uporabljati (tudi) za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev pričela učinkoviti, to pa je glede na določbo 43. člena ZUstS 5. 11. 2002, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da je bila določba 6. odstavka 580. člena ZGD (v omejenem obsegu) razveljavljena z retroaktivnim učinkom. Glede na to, da do 5. 11. 2002 o sporni prisilni izterjavi še ni bilo pravnomočno odločeno, tako navedene določbe ZGD v razveljavljenem obsegu, torej kolikor se nanaša na družbenike, ki niso mogli vplivati, da ni prišlo do uskladitve družbe z ZGD, oziroma ki jim ni mogoče pripisati premalo skrbnega ravnanja v zvezi s tem, ter ki glede na to niso odgovorni za obveznosti družbe, v tem postopku ni mogoče uporabiti. Ker pa je tožena stranka določbo 6. odstavka 580. člena ZGD uporabila v besedilu, ki je bilo naknadno z retroaktivnim učinkom v določenem obsegu razveljavljeno, je moralo sodišče njeno odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala najprej ugotoviti, ali tožnik je družbenik, za kakršnega je določbo 6. odstavka 580. člena ZGD v smislu obrazložitve odločbe ustavnega sodišča mogoče uporabiti in ali je tako izvršba zoper njega kot družbenika za obveznosti družbe sploh mogoča. V tem okviru, ko bo ugotavljala, ali je tožnik imel vpliv na uskladitev družbe z ZGD in ali mu je mogoče očitati nezadostno skrbnost pri izpolnjevanju družbeniških obveznosti, pa bo tožena stranka (ponovno in na novi pravni podlagi) tudi morala presoditi tožnikov pritožbeni ugovor, da ni vedel, da dokapitalizacija družbe ni bila vpisana v sodni register.

Ker po povedanem zakon ni bil pravilno uporabljen, je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena ZUS odpravilo, zadevo pa na podlagi 2. ter v smislu 3. odstavka tega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 786/2001
• sodba U 193/2000
• VSM sodba I Cp 681/2005