sodba U 162/2003

Jedro

po mnenju sodišča določbe 4. člena ZDen kot podlage za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ni mogoče razlagati neodvisno od drugih določb ZDen, saj morajo vse sestavljati konsistentno celoto. Te določbe pa tudi ni mogoče uporabiti tako, da prehod premoženja v državno lastnino z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ne bi bil časovno vezan.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku odpravila odločbo Upravne enote A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ odločil, da mora Slovenska odškodninska družba d.d., Ljubljana, v roku treh mesecev od pravnomočnosti dopolnilne odločbe, izročiti v korist pokojne upravičenke do denacionalizacije B.B., obveznice v višini 74.976,36 DEM, kar predstavlja odškodnino za dele podržavljene stavbe na parc.št. 104 k.o. C (kuhinja v izmeri 16,2 m2, tri sobe v izmeri 27,7, m2, 24,8 m2 in 30 m2 ter stranišče in drvarnica), ki so bili neodplačno podržavljeni z ukrepom državnega organa brez pranega naslova. Po odpravi prvostopne odločbe je tožena stranka o zadevi sama odločila tako, da je zahtevek za denacionalizacijo zavrnila, pri čemer se je sklicevala na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 545/2002-9 z dne 4.6.2003. S to sodbo je sodišče v postopku, začetem s tožbo Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana, odpravilo odločbo tožene stranke, številka ... z dne ..., in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z ugotovitvijo, da je tožena stranka z razlago, da za podržavljenje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ni časovnih omejitev, zmotno uporabila materialno pravo. Sodišče namreč pritrjuje mnenju pritožnika, da porušenje stavbe v letu 1970, skupaj s prostori, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, ne more biti ukrep, ki bi lahko bil podlaga za denacionalizacijo. Po mnenju sodišča določbe 4. člena ZDen kot podlage za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova, ni mogoče razlagati neodvisno od drugih določb ZDen, saj morajo vse sestavljati konsistentno celoto. Te določbe pa tudi ni mogoče uporabiti tako, da prehod premoženja v državno lastnino z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova ne bi bil časovno vezan. Sprejemljivih razlogov, zakaj glede ukrepov časovna meja ne bi veljala, v določbah ZDen ni najti, kot je bilo že navedeno, pa je bil tudi namen zakonodajalca, da se na podlagi ZDen popravijo krivice, storjene v določenem obdobju po drugi svetovni vojni. Razlaga, da ukrepov časovne meje za denacionalizacijo ni, bi bila tudi v nasprotju z namenom zakona. Oceno zakonodajalca, da so splošne družbene razmere po letu 1963 omogočale uveljavljanje pravic, sta sprejela že ustavno in vrhovno sodišče v svojih odločitvah. Te razmere pa so omogočale tudi odpravo oškodovanj, ki so bila posledica protipravnega materialnega ravnanja državnih organov. Pravno podlago za uveljavljanje povrnitve škode so dajala pravna pravila ODZ (paragraf 1295 in naslednji). Glede na to, da je zakonodajalec ukrep državnega organa brez pravnega naslova, kot podlago za denacionalizacijo, umestil v 4. člen ZDen, ki je tudi temelj za denacionalizacijo premoženja podržavljenega po predpisih izdanih do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, je po mnenju sodišča treba to določbo tudi glede ukrepa razlagati tako, da je denacionalizacija možna v zvezi s tistim ukrepom, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, to je do 7.4.1963, o čemer je zavzelo svoje stališče tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 (Uradni list RS, št. 31/98).

Glede na gornja napotila sodišča je tožena stranka v ponovljenem postopku ugotovila, da je prvostopni upravni organ napačno razlagal določbo 4. člena ZDen in zato tudi napačno odločil, da na podlagi navedene določbe pripada B.B. odškodnina za predmetne porušene prostore. Ker so bili prostori, ki so predmet denacionalizacije, porušeni leta 1969 ali 1970 in ker je določbo 4. člena ZDen tudi glede ukrepa državnega organa brez pravnega naslova treba razlagati tako, da je denacionalizacija možna le v zvezi s tistim ukrepom, ki ga je državni organ izvršil do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, je bilo treba zahtevek tožnika zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita. Upravni organ druge stopnje je pri odločanju spregledal odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije o ugotovitvi, da 4. člen Zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Stavbno zemljišče na parceli št. 104 k.o. C, in deli stavbe na tej parceli, je bilo podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč pred uveljavitvijo Ustave SFRJ iz leta 1963. Upravičenost do denacionalizacije v tem primeru ni odvisna od trenutka odvzema iz posesti, ampak od časa podržavljenja. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu priglasil.

Slovenska odškodninska družba, kot stranka, ki bi ji bila lahko odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo, na tožbo ni vložila odgovora.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 56/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01-odločba US, v nadaljevanju ZDen), so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v prejšnjem členu, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo premoženje, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, ob podržavljenju leta 1960 izvzeto iz nacionalizacije in da je ostalo v lasti prejšnje lastnice B.B.. Sporno pa je vprašanje ali je okoliščino, da je bila stavba, v kateri so se nahajali iz nacionalizacije izvzeti prostori, leta 1969 ali leta 1970 porušena, šteti kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova, ki je vezan na časovno omejitev.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi, št. U-I-34/98 z dne 2.4.1998 (Uradni list RS, št. 31/98), s katero je presojalo skladnost 4. člena ZDen z Ustavo Republike Slovenije presodilo, da je odločitev zakonodajalca, da so podlaga za denacionalizacijo predpisi, sprejeti pred uveljavitvijo ustave SFRJ iz leta 1963, ne pa tudi predpisi, sprejeti po njeni uveljavitvi (razen tistih, ki so našteti v 3. členu ZDen), razumna in skladna z namenom zakona in da neustavnosti ni, kar je utemeljilo z razlogi, ki jih je, kot povzetek sodbe Upravnega sodišča Ljubljana, opr.št. U 545/2002-9 z dne 4.6.2003, povzela v razlogih izpodbijane odločbe tudi tožena stranka. S temi razlogi soglaša tudi to sodišče in jih, skladno z določbo člena 67/2 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ne ponavlja. Glede tožbenih ugovorov pa navaja:

Res je sicer kot navaja tožnik v tožbi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije pri presoji 4. člena ZDen (ustavna odločba, številka U-I-130/01 z dne 23.5.2002) ugotovilo, da 4. člen Zakona o denacionalizaciji ni v neskladju z ustavo, če se razlaga tako, da priznavanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisno od časa odvzema stavbnega zemljišča iz posesti. Toda v obravnavanem primeru ne gre za primer za katerega bi veljala prej navedena ustavna presoja. Ustavna odločba se namreč nanaša na razlago 4. člena ZDen v povezavi z 9. točko 3. člena ter na 31. in 32. člen ZDen, ki urejata vprašanje vračanja stavbnih zemljišč, na katerih je prejšnjemu lastniku po podržavljenju ostala pravica uporabe, ki je bila lahko tudi predmet pravnega prometa ali dedovanja. Ker gre v sporni zadevi za denacionalizacijo, katere predmet so nepremičnine, ki so bile iz podržavljenja izvzete in torej sploh niso bile podržavljene, se tožnik na prej navedeno ustavno odločbo in razlago 4. člena ZDen, ne more uspešno sklicevati.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, po določbi člena 59/1 ZUS, zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2044/2004
• sodba U 874/2003
• sodba in sklep U 251/2001