sodba U 123/2004

Jedro

odločbo ustavnega sodišča in z njo povezano stališče v zvezi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen je šteti kot pravno razlago zakona in je lahko podlaga za odločanje le v postopkih, ki v času, ko je bilo to stališče sprejeto, še niso bili pravnomočno končani. Zato tako stališče ne more biti podlaga za obnovo postopka, ki je bil že pravnomočno končan.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ zavrnil predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z odločbo prej navedenega upravnega organa, številka ... z dne ..., z utemeljitvijo, da zakoniti razlog za obnovo postopka ni izkazan. Po navedbah tožene stranke v obravnavanem primeru ne gre za takšno vprašanje ki bi ga lahko šteli kot predhodno vprašanje, temveč za razumevanje sklenjene Državne pogodbe z Republiko Avstrijo. Po tej pogodbi so namreč imeli pravico pridobiti odškodnino od R. Avstrije za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje vsi, ki so pridobili avstrijsko državljanstvo do leta 1955 ko je bila ta pogodba sklenjena. Ker pa 2. odstavek 10. člena ZDen določa, da do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki so imele pravico zahtevati odškodnino od tuje države ali so je prejele, je prvostopni organ zavrnil pritožničin denacionalizacijski zahtevek, pritožbeni organ pa je zavrnil njeno pritožbo zoper odločitev prvostopnega organa. Šlo je torej za pravno vprašanje ali se bivša lastnica B.B. šteje kot upravičenka po 2. odstavku 10. člena ZDen, glede na določbe sklenjene Državne pogodbe z Republiko Avstrijo, in ne na dejansko vprašanje, ki bi ga bilo potrebno rešiti prej, da bi se lahko odločilo o predmetnem denacionalizacijskem postopku. Tožena stranka še navaja, da je pritožnica sicer izpodbijala odločbo prvostopnega organa v rednem pritožbenem postopku iz razloga napačne uporabe materialnega prava, vendar s svojo pritožbo ni uspela. Ni pa izrabila še nadaljnjih možnosti za pravno varstvo in sicer sprožitev upravnega spora in na koncu še postopka v zvezi z ustavno pritožbo. Če bi vse te možnosti izrabila in bi Ustavno sodišče RS v tej konkretni stvari odločilo tako kot je to storilo z odločbo v primeru, na katerega se pritožnica sklicuje v svojem predlogu za obnovo postopka in tudi v pritožbi, ki je predmet tega postopka, in če bi sodišče odločilo, da tistim avstrijskim državljanom, ki so ob podržavljenju imeli jugoslovansko državljanstvo ni bilo možno podržaviti premoženja kot da bi šlo za premoženje nemške države, zaradi česar se šteje, da je bilo takšno premoženje podržavljeno jugoslovanskim državljanom, ki niso imeli pravice zahtevati odškodnino od tuje države, bi bil prvostopni in tudi drugostopni organ vezan na takšno odločitev Ustavnega sodišča RS. Vendar pa pritožnica teh zakonskih možnosti ni izrabila, temveč je predlagala obnovo postopka v zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča RS v drugi zadevi. Če pa je Ustavno sodišče RS v zvezi z ustavno pritožbo tretje osebe odločilo drugače, takšna odločitev nima nobenega vpliva na že dokončane upravne postopke, razen na konkretni postopek na katerega se nanaša. Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da je Ustavno sodišče RS z omenjeno odločitvijo drugače rešilo predhodno vprašanje kot je to storil prvostopni organ z odločbo, ki je predmet obnove. Zato se tožena stranka pridružuje stališču prvostopnega upravnega organa, da okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana. Skladno s temi ugotovitvami bi moral prvostopni organ predlog kot nedovoljen zavreči, kar pa po navedbah tožene stranke ne predstavlja nepravilnosti zaradi katere bi bilo potrebno odločbo prvostopnega organa odpraviti.

Po navedbah tožnice tožena stranka iz sicer pravilnega pravnega razlogovanja izvaja napačne zaključke. Katera oseba je upravičenec po ZDen je pravno vprašanje, ki je v primerih po 2. odstavku 10. člena navedenega zakona odvisno od tolmačenja državne pogodbe. Kakšna je vsebina Državne pogodbe z Republiko Avstrijo pa je dejansko vprašanje, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v svoji odločbi z dne ....(v zadevi št. ... UE A) rešilo drugače. Posledica te odločitve pa je tudi drugačna odločitev o statusu upravičenke. Ker se obe odločbi (za katero je predlagana obnova in prej citirana odločba) nanašata na premoženje istega upravičenca glede katerega tečeta ločena postopka le zaradi različne narave premoženja, ki se vrača, gre, po navedbah tožnice, za situacijo, ki jo predvideva 4. odstavek 260. člena ZUP.Tožena stranka v odločbi brez potrebe opisuje procesne možnosti, ki se jih tožnica ni poslužila, ker je verjela, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS, ki je najvišji sodni organ in po 109. členu ZS skrbi za enotno sodno prakso, pravilna. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevi tožnice za obnovo postopka, končanega z dokončno delno odločbo UE A ....z dne,,,,,, v zvezi z odločbo MOPE, št. ... z dne...., ugodi in da se obnova postopka dovoli, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe pri kateri vztraja in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem upravnem sporu priglasil.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje ali je mogoče pravno stališče, ki ga je glede uporabe drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zavzelo Ustavno sodišče po dokončnosti in pravnomočnosti odločbe, katere obnovo predlaga tožnica, šteti kot predhodno vprašanje v smislu 4. točke 260. člena ZUP, ki je lahko razlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z dokončno in pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

Po določbi 4. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka, ki je bil končan z denacionalizacijsko odločbo, ki je postala dokončna 8.5.2003. Tožnica se v predlogu za obnovo sklicuje na odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, številka ....z dne ..., ki je bila izdana v drugi zadevi in v kateri je bilo, na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, objavljene v Ur. listu RS, št. 108/03 z dne 7.11.2003, v zadevi Up 547/02-22, zavzeto stališče glede razlage 2. odstavka 10. člena ZDen, ki se nanaša na upravičenost do denacionalizacije za osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da stališča, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v zvezi z uporabo 2. odstavka 10. člena ZDen, posledično pa tudi tožena stranka v zadevi, ki je bila končana po sprejemu tega stališča, ni mogoče šteti kot predhodno vprašanje v smislu 4. točke 260. člena ZUP, ker ne vsebuje elementov 147. člena ZUP v katerem je določeno: Če organ, ki vodi postopek, naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravne celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ga lahko ob pogojih iz tega zakona organ sam obravnava ali pa prekine postopek dokler ga ne reši pristojni organ. Navedeno pa pomeni, da je predhodno vprašanje del dejanskega stanja, ki ga je treba rešiti v ugotovitvenem postopku pred izdajo odločbe o glavni stvari in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega upravnega organa. Odločbo Ustavnega sodišča RS in z njo povezanim stališčem pa je šteti kot pravno razlago določbe 2. odstavka 10. člena ZDen in je lahko podlaga za odločanje le v postopkih, ki v času, ko je bilo to stališče sprejeto, še niso bili pravnomočno končani.

Glede na navedeno se tožnica neutemeljeno sklicuje na pojasnjevanje vsebine pojma pravnega in dejanskega vprašanja, v tej zvezi pa na napačno odločitev v izpodbijani odločbi. Za presojo ali gre v spornem primeru za predhodno vprašanje namreč ni relevantno razlogovanje prej navedenih pojmov, temveč okoliščina ali je vprašanje drugačne uporabe prava lahko podlaga za obnovo postopka po ZUP tudi v primerih, ki so bili pred sprejemom te razlage že zaključeni. Ker je pri obnovi postopka treba izhajati izključno iz določbe 4. točke 260. člena ZUP, v kateri pa, kot je sodišče že navedlo, ni podlage za razlago na katero se sklicuje tožnica v svoji tožbi, je tožbeni ugovor v tem delu neutemeljen. Zato tožnica tudi nima prav ko se v tožbi sklicuje na okoliščino, da je obnova postopka mogoča iz razloga, ker gre pri vsebini Državne pogodbe z Republiko Avstrijo za dejansko vprašanje, ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je bilo pritožbeni organ v postopku z odločbo na katero opira svoj predlog za obnovo postopka, rešilo drugače, in ker je posledica te odločitve tudi drugačna odločitev o statusu upravičenke do denacionalizacije.

Po določbi 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Navedb o teh pravno pomembnih okoliščinah, ki predstavljajo procesne predpostavke za odločanje, ne vsebuje niti odločba prvostopnega in tudi ne odločba tožene stranke. Ker se tožnica v obnovi postopka sklicuje na odločbo, ki je bila izdana 12.11.2003 in jo k predlogu za obnovo tudi prilaga, predlog za obnovo postopka pa je vložila 5.12.2003, torej v enomesečnem roku od dneva, ko je mogla uporabiti novi akt (sodbo, odločbo) ki ga določa 3. točka prvega odstavka 263. člena ZUP, je predlog pravočasen, iz listin upravnega spisa pa je mogoče ugotoviti, da je predlog dovoljen, popoln in da ga je vložila upravičena oseba. Ker okoliščina na katero se predlog opira ni verjetno izkazana, bi lahko prvostopni upravi organ predlog zavrgel, vendar pa dejstvo, da je predlog zavrnil ni okoliščina zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, po določbi člena 59/1 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), zavrnilo.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2333/2006
• VDS sodba Psp 291/2001
• VDS sodba Psp 363/2000