sodba U 106/2003

Jedro

Sodišče ne dvomi v ugotovitev tožene stranke, da je dejavnost nudenja hrane in pijače, če ta ni omejena izključno na člane društva, in se opravlja na pridobitni način, šteti kot dejavnost, za katero si mora društvo pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti po Zakonu o gostinstvu.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika, ki jo je vložil zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ tožniku prepovedal opravljanje gostinske dejavnosti, dokler si za opravljanje le-te ne pridobi odločbe pristojne upravne enote o izpolnjevanju pogojev. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitev, da tožnik v prostorih, ki so urejeni kot gostinski obrat, gostom nudi alkoholne in brezalkoholne pijače, tople in hladne napitke in jedi. V času inšpekcijskega pregleda je v prostore vstopilo več ljudi, ki so prišli kot gostje v gostinski obrat in so bili tudi postreženi. V prostorih se nahaja tudi knjiga članstva. Članstvo, ki ga društvo oglašuje na letakih, pa je brezplačno. Na letakih je označena tudi gostinska ponudba. Tožena stranka še navaja, da je gostinsko dejavnost, ki jo opravlja tožnik, šteti kot pridobitno dejavnost, zato si mora za opravljanje te dejavnosti predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev, določenih v Zakonu o gostinstvu, pri čemer okoliščina, da tožnik presežek prihodkov nad odhodki nameni za delovanje društva, ni pomembna.

Tožnik s tako odločitvijo ne soglaša. Meni, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker ne upošteva dejstva, da tožnik v skladu s statutarnimi določbami skrbi za družabno življenje članov društva in v ta namen organizira družabna srečanja in tekmovanja ter na nepridobitni način nudi postrežbo pijače in hrane za člane društva. Res je sicer, da svojim članom nudi tudi hrano in pijačo, toda te stroške tožnik pokriva s prostovoljnimi prispevki in je znesek na ponudbi označen kot priporočeni prostovoljni prispevek o katerem se člani sproti dogovarjajo. Tožnik izrecno poudarja, da so se člani dogovorili in se sproti dogovarjajo, da bodo uživali predvsem biološko pridelano raznovrstno hrano za katero nekateri člani tudi sami poskrbijo na ekološko priznanih kmetijah. Pravilna je sicer ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti, to je pridobitne dejavnosti, ker le-te tudi ne opravlja. Dejavnost, kot je zapisana v statutu, se v ničemer, razen po vrsti dejavnosti s katero se ukvarja v pogledu nudenja hrane in pijač po izbiri članov, ne razlikuje od drugih društev, ker ne gre za pridobitno dejavnost. Ker tožnik organizira tudi potovanja za svoje člane bi bilo neekonomično opravljati gostinsko dejavnost mimo določb statuta tožnice. Poleg tega imajo profitni gostinski lokali točno določen delovni čas, člani društva pa se zbirajo občasno in ne ob vnaprej določenih urah. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni vložila, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa, ki je bil obveščen o upravnem sporu, svoje udeležbe ni priglasil.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik v prostorih na ulici B v A, ki so opremljeni kot gostinski lokal, nudi hrano in pijačo, sporno pa je vprašanje ali je to dejavnost šteti kot dejavnost, za katero si mora pridobiti ustrezno upravno dovoljenje o izpolnjevanju pogojev za opravljanje te dejavnosti v smislu Zakona o gostinstvu.

Po določbi 1. člena Zakona o gostinstvu (Uradni list RS, št. 1/95 in 110/2002, v nadaljevanju ZGos) je gostinstvo opravljanje gostinske dejavnosti, ki obsega pripravo in strežbo jedi in pijač ter nastanitev gostov. Gostinsko dejavnost iz tega člena opravljajo pravne ali fizične osebe, ki so registrirane za opravljanje gostinske dejavnosti in izpolnjujejo pogoje, določene v zakonu (prvi odstavek 2. člena ZGos). Po določbi drugega odstavka 11. člena ZGos mora pravna ali fizična oseba, ki želi opravljati gostinsko dejavnost, predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev, določenih s tem zakonom in drugimi predpisi, ki jo izda za gostinstvo pristojna enota upravne enote. S to odločbo se določita tudi vrsta in kategorija gostinskega obrata.

Iz listin upravnega spisa, predvsem pa iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, izhaja, da je bilo v času pregleda več gostov postreženih s pijačo in da je bila na vpogled predložena knjiga članstva. V njej je na prvi strani pristopna izjava, ki jo člani z vpisom v knjigo podpišejo. V času pregleda je bilo v knjigi vpisanih 497 članov. Odločbe upravne enote o izpolnjevanju pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti pa si društvo ni pridobilo. Prostori so opremljeni kot gostinski obrat, ob vhodu visi reklamna tabla, na vratih in na šipah oken pa so pritrjeni plakati naslednje vsebine: "Društvo ljubiteljev dobre hrane in potovanj D, A. V februarju dunajski, krompir 490 SIT, pleskavica žar, priloga 390 SIT, kava Crem Caffe 90 SIT, kuhano vino 1 dcl 100 SIT, kuhati doma je potratno, članstvo brezplačno." Letaki enake vsebine pa so bili razdeljeni tudi v poštne nabiralnike po gospodinjstvih v A. V zapisniku so opisani tudi prostori, z ugotovitvijo, da so urejeni kot gostinski obrat in obsegajo točilni pult z avtomatom za kavo in registrsko blagajno. V prostoru je 5 gostinskih miz z 20 sedeži in trije visoki pulti. Za točilnim pultom je kuhinja za pripravo jedi, sanitarije za goste, ločene po spolu, ter skladiščni prostor za pijače in embalažo. Glede na navedeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev inšpekcijskega organa, da je navedeno dejavnost šteti kot gostinsko dejavnost v smislu ZGos, za katero si mora društvo pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Tožnik se sicer sklicuje na okoliščino, da ne gre za pridobitno dejavnost v smislu prej navedenega zakona, ker opravlja to dejavnost za svoje člane, toda okoliščine, ki so bile ugotovljene ob inšpekcijskem pregledu, teh navedb ne potrjujejo. Res je sicer, da se v gostinskih prostorih nahaja knjiga članstva, v katero se lahko vpiše vsak gost, toda tega ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da je nudenje hrane in pijač namenjeno izključno članom društva in na nepridobitni način, saj je bil tudi v času inšpekcijskega pregleda v gostinskem obratu postrežen vsak gost ne glede na to ali se je pred tem vpisal v knjigo članstva. Sodišče v celoti soglaša tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da gre za pridobitni način opravljanja gostinske dejavnosti, saj prodaje hrane in pijač po cenah, ki so razvidne iz cenika, tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti kot prodaje po cenah, ki ne bi vključevale dohodka od prodaje. Tega, da reklamirane cene predstavljajo lastno ceno, pa tudi tožnik ne zatrjuje.

Po določbi 22. člena Zakona o društvih (Uradni list RS, št.60/95 in 89/99, v nadaljevanju ZDru) lahko društvo neposredno opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z nameni in nalogami društva ter se lahko opravlja v obsegu, potrebnem za njihovo doseganje. Iz določbe 8. člena pravil društva pa še izhaja, da lahko društvo, poleg dejavnosti iz 7. člena teh pravil, opravlja tudi pridobitno dejavnost in sicer gostinsko dejavnost v lastnih ali najetih prostorih. Navedeno sicer pomeni, da ima društvo za opravljanje gostinske dejavnosti materialno pravno podlago v prej navedenih določbah, ki pa jo lahko opravlja le pod določenimi pogoji. Ker opravljanje gostinske dejavnosti na način, kot to izhaja iz ugotovitev inšpekcijskega organa, presega okvir, ki ga za opravljanje pridobitne dejavnosti določa ZDru, sodišče nima pomislekov v odločitev tožene stranke, pred tem pa tudi prvostopnega upravnega organa, da si mora tožnik za opravljanje le-te pridobiti ustrezno upravno dovoljenje v smislu ZGos.

Skladno s to ugotovitvijo ni mogoče pritrditi tožbenemu ugovoru, da z dejavnostjo, ki jo opravlja tožnik, zgolj sledi statutarnim določbam v delu, kjer je zapisal, da skrbi za družabno življenje članov društva in v ta namen organizira družabna srečanja in tekmovanja ter na nepridobitni način nudi postrežbo pijače in hrane za člane društva. Tega, da so v gostinskem obratu postreženi izključno člani društva, namreč okoliščine primera ne potrjujejo. Sodišče tudi ne more slediti pavšalnim tožbenim ugovorom, da tožnik stroške za hrano in pijačo, ki jo nudi svojim članom, pokriva s prostovoljnimi prispevki in da je znesek na ponudbi označen le kot priporočeni prostovoljni prispevek. Gre namreč za navedbe, ki niso z ničemer dokazane, so pa tudi v nasprotju z ugotovitvami inšpekcijskega organa. Sodišče sicer ne nasprotuje tožnikovim navedbam, da je namen združevanja članov društva med drugim tudi zasledovanje ciljev, ki so povezani s prehranjevanjem, kar nesporno izhaja tudi iz imena društva, toda navedeno dejstvo na drugačno odločitev nima vpliva. Za presojo sporne zadeve je odločilnega pomena dejstvo, da tožnik gostinsko dejavnost opravlja na način, ki je značilen za gostinske obrate, ki gostom ponujajo hrano in pijačo, zato se mora tudi po presoji sodišča podrediti pogojem, ki jih za opravljanje take dejavnosti predpisuje ZGos. Tega dejstva pa tudi ne spremeni sklicevanje tožnika na okoliščino, da gostinski obrat nima objavljenega odpiralnega časa in da se člani društva zbirajo občasno. Iz listin upravnega spisa namreč izhaja, da so bili v obdobju od 19.2.2003 do 22.7.2003, ob različnem času, opravljeni trije inšpekcijski pregledi in da je bil gostinski obrat vselej odprt, inšpektor pa je bil postrežen kot gost, ki je prejel tudi račun za zapitek, čeprav je izrecno odklonil članstvo v društvu.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, po določbi člena 59/1 Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo.

Predlogu, da bi sodišče v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, ni bilo ugodeno, ker za presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta ni bilo potrebno izvajati dokazov kot jih predlaga tožnik, odločitev pa tudi, če bi sodišče izvedlo glavno obravnavo, ne bi bila drugačna.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 576/2004
• Sodba U 698/92
• Sodba U 1221/93