sodba U 81/2003

Jedro

sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je bila v obravnavanem primeru zahteva tožnikov za vstop v postopek vložena po tem, ko je bil postopek izdaje spornega dovoljenja za rekonstrukcijo že končan. Toda po presoji sodišča navedeno dejstvo ni moglo biti podlaga za zavrženje zahteve tožnikov. Zahtevo tožnikov za vstop v postopek bi morala tožena stranka, glede na dokončnost dovoljenja za rekonstrukcijo, obravnavati kot predlog za obnovo postopka.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Ljubljana, številka ... z dne ..., se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožnikov se ne oprosti plačila sodnih taks.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnikov za priznanje položaja strank v postopku izdaje delnega enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo 2 X 110 kV daljnovoda Slovenske Konjice - Selce, investitorja AAA. Tožena stranka svojo odločitev utemeljuje s sklicevanjem na 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in na ugotovitev, da je pravnomočnost izdanega dovoljenja za gradnjo nastopila 20.3.1999, zahteva tožnikov za priznanje lastnosti stranke v postopku pa je bila vložena 22.10.1999 ko je bil postopek izdaje prej navedenega delnega enotnega dovoljenja že končan. Tožena stranka še navaja, da se zaradi teh razlogov tudi ni spuščala v presojo ostalih navedb, ki izhajajo iz zahteve tožnikov, vložnika te zahteve pa imata tudi možnost uporabiti drugo pravno sredstvo kar je bilo v njunih vlogah že napovedano.

Tožnika v tožbi navajata, da je pri toženi stranki v letu 1998 tekel postopek za izdajo enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda 2 x 110 kV Slov. Konjice - Selce, katerega trasa v naravi poteka med drugim tudi preko parcele št. 949 k.o. B. Tožnikoma ni znano v kakšni fazi so trenutno posamezni postopki in tudi ali je bilo izdano dokončno dovoljenje za uporabo objekta. Že v teku postopka in tudi danes, sta stanovalca stanovanjske hiše na naslovu C., ki stoji na parceli št. 949 k.o. B, s tem, da sta stanovanjsko hišo in funkcionalno zemljišče dne 16.7.1998 odkupila ter postala tudi lastnika te nepremičnine. Stanovanjska hiša se nahaja na vplivnem območju, neposredno ob trasi daljnovoda (5 m od osi zunanjega vodnika). Ne glede na to pa tožnikoma v teku upravnega postopka ni bila dana možnost, da bi sodelovala v postopku kot stranki, čeprav bi jima ta pravica na podlagi določila čl. 49 ZUP/86 brez dvoma šla. Tožnika sta dne 21.5.1999, zaradi opaženih del ob svojem stanovanju oziroma stanovanjski hiši, naslovila na Upravno enoto D, Oddelek za okolje in prostor, dopis, s katerim sta zahtevala nekatere podatke, predvsem pa, da naj se jima vročijo upravna dovoljenja za rekonstrukcijo električnega daljnovoda. V nadaljevanju kronološko opisujeta celotni postopek, ki se je končal tako, da je Upravno sodišče, Oddelek v Celju ugodil njuni tožbi in naložilo toženi stranki, da v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe odloči o zahtevi tožnikov za priznanje lastnosti stranke v postopku izdaje delnega enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda. Tožena stranka pa je njuno zahtevo zavrgla, s tem pa jima je neutemeljeno odrekla pravico udeležiti se upravnega postopka. Zaradi odrekanja te pravice tožnika nista imela možnosti vpogleda v spis, da bi lahko preverila oziroma ugotovila v kakšni meri so bili upoštevani in zaščiteni njuni interesi kot stanovalcev v stanovanjski hiši in če je, oziroma v kakšni meri, za zaščito njunih interesov v postopku poskrbel prejšnji lastnik stanovanjske hiše EEE. Menita, da je stališče tožene stranke, izraženo v dopisu z dne 22.11.1999, da je bil v obravnavani upravni postopek kot stranka pritegnjen le EEE, ne pa tudi tožnika kot stanovalca, nesprejemljivo, nesprejemljiva pa je tudi obrazložitev napadenega sklepa, ki ne navaja niti enega zakonitega razloga za zavrženje njune zahteve. Ni namreč le lastnina oziroma lastninska pravica tista, ki je predmet zakonskega varovanja oziroma zaščite, temveč je gotovo tudi zaščita pravice živeti v zdravem okolju tista pravica, zaradi katere je tožnikoma potrebno priznati, da kot stranki sodelujeta v upravnem postopku. Pri posegih v zvezi z delovanjem električnih daljnovodov gre brez dvoma za dejanja, ki lahko s svojim vplivom ogrozijo oziroma ogrožajo zdravje ali okolje, ti vplivi pa so take narave, da so zaradi teh posegov prizadeti stanovalci ne le lastniki objektov. V konkretnem primeru sta tožnika neuradno prišla do podatka, da škodljive emisije daljnovoda večkrat presegajo količine, ki so dovoljene z veljavno zakonodajo in standardi EU. Tožnika opozarjata tudi na ustavno zajamčeno pravico državljanov do zdravega življenjskega okolja in na določilo 4. odstavka 1. člena Zakona o varstvu okolja po katerem je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja, kar že samo po sebi pomeni njuno pravico, da se zaradi varstva svojih interesov in pravic (zlasti do zdravega življenjskega okolja) udeležita obravnavanega upravnega postopka. Glede na navedeno predlagata, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, tožnikoma pa prizna pravico udeležbe v vseh upravnih postopkih in toženi stranki naloži, da mora tožnikoma vročiti vsa že izdana upravna dovoljenja v zvezi s sporno rekonstrukcijo. Hkrati tožnika predlagata, da ju sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker sta upokojenca, živita v majhni stanovanjski hiši, ki je v zelo slabem bivalnem stanju in nujno potrebna znatnih popravil. Tožnica prejema pokojnino v višini 105.617 SIT, tožnik pa 105.760 SIT, drugih dohodkov pa nimata. V lasti imata 8 let staro vozilo VW Golf, drugega premičnega ali nepremičnega premoženja pa nimata. Za tekoče življenjske stroške komaj zadoščata obe pokojnini, ki sta obremenjeni še s posojili 54.471 SIT, stroški zdravstvenega in drugega zavarovanja 13.000 SIT, stroški elektrike, vode in sl. 25.000 SIT, stroški ogrevanja 24.000 SIT, bencina in registracije vozila 11.000 SIT, stroški za oblačila in obutev 12.000 SIT ter za hrano 72.000 SIT. Menita, da bi iz navedenih razlogov bilo s plačilom sodnih taks njuno preživljanje ogroženo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na njen dopis z dne 22.11.1999. Navaja, da tega, da lahko tožnika uveljavita svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, v tem dopisu ni navedla, ker je menila, da pravna zastopnica tožnikov ni neuka stranka, ki bi jo bilo potrebno opozarjati na pravne možnosti za uveljavitev pravice zastopancev. Ne glede na to pa je zastopnica tožnikov po prejemu odgovora na vloženo zahtevo v svojem dopisu z dne 7.12.1999 in 15.2.2000 celo napovedala vložitev predloga za obnovo postopka, ki pa dejansko nikoli ni bil vložen. Iz navedenega torej izhaja, da upravni organ ni mogel ugoditi zahtevi tožnikov za priznanje statusa strank v postopku, ker je ta postopek že bil pravnomočno končan. V nadaljevanju pa tožena stranka še navaja, da nima podatka o tem, da sta tožnika objekt, ki je lociran na zemljišču parc.št. 949 k.o. B, in funkcionalno zemljišče, ki pripada temu objektu, dejansko odkupila 16.7.1998. Upravni organ je izpodbijano dovoljenje izdal 10.4.1998, preden je bila navedena nepremičnina odkupljena. V postopku izdaje tega dovoljenja je upravni organ kot izhodišče za določitev strank v postopku upošteval podatke iz uradnih evidenc pristojnih organov - podatke zemljiške knjige in geodetske uprave iz katerih izhaja, da je edini lastnik prej navedenega zemljišča EEE s katerim je investitor tudi sklenil služnostno pogodbo, to lastništvo pa izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 13.3.2003. Ne glede na sklenjeno služnostno pogodbo, ki pomeni, da je bil EEE seznanjen z nameravano rekonstrukcijo obstoječega daljnovoda, je upravni organ takratnega lastnika pritegnil v postopek kot stranskega udeleženca. EEE pa tožene stranke ni obvestil o tem, da v navedenem objektu stanuje druga oseba, ki ima stanovanjsko pravico oziroma trajen najem. Tudi tožnika nista doslej upravnemu organu predložila nobenega dokaza, da sta bivala v tem objektu na podlagi določenega upravičenja. Samo dejstvo, da sta stanovala v predmetnem objektu (lahko tudi nezakonito) pa, po navedbah tožene stranke, tožnikoma ne daje pravice do sodelovanja v tem postopku. Tožena stranka zavrača tudi očitek tožnikov, da jima ni bilo omogočeno vpogledati v spis, ker tega zastopnica tožnikov doslej tudi ni zahtevala, sicer pa tožnika tudi ne razpolagata z nobenim dokazom, ki bi potrjeval njuno navedbo, da jima v upravni spis dejansko ni bilo omogočeno vpogledati. Po navedbah tožene stranke pa je napačna tudi povezava med priznanjem statusa stranke v postopku in vpogledom v spis. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V svojih nadaljnjih vlogah tožena stranka še navaja, da bi upravni organ tožnikoma priznal pravico sodelovanja v tem postopku, če bi tako zahtevo prejel pred pravnomočnostjo izdanega enotnega dovoljenja in ob predložitvi listine iz katere bi bilo razvidno, da sta imela pridobljeno določeno pravico za bivanje v navedenem objektu, zato meni, da ni bila storjena nobena napaka s tem ko tožnika nista bila pritegnjena v ta postopek in ponovno navaja, da sta imela tožnika možnost predlagati obnovo postopka, če sta menila, da v ta postopek nista bila pritegnjena pa bi morala biti, za kar pa bi morala predložiti ustrezne dokaze. Tožena stranka svoje navedbe zaključuje z opisovanjem okoliščin v zvezi z ugotavljanjem pogojev pri izdaji delnega enotnega dovoljenja za rekonstrukcijo, ki pa jih sodišče v tožbo ne povzema, ker za razjasnitev zadeve niso relevantne.

Tožnika v svojih nadaljnjih vlogah navajata, da tožena stranka ni ravnala skladno z določbo 5. člena ZUP/86 in da v nasprotju s to določbo razporeja stranke v upravnem postopku med uke in neuke na podlagi svoje odločitve in da gre v sporni zadevi za prikrivanje neizpolnitve predpisanih pogojev iz 60. člena Zakona o varstvu okolja, zavračata trditve tožene stranke glede obnove postopka za brezpredmetne in zavajajoče, glede na to, da je rok za vložitev zahtevka za obnovo postopka v primeru dosojenja zahtevanega statusa še vedno odprt. Tožnika opozarjata na okoliščino, da svojo pravico do intervencije ne postavljata na temelj lastninske pravice temveč na temelj pravice prebivanja v zdravem okolju in pojasnjujeta, da so kupoprodajni dogovori med prejšnjim lastnikom in tožnikoma, ki sta v hiši stanovala že več let, potekali vsaj od leta 1995, kar dokazuje tekst predpogodbe, ki jo prilagata. Opozarjata tudi na določila člena 66 ZUP/86 in v tej zvezi navajata, da sta na njuno pismo z dne 21.5.1999 prejela odgovor šele 17.7.1999, da sta bila z odgovorom zavedena, kar jima je vzelo še dodatni čas za ukvarjanje s poskusi iskanja podatkov na napačnem mestu pri investitorju, ki pa podatkov ni želel dati, jih najprej obljubil, nato pa obljubo preklical (razgovor pri gospodu F.F.). Šele v mesecu oktobru sta dobila podatek kdo naj bi gradbeno dovoljenje izdal in dne 21.10.1999 usmerila preko svoje pooblaščenke zahtevo za podatek na pravi naslov (toženo stranko). Samo zaradi zavajanja sta tožnika izgubila cca 5 mesecev časa. Izmikanje in zavajanje upravnega organa pa se še vedno nadaljuje. Tožnika povzemata določbo člena 250 ZUP/86 in v tej zvezi navajata, da tožena stranka obnove postopka ne želi in da si ves čas prizadeva, da bi drugemu zakonitemu upravičencu, to je tožnikoma z zavlačevanjem preprečila pridobiti status, ki bi jima omogočal ta zahtevek. Upravičen je torej sum, da ima tožena stranka posebne razloge zaradi katerih želi preprečiti zakonite pravice prizadetih državljanov, da bi mogla prikriti podatke, ki so v nasprotju z veljavno okoljsko zakonodajo.V ostalem delu pa se njune navedbe nanašajo predvsem na oceno vplivov na okolje, ki je bila pridobljena v postopku za izdajo dovoljenja in ki jih sodišče iz razlogov, ker za ta postopek niso relevantne, v sodbo ne povzema.

AAA, kot investitor spornega daljnovoda in stranka, ki bi ji bila lahko odprava izpodbijane odločbe v neposredno škodo, se v odgovoru na tožbo sklicuje na pogodbo o služnosti, s katero je pridobil pravico vzdrževanja električnega daljnovoda, glede zatrjevanja tožnikov, da je bilo z izdajo spornega dovoljenja poseženo v njuno pravico do zdravega življenjskega okolja pa navaja, da so bile v letu 1999 opravljene temeljite meritve elektromagnetnega sevanja predmetnega daljnovoda in ugotovljeno, da so emisije kvečjemu manjše od največjih dopustnih in da je bila rekonstrukcija daljnovoda izvedena v skladu z veljavno slovensko zakonodajo. Rekonstruirani objekt na celotni trasi nikjer ne presega predpisanih zgornjih vrednosti elektromagnetnega sevanja kar je razvidno tudi iz Poročila o prvih meritvah. Predlaga, da sodišče tožbo tožnikov zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbo 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki je veljal v času odločanja in ki določa: Če pride med postopkom nekdo, ki dotlej ni bil stranka, in zahteva, da se pripusti kot stranka, preizkusi uradna oseba, ki vodi postopek, ali ima pravico biti stranka in izda o tem sklep. Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da je bila v obravnavanem primeru zahteva tožnikov za vstop v postopek vložena po tem, ko je bil postopek izdaje spornega dovoljenja za rekonstrukcijo že končan, kar samo po sebi napotuje na zaključek, da ni bilo podlage za odločanje po prej navedeni določbi ZUP. Toda po presoji sodišča navedeno dejstvo tudi ni moglo biti podlaga za zavrženje zahteve tožnikov. Ker je nesporno, da je bil v obravnavanem primeru postopek za izdajo dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda v času vložitve zahteve tožnikov za vstop v postopek že končan, bi morala tožena stranka, glede na dokončnost dovoljenja za rekonstrukcijo, obravnavati zahtevo tožnikov kot predlog za obnovo postopka, v katerem bi morala najprej ugotoviti ali tožnika kot stanovalca stanovanjske hiše, ki stoji na parceli preko katere poteka sporni daljnovod, izkazujeta pravni interes za vročitev dovoljenja za rekonstrukcijo tega daljnovoda in če bi ugotovila, da je pravni interes izkazan, bi jima morala to dovoljenje tudi vročiti in po določbi člena 249/9 ZUP/86 postopek za izdajo dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda obnoviti. Iz navedb tožene stranke je sicer mogoče zaključiti, da je možnost obnove postopka tožena stranka predvidela, da pa se je v zvezi s tem sklicevala na to, da bi morala tožnika, glede na to, da sta za zastopanje v postopku pooblastila odvetnico, ki je prava vešča stranka, tako obnovo postopka sama predlagati. Po mnenju sodišča pa je taka razlaga v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP/86, zlasti pa določbo 5. člena, ki določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje zve ali sodi, da ima določeni občan ali določena organizacija podlago za uveljavitev kakšne pravice, ju na to opozori. Tudi določba 14. člena ZUP/86 nalaga organu, ki vodi postopek, da mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim po zakonu gredo. Navedeno pa po presoji sodišča ne pomeni, da stranka, ki je za zastopanje pred organom pooblastila odvetnika za katerega se šteje, da je prava vešča stranka, take pomoči ni potrebna, če organ ugotovi, da pravni zastopnik pravic stranke ne uveljavlja na način, ki ga predpisuje zakon. Zato sodišče ne soglaša z razlago tožene stranke, da zahteve tožnikov za vročitev spornega dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda in za priznanje lastnosti stranke v postopku ne bi bilo mogoče šteti kot predloga za obnovo postopka že zaradi tega, ker ju je v postopku zastopal odvetnik, ki je predlog za obnovo postopka sicer napovedoval a ga kasneje ni vložil.

Glede na navedeno in ker v obravnavanem primeru ni bilo podlage za odločanje po določbi 139. člena ZUP/86 je sodišče tožbi ugodilo po določbi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka presoditi ali tožnika, glede na določbo 49. člena ZUP/86, izpolnjujeta pogoje, da se jima kot strankama, ki imata za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, prizna lastnost strank v postopku za izdajo spornega dovoljenja za rekonstrukcijo daljnovoda.

Tožnika pa sta vložila tudi zahtevo za oprostitev plačila sodnih taks. Po določbi prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Sklep o oprostitvi izda sodišče na predlog stranke. Predlogu mora stranka predložiti svojo zadnjo odločbo o dohodnini in zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov iz prvega odstavka tega člena, potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov iz prvega odstavka tega člena v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju (drugi odstavek 13. člena ZST). Sodišče je na podlagi predloženih dokazil ugotovilo, da so znašali prejemki tožnikov iz naslova pokojnine v mesecu februarju 2003 v skupnem znesku 211.377,21 SIT oziroma 105.688,60 SIT na družinskega člana in da s plačilom sodnih taks ne bodo zmanjšana njuna sredstva v obsegu, da bi bilo zaradi tega ogroženo preživljanje tožnikov. Tožnika sta sicer navedla, da so ti prejemki obremenjeni s posojilom v višini 54.471 SIT, taksativno pa sta naštela tudi mesečne izdatke za druge življenjske stroške, vendar sodišče teh izdatkov ne more upoštevati kot kriterij, ki bi vplival na presojo utemeljenosti njune zahteve za oprostitev plačila sodne takse.

 

Datum zadnje spremembe:

24.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba Ru 76/96
• Sklep I Up 1160/2001
• Sklep VIII Ips 85/98