<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 64/2003

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2003:U.64.2003.C
Evidenčna številka:UC0030019
Datum odločbe:20.05.2003
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:predodelitev otroka

Jedro

Sodišče ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da ima Center za socialno delo pravico izvajati ukrepe, ki jih zahteva vzgoja varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Ne soglaša pa z njeno odločitvijo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev roditeljske pravice, ne da bi bilo pred tem zanesljivo ugotovljeno, da sta starša dejansko zanemarila svoje roditeljske pravice do te mere, da jih je treba omejiti na način kot to izhaja iz izpodbijane odločbe.

 

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ljubljana, številka ... z dne ..., se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Centra za socialno delo A, številka ... z dne ..., s katero je navedeni organ odločil, da se staršema B.B. in C.C. - sedaj tožnikoma, omeji roditeljska pravica za mld. D.D. tako, da se jima naloži obveznost, da hčerko D.D., roj. ..., v roku 8 dni vključita v diagnostični postopek Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrična klinika, Služba za onkologijo in hematologijo, hkrati pa je bilo odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka se v razlogih svoje odločitve sklicuje na tretji odstavek 53. člena Ustave Republike Slovenije, na Konvencijo OZN o otrokovih pravicah, na Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in Zakon o socialnem varstvu. Navaja, da iz spisne dokumentacije izhaja, da je E.E., dr. medicine iz Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrične klinike, Službe za onkologijo in hematologijo, dne ... Center za socialno delo (CSD) obvestila o zadevi mld. D.D. . Deklica ima po navedbah zdravnice Hodgkinovo bolezen, a se starša po začetni diagnostiki na oddelku nista več oglasila. Dr. E.E. bi deklico želela pritegniti k zdravljenju. Kasneje je omenjena zdravnica z dopisom, ki ga je CSD prejel dne 13.5.2002, tudi pisno zaprosila za pomoč. Iz dopisa izhaja, da je bila mld. D.D. konec februarja 2002 ambulantno pregledana v Kliničnem centru Ljubljana; Hodgkinova bolezen, ki so jo pri deklici ugotovili, po mnenju dr. E.E. zahteva nujno zdravljenje.

Tožena stranka v nadaljevanju svojih navedb opisuje kronologijo dogodkov in navaja, da se je CSD v zvezi z mld. D.D. povezal z otrokovo osebno zdravnico, ki pa je navedla, da deklice že dolgo ni videla. Istega dne je na razgovor povabil starša. Ker se starša nista oglasila, je bil opravljen obisk na domu. Mld. D.D. je v času obiska po navedbah strokovnih delavk CSD vizuelno dobro izgledala in bila dobrega razpoloženja. Njena mati je navedla, da ima težave s Kliničnim centrom Ljubljana in z dr. E.E., ker ji ne dovolijo vpogleda v kartoteko in navedla, da želi hčerki pomagati in da je dodatno mnenje zdravnikov pripravljena tudi plačati. Mld. D.D. se je po materinih navedbah zdravila z alternativo, s prehrano in vodo, krvni izvidi naj bi se izboljšali. Mati je še povedala, da deklica zdravnike odklanja. Naslednji dan je B.B. v telefonskem klicu CSD izrazila dvom v strokovnost Kliničnega centra v Ljubljani. V zvezi s tem je bila s strani CSD seznanjena, da Klinični center Ljubljana njeno mnenje spoštuje in da dodatnim pregledom in pridobitvi drugega mnenja ne nasprotuje. Dvom v pravilnost postavljene diagnoze je B.B. ponovno izrazila na zapisnik dne 27.5.2002. Izjavila je še, da je s hčerko že opravila več posvetov in pregledov v tujini, vendar bi izvide in mnenja lahko pridobila le proti plačilu.

Klinični center Ljubljana je CSD dne 3.6.2002 v posebni kuverti, naslovljeni na gospo B.B., poslal kopijo izvidov mld. D.D.. Dne 6.6.2002 je dr. E.E. CSD v vednost poslala povabilo mld. D.D. in njenih staršev na Pediatrično-onkološki konzilij, kjer bi bil možen pogovor tudi z drugimi zdravniki, ki se ukvarjajo s problemi raka. Starša se konzilija nista udeležila. Dan po konziliju sta se, kot izhaja iz dopisa dr. E.E. z dne 13.6.2002, zglasila na razgovoru z dr. E.E. in dr. F.F.. Iz dopisa tudi izhaja, da sta se bila pripravljena pisno zavezati, da bosta nemudoma poiskala drugo ustrezno strokovno mnenje. Dr. E.E. je CSD posledično zaprosila, da se pravne postopke vsaj za 1 teden zadrži. V dopisu z dne 24.6.2002 je omenjena zdravnica še navedla, da ni možno natančno povedati v kakšni meri lahko nekaj tednov ali mesecev odlaganje zdravstvene pomoči poslabša prognozo, meni pa, da bi bilo lahko nadaljnje odlaganje zdravljenja in kontrolnih preiskav za dekličino zdravje neugodno.

CSD je dne 26.6.2002 starša mld. D.D. pozval k predložitvi ustreznih zdravstvenih izvidov, pridobljenih po zadnjem razgovoru na CSD dne 3.6.2002. Mld. D.D. je dne 2.7.2002 na zapisnik izjavila, da se dobro počuti in da se sama nikakor ni pripravljena zdraviti, ker meni, da je zdrava. Mati je zapisniku priložila izvida dr. H.H., spec. nuklearne medicine iz Tireološke ambulante Splošne bolnišnice Celje z dne 21.6.2002. Iz izvida izhaja, da pri pacientki ni zanesljivo, da gre za Hodgkinovo bolezen, zato dr. H.H. priporoča, da preden se gre v nadaljnjo diagnostiko in eventuelno terapijo, pacientka opravi obvezno scintigrafijo z galijem-67, lahko v njihovi ustanovi, šele nato bi se odločili o nadaljnjih korakih. Po kasnejših navedbah dr. E.E. je dr. H.H. dvom v diagnozo Kliničnega centra Ljubljana izrazil tudi v njunem pogovoru, a ga je utemeljil le z osebnim prepričanjem, ne pa z medicinskimi argumenti. V nadaljevanju postopka je CSD, zaradi zaščite otrokovih interesov, dr. E.E. zaprosil za mnenje glede bolezni in zdravljenja mld. D.D.. Omenjena zdravnica je diagnozo Hodgkinove bolezni v odgovoru z dne 8.7.2002 potrdila in zatrdila, da je v diagnozo, ki jo je postavil njihov tim, zanesljivo prepričana. Dr. E.E. je na vprašanje, kaj v obravnavanem primeru pomeni opustitev zdravljenja, predložila odgovor v obliki fotokopije poročila o uspešnosti zdravljenja Hodgkinove bolezni pri mladih iz knjige Principles and Practice of Pediatric Oncology. Statistična obdelava podatkov kaže, piše dr. E.E., da so v njihovem centru primerljivo uspešni s tujimi centri (cca 90% ozdravljivost te bolezni - rezultat zdravljenja bolnikov z vsemi stadiji in podtipi bolezni). Iz odgovora izhaja, da nezdravljena Hodgkinova bolezen nima spontanih ozdravitev, kar pomeni, da bolnik brez zdravljenja umre. Kako dolgo bi morali mld. D.D. zdraviti, je odvisno od razširjenosti bolezni ob začetku zdravljenja in deloma tudi od podvrste bolezni ter uspešnosti primarno dane kemoterapije. Zdravljenje verjetno ne bi bilo daljše od največ 6 do 8 mesecev. Hodgkinovo bolezen bi bilo v nekaterih primerih možno zdraviti samo s kemoterapijo in obsevanjem, operativno zdravljenje pa za mld. Tino ne bi bilo uspešno, saj je bila bolezen že konec februarja 2002 precej razširjena. Po podatkih njihove stroke, še navaja dr. E.E., "alternativno zdravilstvo" s svojimi metodami ne more nadomestiti sedanjega onkološkega zdravljenja in zagotoviti ozdravitve. Glede diagnoze hashimotove bolezni ščitnice, ki jo je postavil dr. H.H., dr. E.E. meni, da diagnoza morebitno sopristnega vnetja ščitnice pri mld. Tini nikakor ne more izključiti Hodgkinove bolezni. CSD je staršema mld. D.D. dne 17.7.2002 poslal vabilo na razgovor, na katerem so ju želeli seznaniti z odgovorom dr. E.E.. Starša se omenjenega razgovora nista udeležila.

Dne 2.8.2002 je C.C. na zapisnik pri CSD izjavil, da je z dopisom dr. E.E. seznanjen, da pri mld. D.D. še opravljajo dodatne onkološke preglede v Sloveniji, da lahko izvid po potrebi tudi priložijo in da iščejo možnosti pridobitve drugega ustreznega zdravniškega mnenja, ki naj bi bilo izvedeno predvidoma po 20.8.2002 ter navedel, da se zavedajo, da je edino veljavno mnenje uradne medicine. V kolikor bo potrebno zdravljenje to sprejemajo. Dne 23.8.2002 je mati CSD sporočila, da bodo naslednji dan odšli na preglede v tujino, da so preiskave pri nas že opravili, a izvidov še nimajo. Center je nadalje zaprosila za pomoč pri pridobivanju celotne zdravstvene dokumentacije. V zvezi s tem je CSD posredoval na Kliničnem centru Ljubljana in dne 27.8.2002 starša obvestil, da lahko slike osebno prevzamejo na tem centru.

Dne 9.9.2002 sta C.C. in B.B. na zapisnik izjavila, da rentgenskih slik še niso dobili, saj jih bodo iz Kliničnega centra poslali otrokovi osebni zdravnici, da pa jih za pridobitev drugega mnenja nujno potrebujejo. Natančnejših podatkov o tem, kam bodo po drugo mnenje odšli, zaradi osebnega varovanja starša nista želela razkriti, poudarila pa sta, da je tudi dr. F.F., zdravnik, ki je nadomeščal dr. E.E., mnenja, da diagnoza samo na podlagi dokumentacije ne more biti podana. Starša mld. D.D. sta se zavezala, da bosta v roku dveh do treh tednov po prejemu RTG in ultrazvočnih slik prsnega koša predložila izdelano drugo mnenje.

CSD je za pridobitev dodatnega strokovnega mnenja zaprosil dr. Jazbeca iz Službe za onkologijo in hematologijo, Klinični center Ljubljana, ki je v odgovoru z dne 11.9.2002 poudaril, da mld. D.D. ni še nikoli videl in da ni nikoli sodeloval pri kakršnemkoli pregledu in načrtovanju diagnostike zanjo. Z vsebino odgovora na vprašanje dr. E.E. se v celoti strinja, a ker ni dekličin lečeči zdravnik ne more dati konkretnejših in natančnejših odgovorov kot so bili posredovani. V primeru, da želijo od njega pridobiti neodvisno drugo mnenje, bi moral deklico pregledati in imeti vpogled v sveže izvide preiskav. Način in predvideni čas zdravljenja sta odvisna od stadija (razširjenosti) bolezni, prav tako tudi posledice in stranski učinki - več je bolezni, več zdravljenja je potrebnega, več je zdravljenja, več je stranskih učinkov. CSD je v postopku pridobil še mnenje šolske svetovalne službe ter mnenje strokovne komisije in razpisal ustno obravnavo. Strokovna komisija centra je, glede na podatke v spisni dokumentaciji, podala mnenje, da je mld. D.D. treba nemudoma vključiti v diagnostični tretman, staršema pa je potrebno naložiti, da se obveza realizira.

Iz mnenja Šolske svetovalne službe, Osnovne šole L., z dne 1.10.2002, je razvidno, da je mld. D.D. povprečna učenka, prav dobra po uspehu. V šolskem letu 2001/2002 je veliko manjkala zaradi zdravstvenih težav, vendar je vse zamujeno hitro nadoknadila. Starši ves čas njenega šolanja s šolo, zlasti z razredničarko, lepo sodelujejo. Redno hodijo na govorilne ure in roditeljske sestanke. Deklica ne daje občutka, da bi bila bolna. V šolskem letu 2002/03 še ni manjkala, na videz se je malce spremenila, nekoliko je pridobila na teži. Na ustni obravnavi dne 16.10.2002 je mati B.B. izjavila, da iz Pediatrične klinike iz Ljubljane še vedno ni prejela vseh zaprošenih slik. Povedala je še, da so opravili določene preiskave v tujini, kjer naj bi bilo v mesecu novembru 2002 izdelano ustrezno strokovno mnenje oziroma postavljena dokončna diagnoza. Preiskave, ki so bile opravljene, kažejo na boljše zdravstveno stanje hčerke. Mld D.D. je na CSD povedala, da je sprva tudi ona mislila, da je bolna, sedaj pa se dobro počuti in ne ve kaj ji manjka. C.C. in B.B. sta se zavezala, da bosta CSD do dne 30.11.2002 dostavila poročilo o diagnostičnem postopku ali končno diagnozo.

CSD je v zvezi s primerom mld. D.D. opravil več timskih sestankov. Po sestanku dne 11.11.2002 je dr. E.E. centru odgovorila, da bi bilo potrebno mld. D.D. čim prej nuditi zdravstveno pomoč. Zdravnica še dodaja, da bi bilo potrebno dekle ponovno pregledati že v decembru 2002 in jo tudi začeti zdraviti. Ponovno preverjanje citološke diagnoze, meni dr. E.E. , je z njihove strani nepotrebno in bi bilo tudi nesmiselno, da isti tim, ki je diagnozo postavil, le-to tudi preverja, pred začetkom preiskave pa bi bilo potrebno dopolniti in ponoviti preiskave o razširjenosti bolezni, ki je lahko od marca do decembra že pomembno napredovala. Dne 26.11.2002 je CSD v vednost prejel odgovor dr. E.E., v katerem B.B. sporoča, da originalnih RTG posnetkov Tininih organov ni mogoče poslati, da pa bodo posnetke nemudoma izročili zdravniku in zdravstveni ustanovi, ki bo prevzela skrb za otrokovo zdravje. Ker starša, kljub ponovnemu dopisu CSD z dne 25.11. in 4.12., da predložita poročilo o diagnostičnem postopku ali končni diagnozi, tega nista predložila, deklica pa od postavitve diagnoze ni bila več vključena v preiskave, je CSD po uradni dolžnosti, zaradi zaščite dekličinih interesov, izdal izpodbijano odločbo.

Tožena stranka navaja, da je država v primeru, ko starši izvršujejo roditeljsko pravico v nasprotju z otrokovimi koristmi, dolžna in upravičena poseči v izvrševanje roditeljske pravice in zagotoviti uveljavitev otrokovih koristi. Center za socialno delo lahko, na podlagi zakonskih pooblastil, izreče ukrepe, ki ne terjajo izločitve otroka iz družinskega okolja staršev (staršem svetuje, opozarja na napake pri negi otroka, napoti starše v vzgojno, zdravstveno, socialno in svetovalno institucijo in podobno) in je torej dolžan zaščititi otrokove pravice in koristi ne le, ko je že nastala škoda v otrokovem razvoju, pač pa tudi tedaj, ko obstaja sum, da je otrokov razvoj pri starših ogrožen. Glede na obvestilo Kliničnega centra Ljubljana, ki je v skladu z 91. členom Zakona o socialnem varstvu obvestil pristojni CSD o bolezni in o potrebi nadaljnjega diagnosticiranja, je CSD na podlagi zakonskega pooblastila iz 119. člena ZZZDR uvedel postopek za zaščito otrokovih koristi. Deklici je bila v času diagnosticiranja postavljena diagnoza Hodgkinova bolezen, ki je ozdravljiva, nima pa spontanih ozdravitev. Po tem deklica ni bila vključena v nadaljnje diagnosticiranje niti v Kliničnem centru Ljubljana niti v katerikoli drugi ustanovi v Sloveniji ali tujini oziroma o tem starša CSD, kljub večkratnim pozivom, nista seznanila. Starša sta v postopku imela možnost sodelovanja ter predlaganja dokazov in s tem možnost, da predložita drugo ustrezno strokovno mnenje, ki bi bodisi potrdilo bodisi ovrglo postavljeno diagnozo. V zvezi s tem pritožbeni organ zavrača očitke pritožnikov, da bi moral biti v postopku angažiran izvedenec, ki bi edini lahko povedal, ali je diagnosticiranje nujno. Zakon o splošnem upravnem postopku v 189. členu določa, da se dokaz z izvedencem opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za razrešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga. Starša sta bila tako s strani Kliničnega centra kot s strani CSD, ki je vodil postopek, seznanjena z možnostjo pridobitve dodatnega strokovnega mnenja, po uvedbi postopka pa sta se tudi zavezala, da bosta po opravljenih preiskavah tako mnenje tudi predložila. Pritožbeni organ meni, da je potreba po nadaljnjem diagnosticiranju jasno izražena tako v strokovnih mnenjih kot tudi v izvidu dr. Prediča in da za samo opredelitev potrebe po nadaljnjem diagnosticiranju ni potrebnega dodatnega strokovnega znanja, kljub temu pa sta starša v postopku imela možnost, da predložita dodatno strokovne mnenje, vendar vse do izdaje izpodbijane odločbe in niti v pritožbenem postopku tega nista storila. Tudi dr. H.H., na čigar mnenje se starša sklicujeta, je v izvidu z dne 21.6.2002 podal mnenje, naj pacientka opravi obvezno scintigrafijo z galijem-67. Ker ni razvidno, da bi se starša vse do izdaje odločbe z dne 16.12.2002 ravnala po nasvetu kateregakoli omenjenega zdravnika ali po drugem ustreznem zdravniškem mnenju, je upravičeno sklepati, da starša ogrožata otrokov zdrav razvoj in za otrokovo zdravje ne skrbita, kot jima nalaga 103. člen ZZZDR. V postopku se torej ni odločalo o pravilnosti prvotno postavljene diagnoze, pač pa o potrebi po vključitvi v nadaljnji diagnostični postopek kar pa ne pomeni, da bodo deklici pri tem izrezali bezgavko kot to navajata pritožnika. Da je mld. Tino nemudoma potrebno vključiti v diagnostični postopek, je menila tudi strokovna komisija CSD Celje. Pri tehtanju posledic vključitve v postopek diagnosticiranja ali opustitve le-tega je omenjena komisija ugotovila, da bi v primeru, ko bi diagnostični postopek pokazal, da je deklica zdrava, mld. D.D. utrpela nesorazmerno blage posledice v primerjavi, ko bi diagnosticiranje opustila, a bi se izkazalo, da je navedena bolezen prisotna. V slednjem primeru bi diagnostični postopek mld. D.D. omogočil preživetje.

Glede na to pritožbeni organ, ker ni pristojen za presojo pravic po zdravstveni zakonodaji, zgolj v tej zadevi ugotavlja, da tako za polnoletnega pacienta kot za bolnega otroka veljajo pravica do spoštovanja kot posameznika, pravica do osebnega dostojanstva, pravica do informiranosti, privolitev, zaupnost podatkov in varstvo zasebnosti in pravica do največjih možnih standardov zdravstvene nege in zdravljenja. Prav v zvezi s temi pravicami pa obstajajo pri bolnem otroku določene posebnosti - predvsem gre za to, da se, posplošeno rečeno, te pravice nanašajo tudi na starše otroka kot tudi njegove zakonite zastopnike. Pravice bolnika v slovenskem pravnem sistemu ureja Zakon o zdravstveni dejavnosti v 47. členu. Ta določa, da pravice iz 47. člena tega zakona za otroke do 15. leta starosti uveljavljajo njihovi starši oziroma skrbniki. Gre med drugim za pravico dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg, za pravico do predhodne obveščenosti o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja in njihovih posledicah in učinkih ter za pravico odkloniti predlagane medicinske ukrepe.

Tožena stranka se v nadaljevanju svojih navedb sklicuje na pravice bolnika v slovenskem pravnem sistemu in navaja, da za otroke do 15. leta starosti uveljavljajo te pravice njihovi starši oziroma skrbniki. Gre med drugim za pravico dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg, za pravico do predhodne obveščenosti o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja in njihovih posledic ter učinkih ter za pravico odkloniti predlagane medicinske ukrepe. Navedeno je urejeno tudi v Konvenciji o človekovih pravicah in v zvezi s tem razlaga sodelovanje in vpliv mladoletne osebe pri privolitvi v zdravljenje. Navaja, da je otrokova pravica do izbire med različnimi možnostmi zdravljenja oziroma pravica do zavrnitve predlaganega posega odvisna od otrokovega razumevanja in sposobnosti za odločanje, od resnosti bolezni, od ocenjenega razmerja med pričakovano koristjo na eni strani ter tveganostjo negativnih učinkov ter obremenitvijo na drugi strani, predvsem pa od pomena, ki ga ima predlagani poseg za njegovo življenje, za zdravje, za telesno in duševno blagostanje. Ko starši ali zakonit skrbnik v imenu mladoletnega otroka zavrnejo nadomestno soglasje, pa je treba skrbno presoditi ali izbira staršev v konkretnem primeru povzroča nevarnost za otroka in njegovo zdravje oziroma ali starši v danem primeru ravnajo v najboljšem otrokovem interesu. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da D.D. zdravljenje zavrača, ker meni, da je ne bo ozdravilo, pač pa ji bo povzročilo samo težave in trpljenje. Tudi kemoterapijo odklanja. Prepričana je, da je zdrava in meni, da se tako tudi počuti. Tina se od februarja 2002, ko je opravila preiskave, na Kliničnem centru Ljubljana ni več oglasila, k osebni zdravnici je prenehala hoditi, prišla ni niti na razgovor z dr. E.E. in dr. F.F., na katerega je bila vabljena, niti ni bila prisotna na Pediatrično-onkološkem konziliju. Na razgovore s CSD s starši ni hodila, razen dne 2.7.2002, bila pa je prisotna na ustni obravnavi CSD. Pritožbeni organ ugotavlja, da je D.D. vsakršen razgovor z zdravniki odklanjala, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da deklica o zdravljenju, o posameznem zdravniškem posegu in o tveganju, ki je povezano z zdravljenjem, ni bila ustrezno informirana. O svoji bolezni je bila seznanjena le preko pogovora s starši, ki pa so vse od začetka izražali dvom v diagnozo in v strokovnost Kliničnega centra Ljubljana. Glede na to, da je D.D. v starosti, ko imajo lahko prepričanja staršev na njene odločitve močan vpliv, pritožbeni organ meni, da D.D. ni bila zadosti informirana, da bi lahko dala zavestno privolitev, starša pa, kljub iz vseh strokovnih mnenj jasno izraženi potrebi po nadaljnjem diagnosticiranju, deklice nista vključila v nadaljnji postopek.

Tožena stranka še navaja, da z odločitvijo kam mora biti deklica vključena v nadaljnjo diagnostiko CSD, ni prekršil pravic mld. D.D. do proste izbire zdravnika. Predmet postopka je bil sprejetje ukrepa, da je mld. D.D. potrebno vključiti v nadaljnje diagnostične postopke, pri čemer lahko starši svojo obveznost izpolnijo, v kolikor deklico vključijo v ustrezne postopke v katero koli za to pristojno ustanovo ter to z ustreznimi potrdili ter mnenji tudi dokažejo. V kolikor pa starši svoje obveznosti ne bi prostovoljno izpolnili, pa mora biti izrek odločbe v skladu z 213. členom Zakona o splošnem upravnem postopku tako določen, da je možno izpolnitev obveznosti zagotoviti v izvršilnem postopku.

Pritožbenih navedb, da je D.D. v postopku diagnosticiranja v tujini, tožena stranka ni štela za dokazane in jih tudi ni mogoče šteti kot izpolnitev obveznosti vključitve D.D. v postopek diagnosticiranja, ki jo nalaga odločba CSD, saj dokazov o vključitvi v postopek ni priložen v spisu, niti jih pritožnika nista predložila v pritožbenem postopku. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje še na 222. člen Zakona o splošnem upravnem postopku ter v tej zvezi opisuje postopek ter posamezne aktivnosti CSD, da bi starše pridobil k sodelovanju. Zavrača pritožbeni očitek, da je postopek trajal predolgo. Ker je otrokovo zdravje, po ugotovitvah zdravnikov, že nekaj časa ogroženo, zaradi česar je za otroka nujna nadaljnja diagnostika in zdravljenje, gre za ukrep, katerega odložitev izvršitve bi povzročila nepopravljivo škodo. Zato je izrek, da se odločba izvrši takoj, utemeljen.

Tožnika v tožbi navajata, da je izpodbijana odloča nezakonita. Tožnika sta že v pritožbenem postopku opozarjala na okoliščino, da v postopku ni sodeloval neodvisni strokovnjak oziroma izvedenec, ki bi edini lahko pomagal pri odločitvi ali je nadaljnje diagnosticiranje potrebno, kakor tudi kakšen postopek diagnosticiranja je potreben. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je potreba po nadaljnjem diagnosticiranju jasno izražena tako v strokovnih mnenjih kot tudi v izvidu dr. H.H., da za samo opredelitev potrebe po nadaljnjem diagosticiranju ni potrebnega dodatnega strokovnega znanja ter da sta starša kljub temu imela možnost, da predložita dodatno strokovne mnenje. Po navedbah tožnikov tožena stranka očitno ni dovolj natančno preizkusila odločbe CSD, saj je spregledala, da je staršema naloženo, da sta dolžna svojega otroka vključiti v postopek diagnosticiranja na točno določenem oddelku, t.j. na onkološkem oddelku. Tako se izkaže, da predstavlja sklicevanje na mnenje dr. H.H. nepotrebno zavajanje, saj je navedeni zdravnik mnenja, da naj D.D. opravi scintigrafijo z galijem-67. Brez strokovnega znanja, za katerega tožena stranka pravi, da ga v tem primeru ne potrebuje, je mogoče z gotovostjo reči, da scintigrafiranje in vključitev v diagnostični postopek Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrična klinika, Služba za onkologijo in hematologijo, nista sinonima. Sklicevanje na mnenje dr. H.H. pa je toliko bolj presenetljivo, saj je ravno on dvomil v diagnozo dr. E.E.. Očitno je, da je potrebno diagnosticiranje nadaljevati na onkološkem oddelku zgolj v primeru suma, da gre za Hodgkinovo bolezen, v katero pa dr. H.H. dvomi. Ob ravnanju tožene stranke in CSD bi lahko pričakovali, da bo otroka z zlomljeno nogo, katere ne more premikati, poslal na dermatološko kliniko na nadaljnje preiskave. Toženi stranki je tako ali tako vseeno kdo izvaja preiskave in kakšne so, pomembno je zgolj to, da se diagnostika nadaljuje.

Tožnika še navajata, da obveznost, ki je naložena, ni dovolj natančno določena. Pri omejevanju roditeljske pravice je potrebno omejitev oziroma obveznost natančno opredeliti, da ne bi prišlo do zlorab. CSD je opredelil zgolj, kje naj bi diagnosticiranje izvajali, ne pa katere diagnostične postopke naj bi izvajali kar je, po tožbenih navedbah, posledica dejstva, da v postopek ni bil vključen strokovnjak, ki bi organu, ki je odločal, razložil osnovne diagnostične postopke in nato, glede na dejansko stanje odločil, v katerega naj bi se Tina vključila. Stališče, da sta imela tožnika možnost predložiti strokovno mnenje, kaže na popolno nerazumevanje upravnega postopka. Tožena stranka in CSD sta tista, ki morata dokazati, da je potrebno diagnosticiranje prav na onkološkem oddelku, glede na to, da je prav center tisti, ki ugotavlja ali je potrebno omejiti roditeljsko pravico. Zanemarjanje otrok ni domneva, ki bi jo morali starši izpodbiti. Domneva se, da starši izpolnjujejo svoje obveznosti, v kolikor želi upravni organ omejiti roditeljsko pravico pa mora imeti za to tehtne razloge, ki so podkrepljeni s strokovnim mnenjem v primerih, ko je tako mnenje potrebno. Zaradi vsega navedenega je potreba po vključitvi izvedenca nujna. CSD in tožena stranka sta se odločanja lotila vse preveč lahkotno in po domače češ da je povsem jasno, da se mora Tina vključiti v diagnosticiranje. Omenjanje alternativnega zdravljenja je brez vsake osnove in predstavlja navadno ugibanje. Tožnika Tine ne zdravita alternativno, temveč sta jo vključila v postopek diagnosticiranja v tujini, kar ni nikakršno alternativno zdravljenje.

Tožnika ponovno opozarjata, da sta celoten postopek in odločitev posledica delovanja dr. E.E. . Zaradi nasprotnega mnenja dr. H.H. pa je trditev, ki jo je podala dr. E.E., da je ponovno preverjanje citološke diagnoze nepotrebno, neresna in kaže na to, da navedena zdravnica ne spoštuje nasprotnega mnenja. Zapis, da obstaja velika verjetnost, da D.D. o zdravljenju ni bila ustrezno informirana, pa je nesramno ugibanje. D.D. o bolezni ve veliko. Informacije si je pridobila preko interneta in strokovne literature. Ta trditev je toliko bolj presenetljiva, ker se v dokaznem oziroma ugotovitvenem postopku ni nikoli ugotavljalo kaj D.D. dejansko ve o bolezni, saj jo CSD o tem ni nikoli vprašal. Tožena stranka si je tako privoščila ugotovitev, o kateri ne more reči ničesar. To kaže, da se oseba, ki je odločala, ni poglobila v spis, saj bi v nasprotnem primeru vedela, da D.D. o njenem poznavanju bolezni nihče ni nikoli vprašal.

Tožnika izpodbijata tudi odločitev, da pritožba ne zadrži izvršitve, ker za tako odločitev ni podlage v zakonu. Pritožba je praviloma suspenzivno sredstvo. Izjeme, ki so določene v zakonu je zaradi navedenega potrebna razlagati ozko. Navedba, da bi neizvršitev odločbe povzročila večjo nepopravljivo škodo, je napačna. Očitno je, da tako tožena stranka kot CSD nista upoštevala dejstva, da se Tinino zdravstveno stanje izboljšuje. Oteklina na vratu se je zmanjšala do te mere, da je sploh ni več videti. V kolikor bi držale ugotovitve tožene stranke, bi se njeno stanje moralo slabšati, pa se ne, temveč se izboljšuje.

Tožena stranka tudi ni razložila v čem naj bi se kazala večja nepopravljiva škoda. Tako ni mogoče preizkusiti na čem temelji odločitev tožene stranke. Lahko le ugibamo zakaj naj bi opustitev diagnosticiranja na onkološkem oddelku povzročila večjo nepopravljivo škodo. Tožena stranka se očitno ni niti vprašala ali ne bo diagnosticiranje, ki ga je odredila oziroma potrdila, negativno vplivalo na zdravje mld. D.D., upoštevajoč dejstvo, da je diagnostika, kateri naj bi se D.D. podredila, izredno agresivna. Enako velja tudi za odločitev o glavni stvari. Le-ta ni obrazložena tako, da bi bilo mogoče ugotoviti zakaj ravno diagnosticiranje v bolnici, ki so jo odredili. Tožena stranka te obrazložitve ni mogla podati, saj v postopku ni sodeloval izvedenec, ki bi lahko dal mnenje, kateri postopek diagnosticiranja je najprimernejši. Glede na navedeno tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil.

Tožba je utemeljena.

Sodišče sicer ne nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da ima Center za socialno delo po določbi 119. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pravico izvajati ukrepe, ki jih zahteva vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Ne soglaša pa z njeno odločitvijo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev roditeljske pravice v tem smislu, da se staršema mld. D.D., sedaj tožnikoma, omeji roditeljska pravica in naloži obveznost, da mld. D.D., roj. ..., v roku 8 dni vključita v diagnostični postopek Kliničnega centra Ljubljana, SPS Pediatrična klinika, Služba za onkologijo in hematologijo, ne da bi bilo pred tem zanesljivo ugotovljeno, da sta starša dejansko zanemarila svoje roditeljske pravice do te mere, da jih je treba omejiti na način kot to izhaja iz izpodbijane odločbe in da je diagnoza, zaradi katere naj bi se Tina podredila zdravljenju, dokazana z ustreznim izvedeniškim mnenjem.

Iz listin upravnega spisa izhaja, navedeno dejstvo pa tudi sicer med strankama tega postopka ni sporno, da je v diagnozo, ki je bila postavljena na Kliničnem centru v Ljubljani in sicer, da citološki izvid govori za Mb. Hodgkinovo bolezen, podvomil dr. H.H. , specialist nuklearne medicine Splošne bolnišnice Celje - Tireološka ambulanta, ki je v svojem izvidu z dne 21.6.2002 podal mnenje, da pri pacientki ni zanesljivo, da gre za Hodgkinovo bolezen in da je pacientka imela vmes operativni tretma nesaniranega zobovja na čeljustni kirurgiji SB Celje, kjer ugotavljajo, da je možen vzrok vseh težav in razširjenega vnetja bezgavk in tiroiditisa iz tega žarišča. Predlagal je, da pacientka pred nadaljnjo diagnostiko in eventuelno terapijo opravi obvezno scintigrafijo z galijem-67, ki jo lahko in po posvetu s starši opravi v tej ustanovi. Res je sicer, da iz podatkov upravnega spisa ni razvidno, da bi bila scintigrafija dejansko opravljena, toda iz zaslišanja matere mld. D.D. ne izhaja, da sta se starša odločila za nadaljevanje zdravljenja v tujini. Kot razlog sta navedla, da dr. Anžičevi iz Kliničnega centra v Ljubljani ne zaupata več, da se ne strinjata z biopsijo bezgavke, kar predlaga dr. E.E. in da so bili opravljeni pregledi krvi D.D., izvidi pa naj bi bili v mejah normale. Tožnica je še navedla, da je dr. E.E. sicer poslala določene izvide osebni zdravnici D.D., vendar ni rentgenskih posnetkov, ki so najpomembnejši in katere bi nujno potrebovala za drugo zdravniško mnenje. Moti jo, da se ne ujemajo datumi slik, zato jo skrbi, "da imajo druge slike kot bi morale biti." . Ne glede na navedeno in jasno izraženo izjavo, da starša dr. E.E. ne zaupata, je prvostopni upravni organ nadaljeval s postopkom, v katerem je pridobival podatke predvsem pri dr. E.E. in o njenih stališčih seznanjal tožnika. Iz dopisa Kliničnega centra Ljubljana, Službe za onkologijo in hematologijo z dne 11.9.2002, ki ga je podpisal dr. G.G., vodja službe za onkologijo in hematologijo, na katerega se je s svojim dopisom obrnil prvostopni upravni organ, pa med drugim izhaja, da v obravnavanem primeru, ker deklice ni zdravil, ne more dati konkretnejših odgovorov. V kolikor želi imeti center od njega neodvisno drugo mnenje, bi moral deklico pregledati in imeti vpogled v sveže izvide preiskav in dodaja: "vsakdo, ki se strokovno ukvarja z otroško onkologijo vam bo povedal, da so za oceno trenutnega stanja izvidi slikovnih preiskav, ki so bili opravljeni za oceno razširjenosti bolezni, stari več kot pol leta, bolj ali manj irelevantni". Navedeno pa pomeni, da izvidi, na katere se v razlogih svoje odločitve sklicuje tožena stranka, ne morejo biti podlaga za izrečeni ukrep, saj ne odražajo dejanskega stanja, še zlasti, ker je bila diagnoza, da gre dejansko za Hodgkinovo bolezen, oporekana že na začetku postopka z mnenjem drugega zdravnika. Zato je po presoji sodišča nerazumljivo ravnanje centra, da si za podlago izrečenega ukrepa ni pridobil ustreznega izvedeniškega mnenja in da je ves čas postopka pričakoval, da bosta to predložila tožnika sama. Postopek za omejitev roditeljske pravice se je v spornem primeru začel po uradni dolžnosti, zato je bil okoliščine, da starša teh dolžnosti ne izpolnjujeta tako kot se od njiju pričakuje, dolžan dokazovati upravni organ. V okvir tega dokazovanja pa vsekakor sodi tudi mnenje neodvisnega strokovnjaka, ki bi diagnozo, da gre dejansko za Hodgkinovo bolezen ali potrdil ali pa izključil ter s strokovnega vidika potrdil oziroma ovrgel stališče o nujnosti diagnosticiranja oziroma zdravniškega posega. Šele na tej podlagi in ob ugotovljenem dejstvu, da D.D. dejansko ni vključena v zdravljenje pri drugi ustrezni zdravstveni ustanovi, bi bilo po mnenju sodišča mogoče zanesljivo ugotoviti, da starša ne izpolnjujeta svojih roditeljskih dolžnosti tako, da je to v škodo otroka.

V obravnavanem primeru pa tudi ni mogoče povsem zanemariti dejstva, da se je zdravljenju na Kliničnem centru v Ljubljani uprla tudi D.D. . Na zapisnik, sestavljen pri prvostopnem upravnem organu dne 2.7.2002 je izjavila, da se zelo dobro počuti, da dr. E.E. ne ravna prav, da toliko "klicari naokoli" in da se sama nikakor ni pripravljena zdraviti, ker meni da je zdrava. Tožena stranka se sicer v razlogih svoje odločitve sklicuje na Konvencijo o človekovih pravicah in v tej zvezi navaja, da se mnenje mladoletne osebe, sorazmerno z njeno starostjo in stopnjo zrelosti, upošteva kot vedno bolj odločilen dejavnik. Privolitvena sposobnost otroka pomeni, da je sposoben razumeti bistvo, vsebino, pomen in posledice posega za katerega gre. Ta sposobnost je tem manjša, čim mlajši je otrok, ker velja domneva, da je njegova sposobnost razumevanja bistva in pomena posega manjša. Naslednje merilo, ki ga je potrebno poudariti, se nanaša na težo in nujnost posega. Težji poseg zahteva višjo stopnjo soodločanja otroka kot milejši in manj nujen poseg zahteva višjo stopnjo soodločanja otroka kot nujen poseg. Sodišče se sicer s tako razlago sodelovanja otroka pri vključitvi v zdravljenje v celoti strinja. Ne glede na to pa meni, da je sklicevanje na navedene okoliščine protispisno, ker tožena stranka tega, zakaj Tina zdravljenje odklanja in v kakšni meri je sposobna soodločati pri zdravljenju, sploh ni ugotavljala. Navedbe, da je njeno ravnanje posledica dejstva, da o bolezni ni bila dovolj informirana, da je bila o tem seznanjena le preko pogovora s starši, ki pa vse od začetka izražajo dvom v diagnozo in strokovnost Kliničnega centra v Ljubljani, po spisovnih podatkih temeljijo zgolj na domnevi, zato po presoji sodišča ne morejo biti podlaga za odločanje. Pri tem ni mogoče zanemariti dejstva, da gre v spornem primeru za odraščajočega otroka, ki ima, tudi glede na stališče tožene stranke, pravico in sposobnost sodelovati pri odločanju, ki zadeva zdravljenje.

Po določbi prvega odstavka 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 45/94, 8/96, 8,59 in 90/99, 6/2000 in 5/2001, v nadaljevanju ZZDej), ima vsakdo pod enakimi pogoji in v skladu z zakonom pravico: do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda; do posvetovanja z ustreznimi specialisti, ki si jih sam izbere, oziroma da zahteva konziliarni pregled; izvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost in predvideno trajanje zdravljenja; dati soglasje za kakršen koli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih; odkloniti predlagane medicinske posege; do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, ki se nanaša na njegovo zdravstveno stanje, razen če zdravnik oceni, da bi to škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje..... . Po določbi drugega odstavka ZZDej za otroke do 15. leta starosti in za osebe pod skrbništvom uveljavljajo pravice iz prejšnjega odstavka njihovi starši oziroma skrbniki. Dne 26.4.2003, v času, ko je tekel postopek pred sodiščem, je D.D. dopolnila 15 let starosti, s tem pa je pridobila pravico, ki so jo, glede zdravstvenega varstva, namesto nje doslej opravljali njeni starši, kar bo potrebno v nadaljevanju postopka vsekakor upoštevati.

V obravnavanem primeru pa sodišče tudi ne more prezreti dejstva, da tožnika ves čas postopka zatrjujeta, da je D.D. vključena v diagnostični postopek, da se zdravi v tujini in zanikata, da se poslužujeta alternativnega zdravljenja kot tudi, da bosta o zdravstvenem stanju svoje hčerke predložila mnenje druge strokovne institucije, česar pa nista storila. Sodišče se s takim ravnanjem tožnikov ne strinja, saj meni, da sta kot starša odgovorna za D.D., da sta dolžna storiti vse, da bi se prepričala o resnosti postavljene diagnoze, da sta jo dolžna zavarovati in ji pomagati, da začetno nezaupanje v zdravstveno ustanovo, ki je odkrila bolezen, ne bo ogrozilo zdravja D.D. . Ne glede na dejstvo, navedeno v prejšnjem odstavku, sta tožnika dolžna skrbeti za zdravstveno varstvo mld. D.D. oziroma ji ga omogočati. Na njuno odgovornost za otrokovo zdravje ne more vplivati to, da sta v tem upravnem sporu s tožbo uspela, kajti nista uspela zato, ker bi v postopku dokazala, da otrokovo zdravstveno stanje ni (bilo) ogroženo.

Glede na navedeno in ker je bilo dejansko stanje v bistvenem delu nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo po določbi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Ker gre za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, tožnika, po določbi člena 23/3 ZUS, nista upravičena do povrnitve stroškov postopka.

 


Zveza:

ZZZDR člen 119, 119. ZZDej člen 47, 47.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy01OTAyNQ==