<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

sodba U 1026/2000

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2002:U.1026.2000
Evidenčna številka:UL0000841
Datum odločbe:20.02.2002
Področje:denacionalizacija
Institut:vrnitev podržavljenega premoženja

Jedro

V primerih, ko je bilo premoženje prejšnjim lastnikom razlaščeno na podlagi 28. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: slovenski zakon), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, je možno njegovo vračilo po določbah ZDen v primerih, če lastnikom zemljišč kot kolonistom ni bilo dano drugo ustrezno zemljišče v drugem kraju, po presoji sodišča pa tudi tedaj, če so se prejšnji lastniki - kolonisti vrnili z dodeljenega posestva na svoje staro posestvo v Sloveniji skladu z 28. členom slovenskega zakona, pa jim je bilo posestvo v Sloveniji kljub temu odvzeto. V vseh drugih primerih pa po presoji sodišča razlastitve in odvzema zemljišč po 28. členu slovenskega zakona ni mogoče šteti za krivični nasilni revolucionarni ukrep, ki bi ga bilo treba sanirati po ZDen, temveč gre v takih primerih le za posledico odločitve lastnikov, da bodo na podlagi nekdanjega zveznega Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (v nadaljevanju zvezni zakon), ki je naveden v 1. točki 3. člena ZDen, kot kolonisti prevzeli posestva, ki so jim bila dodeljena z odločbo pristojnega organa (29. člen zveznega zakona) in na katerih se jim je lastninska pravica vpisala v zemljiško knjigo (2. člen zveznega zakona), v drugem kraju kot so imeli svoje prejšnje posestvo.

 

Izrek

Tožba se zavrne.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Upravne enote A z dne 22. 12. 1997, s katerim je prvostopni organ zavrgel denacionalizacijski zahtevek AA. Vloga je bila zavržena, ker sta bila tako stranka kot njen pooblaščenec večkrat pozvana na dopolnitev vloge, nazadnje 12. 11. 1997, ko jima je bil postavljen 30-dnevni rok za dopolnitev vloge, vendar vloge nista dopolnila, zato jo je prvostopni organ kot nepopolno zavrgel. Tožena stranka je to odločitev prvostopnega organa potrdila, ker je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik zahteval vračilo zemljišč, ki so bila prejšnjima lastnikoma - tožnikovima staršema BB in CC podržavljena z odločbo Komisije za agrarno reformo Novo mesto, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS z dne 19. 2. 1959, iz katere je razvidno, da se jima zemljišča podržavljajo, ker sta se na podlagi nekdanjega zveznega zakona o agrarni reformi in kolonizaciji odločila za dodelitev posestva v Vojvodini, po 28. členu slovenskega zakona o agrarni reformi pa ne moreta imeti v lasti dodeljenega posestva v Vojvodini in njunega prejšnjega posestva v Sloveniji. Ker pa je BB umrl 29. 6. 1947, se šteje, da je bilo njegovo premoženje podržavljeno njegovim pravnim naslednikom, to je ženi CC in njegovim otrokom, med njimi tudi tožniku. Podržavljenje je bilo torej izvedeno na podlagi zakona, ki je naveden v 3. členu ZDen, ker pa je bilo izvršeno zato, ker sta se odločila za drugo posestvo, obeh pa nista smela imeti, bi bilo treba tudi po presoji tožene stranke ugotoviti, kakšno nadomestno zemljišče so v Vojvodini prejeli pravni predniki tožnika, saj bi bilo le tako mogoče presoditi, ali je odškodnina, ki je bila dana ob podržavljenju, presegla 30% in bi jo bilo treba v postopku denacionalizacije upoštevati. Ker pa tožnik ni predložil zahtevanih dokazov o nadomestnih zemljiščih, je torej prvostopni organ ravnal pravilno, ko je njegovo vlogo kot nepopolno zavrgel.

Tožnik v vlogi, ki jo naslovil pritožba, navaja, da je od leta 1946 do 1950 živel v B v Vojvodini, nato pa se je leta 1950 skupaj s svojo staro mamo vrnil v C, Slovenija. Ker je bila njihova družinska hiša podrta, je stanoval pri teti v D, nato pa je s pomočjo občine popravil staro hišo in se vanjo preselil. Obdeloval je tudi zemljišča, katerih vračilo zahteva, ki so jih podržavili šele leta 1959, ko je to območje prišlo pod Občino A. Za podržavljenje sploh ni vedel. Zdaj je upokojen, ker pa sta njegova in ženina pokojnina majhni, si želita življenje izboljšati s pridelki s kmetijskih zemljišč. Dokazov o zemljiščih, ki jih je njegova družina dobila kot kolonist v B, ni mogel dobiti, ker je bila v Srbiji vojna, zdaj, če se bo to zahtevalo, se bo potrudil in bo te dokaze dostavil, v dopolnitvi tožbe pa navaja, da se teh potrdil sploh ne da dobiti, saj je to bilo pred 58 leti. Oče je umrl že leta 1947, mama pa je umrla 1978, in sicer je živela pri bratu v E in je tudi pokopana v C. V dopolnitvi tožbe pa navaja, da pošilja dokumentacijo, za katero meni, da je dokaz, da je upravičen do vračila zemljišča. On in njegova stara mama sta se namreč odrekla vsak svojemu delu zemljišča, ki sta ga njegova starša dobila v B v Vojvodini in se je odmerjalo glede na število družinskih članov. O tem je leta 1950, ko se je vrnil v Slovenijo, prinesel potrdilo in ga dal takratni občini D, ki mu je zato dovolila obdelovati njihova prejšnja zemljišča. Novih potrdil v Srbiji ne more pridobiti, ker jih je pridobil ob odhodu in je od tega preteklo 58 let, poleg tega je bila tam vojna, zemljišča v Sloveniji pa je obdeloval in ni vedel, da ni njihov lastnik. Dopolnitvi tožbe je priložil tudi nekatere listine, ki pa so večinoma že tudi v upravnih spisih. Prosi za pravično odločitev in navaja, da si zaradi finančnih težav ne more privoščiti odvetnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopni sklep in s tem kot pravilno potrdila tudi stališče prvostopnega organa, s katerim se strinja tudi sodišče, da je v primerih, ko je bilo premoženje prejšnjim lastnikom razlaščeno na podlagi 28. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Ljudski Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: slovenski zakon), ki je naveden v 2. točki 3. člena ZDen, (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98 in 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01 - odl. US) možno njegovo vračilo po določbah ZDen v primerih, če lastnikom zemljišč kot kolonistom ni bilo dano drugo ustrezno zemljišče v drugem kraju, po presoji sodišča pa tudi tedaj, če so se prejšnji lastniki-kolonisti vrnili z dodeljenega posestva na svoje staro posestvo v Sloveniji skladu z 28. členom slovenskega zakona, pa jim je bilo posestvo v Sloveniji kljub temu odvzeto. V vseh drugih primerih pa po presoji sodišča razlastitve in odvzema zemljišč po 28. členu slovenskega zakona ni mogoče šteti za krivični nasilni revolucionarni ukrep, ki bi ga bilo treba sanirati po ZDen, temveč gre v takih primerih le za posledico odločitve lastnikov, da bodo na podlagi nekdanjega zveznega Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (v nadaljevanju zvezni zakon), ki je naveden v 1. točki 3. člena ZDen, kot kolonisti prevzeli posestva, ki so jim bila dodeljena z odločbo pristojnega organa (29. člen zveznega zakona) in na katerih se jim je lastninska pravica vpisala v zemljiško knjigo (2. člen zveznega zakona), v drugem kraju kot so imeli svoje prejšnje posestvo.

Sodišče se strinja s toženo stranko tudi v delu, ko pritrjuje stališču prvostopnega organa, da mora vlagatelj denacionalizacijske zahteve vložiti popolno zahtevo in ji predložiti tudi ustrezna dokazila (61. in 62. člen ZDen). Zato je tudi po presoji sodišča prvostopni organ v obravnavani zadevi ravnal pravilno, ko je tožnika pozval, da naj vlogo dopolni s podatki (in dokazi) o zemljišču, ki ga je njegova družina kot kolonist na podlagi zveznega zakona pridobila v B, Vojvodina, ter si priskrbi tudi dokazila o tem, da sta se on in njegova stara mati odpovedala svojih deležev na posestvu v B. Ta poziv izhaja iz zapisnika o zaslišanju z dne 27. 7. 1994 (listovna št. 13), na katerem je tudi uradni zaznamek iz junija 1995, iz katerega izhaja, da je bil tožnik v prisotnosti načelnika prvostopnega organa ponovno opozorjen, da mora dopolniti vlogo in dostaviti zahtevana dokazila. V tem zapisniku in tudi v dopisu prvostopnega organa z dne 22. 8. 1994, s katerim je pozval pooblaščenca tožnika na dopolnitev vloge, je tudi navedba, da si organ sam ne more pridobiti zahtevanih dokazil od pristojnih organov v Vojvodini, ker Slovenija in Jugoslavija nimata vzpostavljenih diplomatskih odnosov. Nadalje je v upravnih spisih poziv, naslovljen na tožnikovega pooblaščenca, ki pa je bil vročen tudi tožniku, da naj dopolni vlogo, pri čemer je jasno navedeno, katere dopolnitve in dokazila se zahtevajo, postavil pa mu je tudi 30 dnevni rok za dopolnitev. Tožnik je sicer upravnemu organu dne 21. 11. 1997 dostavil nekatere dokumente, vendar ni dostavil dokumentov o v B dodeljenem posestvu ter o tem, da se je to dodeljeno posestvo zmanjšalo za deleža, ki sta pripadala njemu in njegovi stari mami, torej bistvenih dokazil o upravičenosti do denacionalizacije, prav tako ni zaprosil za morebitno podaljšanje roka za pridobitev teh dokumentov. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno, ko je dne 22. 12. 1997 njegovo vlogo zavrgel na podlagi drugega odstavka 68. člena ZUP/86, saj tudi po presoji sodišča ta vloga ni bila sposobna za obravnavno, ker ni bilo razvidno, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za njeno obravnavo po ZDen, pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ki je tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep zavrnila na podlagi 240. člena ZUP/86. Pri tem pa se sodišče niti ne spušča v vprašanje, ali bi tožnik, ki po podatkih iz zemljiške knjige nikoli ni bil lastnik posestva v Sloveniji, na račun odpovedi dela posestva v Vojvodini, tudi če bi dokazal, da je bil del dodeljen njemu in se je ob njegovi vrnitvi v Slovenijo družinsko posestvo v Vojvodini na ta račun zmanjšalo, lahko uveljavljal vračilo ustreznega dela posestva v Sloveniji, če ne bi dokazal, da je po svojemu očetu, ki je umrl leta 1947 v Vojvodini (to je po dodelitvi posestva v Vojvodini in pred razlastitvijo posestva v Sloveniji), podedoval del posestva v Sloveniji in da se je vrnil v Slovenijo pred potekom 1 letnega roka iz 28. člena slovenskega zakona. Tožena stranka in prvostopni organ za obravnavani primer namreč napačno razlagata določbo 11. člena ZDen, saj se po navedeni določbi šteje, da je bilo premoženje podržavljeno pravnim naslednikom prejšnjega lastnika, če je ta umrl ped 28. 8. 1945 (datum 15. 9. 1947 namreč veljale le za območje, ki je bilo takratni Jugoslaviji priključeno na podlagi mirovne pogodbe z Italijo), kar pa v obravnavnem primeru ne drži, saj je tožnikov oče, kot izhaja iz upravnih spisov, umrl 29. 6. 1947 v Sonti.

Tožnikovi ugovori, da ni mogel pridobiti dokumentacije, ker, da je bila v Srbiji vojna, niso upoštevni, ker je splošno znano, da vojna, ki je bila v nekdanjih republikah nekdanje SFR Jugoslavije, ni bila na območju Vojvodine in ožje Srbije. Dejstvo je, da Slovenija in Jugoslavija do leta 2001 nista imeli diplomatskih stikov in da zato državni organi Slovenije niso mogli po uradni poti dobiti dokazil, pač pa so potrebne dokumente lahko pridobili posamezniki. Neupoštevni so tudi tožnikovi ugovori, češ da potrdil v Vojvodini ne more dobiti, ker je od tedaj poteklo že 58 let, ker so v celoti nedokazani, saj o tem ni predložil ustrezne listine pristojnega organa v Vojvodini. Ker pa gre za dokazila, ki izhajajo iz uradnih evidenc o lastništvu, torej iz zemljiške knjige, kamor se je po 2. členu zveznega zakona tudi vpisala lastninska pravica kolonistov, pa je taka potrdila, tudi glede na ureditev zemljiške knjige v Vojvodini, mogoče pridobiti tudi za bolj odmaknjena časovna obdobja kot je 58 let.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba tožene stranke izdana po pravilnem postopku ter da je pravilna in zakonita.

 


Zveza:

ZDen člen 3, 3-1, 3-2, 3, 3-1, 3-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2009

Opombe:

P2RvYy01ODUyNw==