UPRS Sodba I U 1961/2019-10

Jedro

Obravnavane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in v zvezi z njimi obračunanih obresti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ začel davčno izvršbo na tožnikova denarna sredstva, in sicer za izterjavo davčnega dolga z zamudnimi obrestmi in stroški v skupni višini 15.114,09 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožnikove obveznosti. Gre za obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ (tj. prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, starševsko varstvo, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, zaposlovanje in/ali zdravstveno zavarovanje), in sicer za obdobje od decembra 2010 do maja 2013, ter obračune obresti v tej zvezi. Nadalje pa gre tudi za stroške izpodbijanega sklepa, obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov in davka, odmerjenega v postopku nadzora (akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti - dobiček - razlika po obračunu), ter glob za prekrške.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v predpisanem roku obveznosti ni poravnal, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa citira tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, omejitve pri davčni izvršbi, idr.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovi pritožbi zoper izpodbijani sklep delno ugodil, in sicer v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov (glavnice skupaj 63,76 EUR in obresti skupaj 9,12 EUR), ter v tem delu izpodbijani sklep odpravil, v preostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnil in izpodbijani sklep potrdil. V obrazložitvi je navedel, da tožnik zatrjuje, da bi terjane obveznosti morale biti odpuščene na podlagi sklepa o odpustu obveznosti iz postopka osebnega stečaja. Ni sporno, da je bil nad tožnikom 22. 9. 2016 začet postopek osebnega stečaja, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 18. 10. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, ki učinkuje za terjatve, nastale do 22. 9. 2016, razen za tiste iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta člen od uveljavitve novele ZFPPIPP-G določa, da odpust obveznosti med drugim ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP (slednji kot prednostne našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter nekatere druge). Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP od uveljavitve omenjene novele določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne tudi tiste nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, kar se, upoštevaje prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena omenjene novele, uporablja za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi omenjene novele, torej po 26. 4. 2016. Sklep o odpustu obveznosti je bil v konkretnem primeru izdan po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, tudi postopek osebnega stečaja pa je bil uveden po uveljavitvi te novele (20. 9. 2016), zato je le‑ta v obravnavanem primeru merodajna. V konkretnem primeru gre za prispevke za socialno varnost zasebnika, ki so sicer nastali pred začetkom stečajnega postopka, a gre hkrati za prednostne terjatve, odpust obveznosti pa na terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale kadarkoli pred začetkom stečaja, ne učinkuje. Ugodi pa pritožbeni organ tožniku glede odpusta obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov, saj na to obveznost odpust učinkuje.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je bila davčna izvršba v obravnavani zadevi naknadno (19. 11. 2019) delno ustavljena za 72,88 EUR, tožnikove domnevne obveznosti pa temeljijo na obračunu davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja, prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje od decembra 2010 do oktobra 2013 ter stroškov sklepa. Tožnik je pred osebnim stečajem posloval kot samostojni podjetnik in mu je iz tega naslova ostalo za več mesecev neplačanih prispevkov, zaradi česar je toženka pričela z izvršbo. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je dosegel odpust obveznosti, ki so nastale do 22. 9. 2016, pri terjanih prispevkih pa ne gre za obveznosti iz naslova prispevkov, ki bi jih tožnik moral plačati hkrati z izplačili delavcem in na katere sklep o odpustu obveznosti ne bi učinkoval, saj tožnik nikoli ni imel zaposlencev. V tej zvezi se sklicuje na sodbo I U 1512/2015, pri čemer za obravnavani primer ni relevantno, da se tista sodba nanaša na zadevo izpred uveljavitve novele ZFPPIPP-G. Razlogi drugostopenjske odločbe temeljijo na napačni razlagi ZFPPIPP. Namen tega zakona namreč ni prednostno poplačilo dolžnikovih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov, saj bi bili na ta način oškodovani drugi upniki. Namen 21. člena ZFPPIPP je zaščita delavcev ter njihovih plač in prispevkov, ne pa prednostno plačilo lastnih prispevkov stečajnega dolžnika. Gre za uveljavljanje socialnih pravic delavcev in ne samozaposlenih. Tožnik zaradi neplačanih prispevkov ni mogel koristiti storitev zdravstvenega zavarovanja, prav tako pa mu ni tekla pokojninska doba, v ničemer ni bil okoriščen. Poleg izpodbijanega sklepa, svoje pritožbe in drugostopenjske odločbe prilaga tudi sodbo I U 1512/2015 in sklep o odpustu obveznosti. Tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa (in drugostopenjske odločbe) ter vrnitev zadeve v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov sodnega postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Sklicuje se na razloge iz sodb v zadevah I U 2505/2018 in II U 394/2017. Meni, da tožnikovo sklicevanje na zadevo I U 1512/2015 ni na mestu, saj je bilo v tisti zadevi tožbi ugodeno iz procesnega razloga, poleg tega pa se nanjo novega ZFPPIPP-G ni nanašala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi se izterjujejo obveznosti po 265 izvršilnih naslovih, ki se nanašajo na obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ (tj. prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, starševsko varstvo, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, zaposlovanje in/ali zdravstveno zavarovanje), in sicer za obdobje od decembra 2010 do maja 2013, ter obračune obresti v tej zvezi, nadalje pa tudi na stroške izpodbijanega sklepa, obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov in davka, odmerjenega v postopku nadzora (akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti - dobiček - razlika po obračunu) ter glob za prekrške. Glede na odpravo izpodbijanega sklepa na drugi stopnji v davčnem postopku v delu, ki se nanaša na obveznosti iz naslova davka od dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov, ta del v tem upravnem sporu več ni predmet presoje. Glede na to, da tožnik s tožbo osporava le izterjavo prispevkov za socialno varnost, ne pa tudi izterjave davka, odmerjenega v postopku nadzora (akontacije dohodnine od dohodkov iz dejavnosti - dobiček - razlika po obračunu - izvršilni naslov zap. št. 265) ter glob za prekrške (izvršilni naslovi zap. št. 186, 216 in 255) in stroškov izpodbijanega sklepa (izvršilni naslov zap. št. 1), se sodišče do izterjave v tem neprerekanem delu ne opredeljuje.

8. Obravnavane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in v zvezi z njimi obračunanih obresti, ki se izterjujejo, imajo tudi po presoji sodišča naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Za tolmačenje, kakršnega podaja tožnik, češ da gre za njegove lastne prispevke, ki zato ne sodijo pod 21. člen ZFPPIPP, sodišče v zakonskem besedilu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ne vidi nobene osnove, saj se cit. določilo izrecno nanaša na prispevke, torej prispevke v splošnem, in ne daje osnove za izvzem „lastnih“ prispevkov, kot jih imenuje tožnik. To stališče je skladno tudi z novejšo upravnosodno prakso tega sodišča, ki jo citira v odgovoru na tožbo toženka, prim. denimo sodbo v zadevi II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, ki se nanaša na izvršbo na podlagi OPSVZ in zanjo velja novela ZFPPIPP-G, ter sodbi v zadevah I U 2505/2018 z dne 19. 11. 2019 in III 76/2018 z dne 6. 12. 2019, merodajno pa je tudi stališče iz sodbe v zadevi I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018, ki se sicer nanaša na zadevo, za katero novela ZFPPIPP-G ni veljala, šlo pa je za izvršbo med drugim tudi za OPSVZ, v obrazložitvi katere je izrecno navedeno, da novela ZFPPIPP-G širi obseg terjatev, za katere odpust obveznosti učinkuje, in sicer tudi na terjatve za plačilo neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Sklicevanje tožnika na sodbo v zadevi I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016 pa po presoji sodišča ni na mestu saj v tej sodbi ni bilo zavzeto stališče, kakršnega tožnik navaja na 2. str. svoje tožbe. Stališče, ki ga navaja tožnik, je prepis navedb tožeče stranke iz zadeve I U 1512/2015, tam izpodbijani akt pa je bil s sodbo sodišča odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek zaradi procesnega razloga (bistvene pomanjkljivosti razlogov drugostopenjske davčne odločbe), ne pa denimo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poleg tega je bila predmeta zadeva tudi takšna, da se nanjo novela ZFPPIPP-G, kot rečeno, ni nanašala.

9. Tožbena naracija v delu, v katerem tožnik navaja, da bi bili s prednostnim poplačilom njegovih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov oškodovani ostali upniki, ni upoštevna, saj v tem delu tožnik uveljavlja kršitev tuje pravice, kar je v nasprotju s subjektivno koncepcijo upravnega spora.

10. Očitke nepravilne uporabne materialnega prava sodišče torej zavrača, tožnik pa uveljavlja še, da so razlogi drugostopenjske odločbe bistveno pomanjkljivi. Ta ugovor je po presoji sodišča zgolj pavšalen in sodišče bistvene kršitve pravil postopka v tej zvezi ne ugotavlja. Tožnik tudi ne podaja konkretnih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

11. Po presoji sodišča je tako izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen tudi iz razlogov, ki so navedeni v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, in se sodišče nanje v tej sodbi tudi sklicuje v delu, kot jih je povzelo v obrazložitvi te sodbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS‑1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

13. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1401/2019-13
• UPRS sodba II U 386/2015
• UPRS sodba II U 427/2015